Pravijo, da prava srhljivost tiči v neprijetnem strahu pred neznanim, gre za mravljince ob oprezanju po temnih hodnikih in senčnih kotih, kjer se morebiti skriva kaj našemu obstoju škodljivega. Vendar, ko mračne preizkušnje prebrodimo in se znajdemo v dobro osvetljenem prostoru, se zdi, da svetilke vsakršno grozo preženejo. To seveda ni ravno res, saj ko sežemo po najbližjem kozarcu, se ta preobrazi v črn stvor in nam odtrga polovico obraza. V današnji igri smo namreč plen in zato je temu primerno imenovana »Prey«.

Tehnično bi moral biti sicer naslov »Prey 2«, vendar kot smo že izpostavili pri tanovem »Doomu«, števniki dandanes v igričarski industriji ne pomenijo kaj dosti. Prelom s prvim delom, izdanim pred dobrim desetletjem, ni le na ravni poimenovanja, med njima ni zgodbovne kontinuitete. V prvem delu smo igrali razpizdenega Indijanca, ki ga vesoljci najbrž zamenjajo za kakšno kravo ali kmetavza, ga ugrabijo in potem analno sondirajo. To ga še dodatno razjezi in krvavo se maščuje. V letošnjem »Preyu« pa smo kitajski znanstvenik, ki na vesoljski postaji »Talos« v zemljini orbiti preučuje neznano obliko življenja, ki se je nekako privlekla do nas iz onkraj zvezd. Oh, kako se je fortuna obrnila, preučevalci so postali preučevani, gospodar je zamenjal vlogo s hlapcem, sedaj so nezemljani tisti sondirani in seveda pobegnejo in pobijejo večino folka na postaji. Morilski odziv na vtikanje znanstvenih inštrumentov v odprtine je očitno trans-kozmični fenomen. Kakorkoli, zdaj je na nas, da pospravimo ves nered.

Nezemeljski stvori so nekaj posebnega, niso običajni sivčki ali pošasti, temveč so nekakšna pametna črna snov, ki se lahko preoblikuje v karkoli. Privzemajo oblike, ki rangirajo od malih pajkovskih »mimikov«, humanoidnih »fantomov«, lebdečih krogel, ki se specializirajo v psihičnih in električnih napadih, pa vse do demonskega »nightmare«, ki z velikostjo tovornjaka širi strah in trepet. Najbolj izvirni z vidika igralne mehanike so najmanjši »mimiki«, s sposobnostjo spreminjaja v običajne predmete. Tako, da nikoli ne veš, če se eden od stolov trese od krvoločnosti, ali pa si le spil malce preveč. Možnost zasede od koderkoli s strani kateregakoli objekta poda igranju stanje neprestane paranoje. S tega vidika je »Prey« inovativen na podoben način, kot je bil tudi »Prey« iz leta 2005, v katerem so se portali igrali s prostorsko dimenzijo. Obstoječe lastnosti igre so zaobrnjene tako, da stvari v okolici niso le eksponati, temveč kot možnost prisotne nevarnosti modificirajo odnos do okolja.

Nad nezemeljske beštije se spravljamo z obilico orožij in sposobnosti. Prey ni brez razloga imenovan »Bioshock v vesolju«. Raznolikost kombinacij razvijanja sposobnosti in modificiranja orožij je v stilu »System Shocka« in »Deus Exa« in konkretno vpliva na način igranja. Sovražnike lahko onesposobimo z mentalnimi napadi, elektrošoki in eksplozijami, pošljemo nadnje leteče robotke ali pa jih ružimo s super nadgrajeno šibrovko. Z igro se da tudi spopasti kot da bi bila skrivačina v stilu »Alien: Isolation«. Namesto da vse razstrelimo, uporabimo sposobnost »mimika« in se spremenjeni v čajno šalco odkotalimo. Svoboda pri izrabi igralne mehanike je najprivlačnejši del igre. Igralec ima proste roke, da raziskuje celotno postajo. Princip svobode se odrazi tudi pri nabiranju surovin, ki jih pridobimo tako, da reči v inventoriju zmečemo v reciklažo. Ven nato poberemo sestavine, ki jih z uporabo 3D tiskalnika spremenimo v uporabne zadeve; municijo, zdravila in orožja.

Fabula v svoji zmedenosti in enigmatičnosti tako pritegne kot odbijaja. Nezemljani, imenovani »Typhon« so kolektiviziran mentalni organizem, ki se hrani s človeško psiho in ni naključje, da manifestacija njegovih najmanjših individuumov, mimikov, spominja na nevrone. Znanstveniki na postaji so na podlagi eksperimentov ustvarili »Neuromode«, ki ljudem dajo sposobnosti. Vendar, če se jih odstrani, človek izgubi tako sposobnosti kot spomin. To je le uvod v eksistenčne in etične zagonetke, ki jih uporaba »neuromodov« in obstoj »Typhonov« postavljata. Vendar se kompleksnost tematike izbire naslavlja okorno in polovičarsko, končno se zreducira na v igrah že zlajnano vprašanje o popreproščeni svobodni volji.

»Prey« se lahko mirne vesti uvrsti med top igre letošnjega leta. Vendar zaradi kratkosti in majhnega števila sovražnikov ni ravno vreden nabave pri polni ceni. Zadostil pa bo vsakogar, ki si želi igralne raznolikosti. Vsekakor pa se pazite kake čudno postavljene svetilke, ker kdo ve, kaj ima za bregom.