Preko portoroškega zaliva nad Lucijo se nahaja kotiček, ki je marsikomu nepoznan. Forma Viva je park poln visokih cipres, ki čez dan mečejo dolge sence preko razstavljenih kamnitih skulptur. Nekatere so zaobljene in spolirane, spet druge z robatimi in z ostrimi robovi. Preko marsikatere se razraščajo lišaji in kraj ima pridih pozabljenega. Še posebej se to odmaknjenost in zaspanost čuti ob vlažnih zimskih dneh, ko praktično ne srečaš nikogar, razen kakšne vrane, ki zvedavo opazuje, kdo je prišel motit njen mir. Na samem koncu parka se nahaja krožna jasa, obdana z visokimi krošnjami in posejana s kamnitimi izklesanimi bloki, kot da bi jih tja odvrgla pozabljena civilizacija. Ob strani jase pa se vije potka, ki se preko rahlega spusta konča na pečini, kjer se zvedavemu obiskovalcu na dlani odpre celoten portoroški zaliv od hotela Bernardin do portoroške marine in kampa Lucija. Pogled je na primeren dan kar navdušujoč. Nad to pečino se nahaja razlog tegale uvoda.

Na prej omenjeni jasi, na njenem skrajnem koncu, se za drevesi nahaja od časa pozabljena stavba obvarovana z ograjo. Prehod ni možen, vendar lahko skozi špranje pokukamo na drugo stran. Stavba je oblikovana kot nekakšna mini graščina, okolica je zanemarjena, na tleh ležijo gnili deli lesa in ostali od časa požrti predmeti, okrog stolpa, ki je del stavbe in premore svoj dvižni most, pa se nahaja jarek… Ko kot mulc ugledaš takle prizor, se ti v spomin utrne za vekomaj. Po hrbtenici te požgečka in na vratu čutiš kako ti gredo lasje pokonci.

Kaj dela ta čudna stavba nedaleč stran od turističnega kraja?

Zakaj je tako zavarovana?

Kdo je lastnik?

Kje je lastnik?

Zakaj vsa ta čudnost propada?

Kaj se je tukaj zgodilo?

Kaj je v stavbi?

Kje so vsi ljudje? V tem parku ni nobenega?

Zakaj je tako mračno in vlažno?

Bolje bo, da grem, preden iz stolpa stopi kaj, česar ne bi rad videl!

Nekoliko daljši uvod smo si privoščili, da bi lahko pričarali vzdušje, ki prežema igro, ki jo bomo opisali ta teden. The Vanishing of Ethan Carter je naslov, v katerem sta vzdušje in misterij v prvem planu in nadvse podobna obisku kraja iz uvoda. Igra premore vse od prelepih razgledov in skritih kotičkov, za katere ve malokdo, pa do prvinskega srha, ki te spreleti, če to hočeš ali pa ne. Postavljeni ste v vlogo nadnaravnega detektiva z imenom Paul Prospero, ki zaradi pisem dečka v stiski prispe raziskovat umor v zloveščo in od civilizacije odmaknjeno dolino Red Creek Valley. Uvodni zaslon nas na samem začetku opozori, da je to igra, kjer nas nihče ne bo vodil za rokico in da naj se ji prepustimo.

Ko tako stopimo iz temnega tunela, v nas butne prelestna podoba šumečega listja z zibajočih vej dreves, skozi katere prodirajo žarki sončnega zahoda. Grafično in glasbeno igra trga gate, in če niste v njeno zgodbo in okolico potopljeni v petih sekundah, verjetno sploh niste človek. Paulov cilj je, da najde dečka Ethana, od katerega je prejel toliko pisem, in ugotovi, kaj se je z njim zgodilo. Kot se spodobi za detektivko, zgodbo podajajo malenkostni indici, ki jih podaja z roko napisan lebdeči tekst. Poleg tega Paulove nadnaravne sposobnosti vpogleda v druge dimenzije po odkritju dovolj podrobnosti razkrijejo, kaj se je na nekem prizorišču pravzaprav zgodilo. Na tak način počasi odstiramo celotno sliko dogajanja v zajezeni dolini, kar vseskozi v slogu noir detektivk asketsko komentira glavni in edini protagonist. Razen prvoosebnega Paula skozi igranje tako ne srečamo nikogar in vedno več podrobnosti, ki jih skozi igranje odkrivamo, razkriva grozljivo sliko, ki ima pridih Lovecraftovske mitologije speče teme, ki prežema vse in vsakogar.

Naj bo o zgodbi in igralnih podrobnostih dovolj, saj ne bi radi preveč odstrli tančic, ki celotno izkušnjo postavijo na čisto svoj nivo. Avtorji poljskega indie studia The Astronauts so igro izdali proti koncu leta 2014, proti koncu lanskega leta pa so izdali še Redux verzijo, kjer so za grafični pogon izbrali Unreal Engine 4, ter odpravili nekaj tečnih podrobnosti glede shranjevanja. Vzdušno glasbo je sestavil isti človek, ki je podložil večkrat nagrajeni Witcher 3, kar doprinese dobršen delež igralnega vzdušja. Poleg visokih ocen je igra leta 2015 prejela nagrado BAFTA za inovativnost. Vse našteto govori igri v prid, čemur z veseljem pritrjujemo tudi v ekipi Pritiskavca, saj takihle vizualno, glasbeno, zgodbovno in igralno nadpovprečnih poslastic ni nikoli dovolj.

Kaj še čakate. Konca ne bomo izdali, svetujemo vam le, da ugasnete luči in privijete zvočnike. Obljubimo, da ni nobenih jeftinih for iz grozljivk, le srh in tesnoba sta prvovrstna.

Rubriko podpira gameplay.si.