Ganjenost sicer ni kriterij, po katerem bi izbirali igre, ki jih bomo igrali, vseeno pa se tu in tam zgodi, da se nas naslov z dovršenostjo vsebine dotakne. Ob teh redkih priložnostih gre skoraj vedno za indie igre, v katere so njihovi avtorji vlili leta lastnega truda. Prav zato nas je Ubisoftov izdelek Valiant hearts: The Great war še toliko bolj presenetil.

Zgodba je postavljena v čas prve svetovne vojne, ki tako v igrah kot v popularni kulturi nasploh ostaja v senci svoje bolj reprezentirane naslednice. Igra se kljub vojni tematiki izogne strelskemu ali strateškemu žanru, ampak je zastavljena kot tehnično preprosta 2D pustolovščina, kjer se s pomikanjem v desno in razreševanjem ugank pomikamo naprej tudi po linearni zgodbi. Vse skupaj je zavito v čudovito risankasto animacijo in obogateno z glasbo, ki gre od klasične do melodij v slogu Amelie.

Skozi štiri poglavja spoznavamo in menjujemo štiri različne junake: francoskega kmeta Emila, njegovega nemškega zeta Karla, ameriškega temnopoltega prostovoljca Fredieja in belgijsko bolničarko Anno, po srečnem naključju pa se jim pridruži še nemški bolničarski pes Walt. Pri celotni pripovedi o bedi vojne, predstavljeni skozi zgodbe različnih posameznikov, nas je verjetno najbolj zadelo to, kako brezpogojno so bili vanjo vrženi in da bi konec koncev samo radi preživeli.

Kljub temu, da opisuje enega izmed bolj nasilnih kosov zgodovine, se sama igra ne poslužuje nasilja. Tu in tam lahko s pestjo nokavtiramo stražarja, večinoma pa se pred njimi skrivamo, razrešujemo uganke, pomagamo ljudem v stiski in iščemo pot domov. Še dodatno so nas potrli trenutki solidarnosti, ki jih liki pokažejo do nasprotne strani in njihovo razočaranje nad nečlovečnostjo lastnih poveljnikov. V splošnem se igra vzdrži portretiranja ene strani kot dobre in druge kot slabe, pri čemer seveda prikaže nasilje in njegove posledice, ga pa zagotovo ne poveličuje ali celo opravičuje, s čimer preseže zrelost večine podobnih poskusov prikazovanja kateregakoli zgodovinskega dogodka.

Začetek vsake sekvence z grobim opisom situacije pospremi moški pripovedovalec, drugače pa igra ne vsebuje dialogov, glavnina komunikacije je neverbalna ali pa reprezentirana z nerazumljivim mrmranjem. Z odsotnostjo besed samo ojača težo dogajanja in dejanj vseh prikazanih likov ter se izogne patetiki dialogov v že tako dramatičnih okoliščinah. Skozi igro vseskozi odkrivamo zgodovinske artefakte in s tem odklepamo številne članke o resničnem dogajanju na fronti, ki jih lahko prebiramo za malo več zgodovinskega konteksta, lahko pa tudi ne - igra zaradi tega ne trpi, niti nas s tem pretirano ne sili.

Tipi ugank in izzivov se sicer držijo istih vzorcev, vendar pa se dovolj pogosto menjujejo, hkrati nam je v različnih segmentih dodeljen različen lik s specifično sposobnostjo, da zadeva ne postane monotona. Emile tako koplje tunele, Fredie s svojimi škarjami reže bodečo žico, Anna pa pomaga z znanjem prve pomoči. Vsakega izmed človeških likov spremlja prej omenjeni pes, ki, s tem ko ga lahko pošljemo drugam, da pritiska na ročice in vzvode, odpira zanimivo dinamiko razreševanja ugank.

K široki dostopnosti igre gotovo pripomoreta njena strojna nezahtevnost in dosegljivost na mnogoterih namiznih in mobilnih platformah. Uradna cena je okrog 15 dolarjev, a ker je izšla že leta 2014, se jo da pogosto ujeti v različnih akcijah – na iOSu je denimo trenutno brezplačna. Ker gre za motorično nezahtevno igro, jo priporočamo tudi tistim, ki pešajo na tej fronti ali pa se z igranjem šele seznanjajo, obenem pa je primerna kot priporočilo vsem tistim znancem, ki igre odpisujejo kot površno zabavo brez umetniške vrednosti.