Naziv rogue se danes prerado nadeva vsem mogočim izdelkom. Tako kot mnogo drugih, je z razcvetom igrarske industrije in eksplozijo števila derivatov in posledičnih unikatnih pogledov in izvirnih poskusov, prejomenjeni žanr padel v dominion rogue-like poimenovanja. To so rogue igre, ki so še marsikaj zraven prvotnega pomena in se pogosto z rogue statusom le spogledujejo. In še to označevanje je razvodenelo, saj je vedno bolj nadležna popularna šega, da se že vsako bolj težavno igro imenuje za rogue-like. Nemalokrat se v isti sapi omenja rogue-like in Souls igre. A bodimo natančni, Souls igre so prej lasten žanr, manjka jim dokončna smrt ob crkotu. Če pa pri igranju rutinsko umiraš in moraš igrati od začetka, je vzrok predvsem v tem, da še nisi uspel priti iz tutoriala. Salt and Sanctuary – o katerem bo danes govora – je klon, ali bolje rečeno, žanrsko Souls igra.

V pritiskavcu smo že opisali Dark Souls 3, zadnjega iz serije Souls iger, teh zahtevnih in igralsko kompleksnih rpg-jev in kdor ga je preigral bo takoj videl podobnosti. Namreč, če bi dvojica garažnih razvijalcev iz Ska Studia še kaj bolj povzemala po Soulsih, bi ju upravičeno tožili za avtorske pravice. Ampak nista šla predaleč in Salt and Sanctuary lahko označimo za zelo vesten poklon. Iz rečenega je očitno, da bo pri težavnosti nujno omenjeno scanje krvi. Neprestano mletje istih nivojev in umiranje na kubike je tu treba vzeti v zakup. Ker je igranje postavljeno v stranski pogled je izkušnja vseeno specifična. Pri prenosu recepta v drugo dimezijo se je špil naslonil na bogato zapuščino metroidvania žanra. Moderen predstavnik tega rodu je v pritiskavcu že opisani Axiom Verge, v njegovem slogu smo tu priča raznolikim in prepletenim nivojem, skakalnim zagonetkam ter klanju in streljanju. Kljub podobnosti se Salt and Sanctuary od žanrskih bratov vendarle močno razlikuje. Je veliko bolj rpg-jevski, orožja, oklepe in sposobnosti se kupuje in nadgrajuje. Drugače je tudi, da pri navigaciji izostane zemljevid, kar je spričo kompleksnih nivojev velik minus. Pri Souls igrah se igralec veliko težje izgubi, saj so dokaj premočrtne. Tu pa z uporabo Metroidove mehanike ponovnega prehajanja skozi že obiskane nivoje nastane velika zmešnjava. Kar nekaj časa gre, ko brezglavo lutaš vsenaokoli.

Pot na srečo ni dolgočasna in mračno srednjeveško okolje ter sprijena sodrga skupaj z glasbeno podlago ustvarijo prvovrstno atmosfero. Ob temačnih polifoninijah te spreleti srh, ko z brlečo baklo hodiš po ječah, nastlanih z mučilnimi napravami in okostnjaki. Tako si na trnih, dokler od nikodar priletijo krvoločni robavsi. Sovražnikov je na pretek, ti so narisani ostudno in estetsko dovršeno. Posebno šefeti imajo zbrušeno podobo in vsakokrat presunejo z grozljivo pojavo. Človeško drevo, ki opleta z obešenci, izprijeni hipogrif in kraljica nasmehov, ki je groteskno napol razpadlo truplo. Vsak od dvaindvajsetih gospodarjev temnic pošlje led po žilah. V bojni mehaniki se najde nekaj, kar ni značilno ne za Souls igre, niti metroidvanie, temveč bolj za hack 'n' slash žanr. To so komboti, ki v pravem zaporedju lažjih in močnejših udarcev, specialnih sposobnosti in magije, omogočijo impresivno raznolikost spopada. Osredotočenost na različne aspekte bojevanja, recimo lahkotna oborožitev za mobilnost, ali pa magov build, močno spremenijo spoprijem z igro. Možen je tudi co-op, v katerem sodrgo spravljate v onostranstvo v dvoje, skupaj s prijateljem, prijateljico ali pa babico.

Kot že nakazuje ime, se v tej igri se marsikaj vrti okoli soli, ta je ekvivalent duš iz Dark souls 3. Dobiš jo z uničenjem drhali in funkcionira kot valuta v štacunah ter je sredstvo za levelanje. Z njo opremljaš zatočišča, v katerih se ponovno prebudiš ob smrti. Problem nastane, če te tekom igranja kdo ugonobi, saj izgubiš vso nabrano sol in jo je treba iti iskat. Zgodba je podana megleno, za razumevanje je treba dosti lastne interpretacije, kot tudi branja opisov, ki so pridodani predmetom in orožjem. Začne se, ko te na ladji, kjer delaš kot telesni stražar, preseneti napad neznancev. Ladja se potopi in znajdeš se na čudaškem otoku. Od tu naprej te nosi pot v srhljive pokrajine, kjer lezeš po temačnih gradovih in se spuščaš v ječe polne krvi. Za podrobnejšo posvetitev odličnemu Salt and Sanctuary, si ga kar sami preigrajte. Predvsem je priporočljiv za ljubitelje tistih špilov, ki ne dopuščajo pretirane ležernosti.

Z mečem popacanim od drobovja je po računalniških temnicah španciral Domen.