Zdaj že precej daljnega leta 2004 se je na spletu pojavila igra, imenovana Notpron. Šlo je za zaguljeno uganko oz. iskanje skritega zaklada v obliki običajne spletne strani. Vsako stopnjo igre je predstavljala oštevilčena slika, iz katere je bilo treba razbrati nekakšen namig, ki je ponavadi vodil do naslova naslednje uganke in tako v neskončnost. No, ne čisto zares, po 138 stopnjah se igra namreč zaključi, a kljub precejšnji popularnosti (spletišče je namreč od 2004-ega obiskalo več kot 20 milijonov ljudi) je število tistih, ki so se uspešno prebili do samega konca, šele letos prikapljalo čez sto.

V Pritiskavcu nam ni pod častjo tu in tam spomniti na kvalitetne izdaje iz bolj oddaljene preteklosti in Notpron je vsekakor kulten špil, vreden igranja tudi v 2020, ni pa naslov, zaradi katerega smo danes tukaj. Uvodoma smo ga omenili predvsem zaradi njegovega avtorja, Davida Münnicha, ki je kariero v igričarski industriji nadaljeval najprej z modi za Unreal Tournament in kasneje s polnokrvnimi samostojnimi izdajami. Zanima nas predvsem tista zadnja, ki je na digitalne police prispela leta 2018, dodatne vsebine dobiva še danes, imenuje pa se Supraland.

Supraland je prvoosebna ugankarska igra, kar je v preteklem desetletju mogoče zvenelo kot redkejša hibridna zvrst, nakar smo dobil oba Portala, Talos Principle, Witness, Return of the Obra Dinn in še kup podobnih uspešnic, v družbo katerih popolnoma brez pretiravanja tudi sodi. Igralca postavi v vlogo igrače - rdečega možiclja v peskovniku nekega otroka, ki je tja zvlekel lego kocke, šolske potrebščine, orodje in raznorazne druge gospodinjske predmete ter iz njih zgradil svoj domišljijski svet. V slednjem se med drugim nahaja domača vas rdečih možicljev, ki je vaša izhodiščna točka; center sovražne frakcije, kakopak modrih možicljev, in pa kup vmesnih območij, do zadnjega kotička zapolnjenih s skrivnostmi in ugankami.

Prav uganke so daleč najboljši del Münnichove mojstrovine. Plasira jih z izjemnim pedagoškim pristopom – namesto, da bi igralca silil v sledenje navodilom, mu s spretno postavljenimi uvodnimi nalogami ustvari vtis, da je vse pogruntal sam. Posamezni mehaniki počasi privija težavnost in ravno, ko se zazdi, da jo je izmolzel do konca, iz rokava potegne novo ter ponovi isti cikel. Poleg stopnjevanja kompleksnosti je stranski učinek opisanega tudi interes za vrnitev na že prepotovana področja – z novopridobljenimi znanji in sposobnostmi lahko tam odkrijete še kakšno prej nedosegljivo skrivnost. Posebej velja pohvaliti tudi konsistentnost rešitev – če se vam stvari ustavijo, ne iščite odgovora v bolj preciznem izvajanju postopka, ki ste ga že desetkrat neuspešno poskusili. Ne nosite s sabo povsem nepovezanih predmetov z drugega konca zemljevida. Ne, samo še malo potuhtajte in slej kot prej boste nagrajeni s hvaležnim aha! trenutkom ob spoznanju, da je bila rešitev ves čas pred vašim nosom.

O drugih aspektih igre pravzaprav ni vredno izgubljati besed. Risankasta grafika je simpatično simplistična; govorjenih dialogov ni; defaultne instrumentalne glasbe je nekaj malega - toliko, da ustvari vzdušje; z zgodbo je podobno. Vse od navedenega bi v opisu AAA igre zvenelo kot kritika, na tem mestu je samo opažanje - gre pač za neodvisen, amaterski izdelek, kar najlepše demonstrira konec. Ob rolanju creditsov nam igra namreč prvič v posluh servira pravi komad z aranžmajem in besedilom. Portal je s podobno potezo in štiklom Still Alive denimo ustvaril izjemen čustveni vtis, pri Supralandu je zgodba prav smešno obratna. V zvočnike dobimo neko jeftino pop skladbo v nemščini, pač zato, ker je avtor igre v prostem času tudi član dueta David & Alexx. Ampak nič ne de – igra briljira v vseh pogledih, ki zares štejejo.

Supraland vas bo stal evrskega dvajsetaka in je na voljo bolj kot ne povsod: na Switchu, Playstationu, Xboxu ali PC-ju. V kolikor vam trenutni epidemiološki ukrepi to omogočajo, ga je po naših izkušnjah najbolj zabavno igrati na kavču, v družbi zgovornih so-mislecev.