Med ljubitelji RPG-jev kroži štos, da je Witcher 3 igra s kartami s spremno zgodbo o reševanju sveta. Špil namreč vsebuje zabavno kvartopirsko mini-igro, imenovano Gwent, v kateri lahko zlahka zapravite vsaj toliko časa, kot v glavni kampanji. Vsakega krčmarja, vrednega svojega denarja, se da po standardnem pogovoru o lokalnih pošastih in političnem dogajanju vprašati Ti... a greva eno rundo Gwenta? CD Projekt Red je podjeten studio, saj ste najbrž slišali za nedolžno igrico Cyberpunk 2077. Navdušenje nad Gwentom so hitro zajahali in oktobra 2018 tudi vnovčili s samostojno izdajo oz. bolje rečeno dvema ločenima izdajama. Večigralska free to play varianta po vzoru Hearthstonea se imenuje Gwent: The Witcher Card Game, samotarski antipod na drugi strani pa Thronebreaker: The Witcher Tales. Tega drugega smo igrali mi.

Če ga na hitro pogledate, izgleda Thronebreaker kot izometričen RPG stare šole. Po dvodimenzionalni pokrajini šofirate svojo junakinjo; odkrivate še skrite dele zemljevida; nabirate resurse v obliki zlata, lesa in vojaških rekrutov; v svoje vrste novačite junaške posameznike, skozi dialoge in odločitve spoznavate zgodbo ter vsake toliko sprožite boj. No, tu pokuka na dan kvartopirska narava igre, s sovragi se namreč merite v partijah Gwenta. Vaša vojska je vaš deck, z nabranimi surovinami jo urite in nadgrajujete, obenem pa se spreminja v skladu z zgodbo. Če vam denimo plemena škratov ponudijo podporo, se odklenejo karte z njihovimi enotami; ko vas izda pomemben stranski lik, izgine tudi posebna karta z njegovo podobo. O naravi tovrstnih razpletov lahko s preudarnimi odločitvami do neke mere odločate sami, četudi gre za bolj kozmetične popravke - igro se da v vsakem primeru uspešno končati. Ob klasičnih bojih se boste kratkočasili tudi z ugankami, ki uporabljajo isto igralno mehaniko, le da namesto svojega decka dobite v roke vnaprej pripravljen nabor posebnih kart, s katerimi morate doseči točno določen cilj.

Podobno kot naslovi iz glavne serije se tudi Thronebreaker: The Witcher Tales napaja iz pisanja Andrzeja Sapkowskega. Že sam po sebi soliden fantasy je za ljudi z naših koncev še toliko zanimivejši, ker črpa tako geografska imena kot pošastni imaginarij iz slovanskih kultur. Seznam podobnosti s pravim Witcherje se k sreči ne konča tu - mlajši brat ima prav tako dober voice acting, dodelano vizualno podobo, pa še konkretno dolg je. Če vas nekaj srbi, dokler ne odkrijete še zadnjega kotička mape, boste hitro naštepali kakih štirideset ur.

Lomilca prestolov lahko igrate povsod, ampak res povsod. Poleg osebnih računalnikov in vseh treh aktualnih konzol namreč podpira tudi obe prevladujoči mobilni platformi. Še zadnjega aduta vam izbijem s karto akcijskih popustov - na Good Old Games ga do konca meseca prodajajo za borih šest evrov, zato na tem mestu vprašam samo še Ti… a greva eno rundo Gwenta?