Pred nami je ena bolj priznanih in slavljenih iger preteklega leta. Unavowed je ob svojem izidu pred nekaj meseci požel veliko pohval in naklonjenih kritik; njen avtor Dave Gilbert pa tudi sicer velja za enega bolj priznanih ustvarjalcev avantur v slogu “pokaži in klikni”. Tudi njegovo zadnje delo ni padlo daleč od siceršnjega čudovitega stila.

Naša zgodba se začne dokaj filmsko: z eksorcizmom. Ob pomoči dveh čarovniških neznancev se iz našega telesa iztrga duh samega hudiča. Namesto njega se nam počasi vrne zavest o naši identiteti - to si bomo v obliki imena, poklica, spola in izgleda kakopak določili sami. Z njo pa tudi spomini na nagnusen masaker in številne hudobije, ki smo jih zagrešili pod hudičevim vplivom. Da bi popravili grozljive posledice svojih dejanj, se pridružimo združbi magov, ki si je zadala braniti tuzemsko resničnost pred vdori nadnaravnih bitij iz drugih dimenzij.

Vem, vem, sliši se prismuknjeno, kot vsaka zgodba na temo magije in čudodelstev; a kot vsaka dobra in kakovostna zgodba na temo magije in čudodelstev tudi Unavowed po uvodnem šoku splete prepričljico pripoved. Tu ni cenenih megalomanskih pretenzij, kjer bi bili po eni uri igre reševali svet ali človeštvo. Namesto tega imamo detektivko, v kateri hodimo po poteh lastnih zločinov in jih rešujemo - s pomočjo svojih flashbackov, zasliševanjem preživelih, iskanjem namigov in dokazov.

Kakopak bodo v veliko pomoč tudi naši novi kolegi z nadnaravnimi sposobnostmi. Na vsako prizorišče lahko pripeljemo dva, tako kot smo že vajeni iz Mass Effecta in drugih Biowarjevih RPG-jev. V praksi to pomeni, da vsak spremljevalec doda svoj karakterni pridih naši pustolovščini, a pri Unavowed gre za veliko več kot to. Vsak primer namreč lahko rešimo na paleto različnih načinov, vsak izmed njih pa nam razkrije različne plati zgodbe. Eden izmed naših sodelavcev se pogovarja z mrtvimi, drugi je zmožen prebrati uničene dokumente, spet tretji se spozna na forenziko … Ker na prizorišče pripeljemo zgolj dva, bo vsak razsvetlil zločin z nekoliko drugačne perspektive, s tem pa bo tudi odkrita zgodba rahlo drugačna.

Štorija v Unavowed skozi čas postane nepričakovano kompleksna in nivojska; celo tako zelo, da prebije nekaj betonskih zidov samega žanra. Če podamo samo za primer: je ena redkih avantur, ki jo je mogoče preigrati večkrat, ne da bi zato izgubila zanimivost ali intrigantnost, saj lahko z različnimi kompanjoni odkrivamo plasti zgodbe, ki smo jih ob prvem igranju zgrešili. Liki so odlično zastavljeni, tako da pogovori z njimi skoraj nikoli niso izguba časa. Celo igralski glasovi, ki v manjših videoigralskih naslovih redno najedajo živce, so v Unavowed najmanj nemoteči, če ne celo zelo zabavni. V vseh 10 urah igre praktično nisem naletel na trenutek v pripovedi, ob katerem bi se popraskal po glavi. Kar je z ozirom na to, da je igro v dobršnem obsegu sestavil en sam človek, precej osupljiv dosežek.

No, manjše razpoke se tu in tam vendar poznajo. Četudi je pikslasta slikarija prijetna za oči, pa animacije terjajo nekaj privajanja. Zaradi kompleksnosti zgodbe so par udarcev utrpele tudi uganke; priročno skriti ključi, očitna računalniška gesla in prekomerno ustrežljivi mimoidoči namreč niso ravno redkost, sploh v prvi polovici igre. Morda se bo komu zdelo, da so pohvale in presežniki, ki so se usule na pričujoči naslov ob izidu, le rahlo pretirane; a kljub temu je Unavowed izjemen dosežek in obvezen špil za vsakogar, ki čuti naklonjenost do avantur “point and click”.