Še nedolgo nazaj je veljalo, da so pristne pustolovske igre, kakršne smo poznali v devetdesetih letih, že praktično izumrle. Neredke igralke in igralci, ki so se v otroških letih navlekli na Monkey Island in si lomili zobe na ugankah Indiane Jonesa, so z grozo opazovali počasni propad igralske sekcije LucasArts, ki je bila več kot desetletje glavni producent na področju point-and-click avantur. Ko je firma dokončno pospravila v predal težko pričakovano nadaljevanje Sama in Maxa in se omejila na komercialni privesek svoji filmski sestri, se je zdelo, da lahko dotični žanr reši le še nostalgija starajočih se igralcev. 

Ekipa bivših uslužbencev LucasArtsa kljub temu ni želela obupati. Ustanovili so studio Telltale games in se vrnili k nadaljevanju bizarne klasike, v kateri stoični antropomorfni pes Sam in k ekstremnemu nasilju nagnjeni zajec Max razrešujeta svetovno zaroto. Igra še zdaleč ni rušila rekordov, a je postavila standarde, ki so se v pustolovskem žanru ohranile vse do danes. Risankasto 3-D ozadje, iskrivi in raznoliki dialogi, soliden voice-acting in humorni duh izvirnika so bili dovolj, da so njegovi razvijalci opogumljeni nadaljevali delo. Dobro se je prijela tudi odločitev, da se namesto naporne večurne zgodbe servira več krajših, za igralca lažje prebavljivih epizod, ki vas na koncu obdržijo v pričakovanju naslednje. Določene težave pa so ostale, predvsem problem vpeljevanja ugank v samo zgodbo. Nekatere so bile pretežke, nekatere nesmiselne, spet druge so služile samo upočasnjevanju naracije. 

V prihodnjih letih smo videli več iger istega studia s podobnim pristopom, a občutki so ostali mešani. Pustolovščine so kljub občasnim uspehom ostale trdno v senci streljačin in RPG-jev. Pojavljali so se posamezni indie prebliski kot recimo To the moon, ki so opozarjali, da je manevrskega prostora v žanru še veliko. Vse do leta 2012 pa smo morali čakati na naslov, ki je upravičil staro slavo in postavil pustolovščine nazaj tja, kjer so včasih že bile. The Walking dead je kakopak posnet po istoimenskem stripu in seriji, a se ponaša s svojo lastno vzporedno zgodbo, pri kateri so sodelovali tudi ustvarjalci stripa in ki po kakovosti prav v ničemer ne zaostaja za originalom. Narejenih je bilo nekaj preprostih sprememb. Igralki ali igralcu se ni več potrebno ukvarjati z ugankami, da bi nadaljeval zgodbo. Neskončno klikanje in preizkušanje, kateri predmet uporabiti na vratih, da boste končno lahko prešli v naslednjo sobo, je zamenjala preprosta mehanika dialogov. V neprestanih pogovorih z drugimi liki se igralcu ponudijo tri ali štiri replike; vsaka od njih bo izzvala določeno reakcijo in vselej obstaja možnost, da se boste s katero od njih zamerili ostalim. Interakcijo z okoljem je zamenjala interakcija z ljudmi. Kar ob prepričljivi konstrukciji likov pomeni potentno kombinacijo.   

Razjasnimo še nerazsvetljenim izvirnik. The Walking dead je strip o zombijevski apokalipsi. Svetu zavladajo hodeči mrtveci, preživeli pa se pred njihovimi ugrizi skrivajo v svojih zatočiščih in se med seboj borijo za vse manjše življenjske potrebščine. Velika prednost istoimenskega stripa je bila v tem, da se je bolje kot katerokoli drugo podobno apokaliptično delo zavedal, da v zgodbah o zombijevskih apokalipsah glavne grožnje ne predstavljajo sami zombiji, temveč ljudje. Ko se družbene vezi spričo katastrofe razrahljajo, pridejo do izraza karakterji, ki bi jih v vsakdanjem življenju hitro spregledali. Skupinam preživelih zavladajo odkriti manipulatorji in psihopati. Obupanci se zatekajo k raznovrstnim tehnikam preživetja. Vsak preživeli se drugače spopada s strahovi in izgubo bližnjih. Na videz preproste in vsakdanje interakcije postanejo nepredvidljive – in prav to je element, ki ohranja zgodbo zanimivo. Prefinjen razvoj likov je tisti, ki poganja zgodbo in vselej naplavi nepredvidene zaplete ter nevarnosti.

V takšnem svetu nas igra postavi v vlogo Leeja, povprečnega črnega možakarja, ki izkoristi množično paniko za pobeg iz zapora. Med bežanjem naleti na malo Clementine, ki se pred zombificirano varuško skrije v svojo hišico na drevesu. V rahlo klišejski maniri, kakršno smo že videli v nekaterih drugih igrah (na primer The Last of Us) se glavni junak kakopak znajde v vlogi njenega varuha,  ki naj bi deklico obvaroval pred poblaznelimi mrtveci in skoraj poblaznelimi živimi, ki bodo to še postali. Igralec je tako prisiljen v nenehne težke odločitve. Tu lahko vidimo razliko med pustolovščino The Walking Dead in njenimi predhodniki. Če smo pri slednjih zasedli vloge komičnih, praktično neumrljivih junakov, potem sta Lee in Clementine , čeprav sledita risankasti tradiciji, lika iz mesa in krvi, enako velja tudi za njune preživele sotrpine. Vsaka smrt je boleča, sploh ker se običajno zgodi tistim likom, ki smo jih tekom zgodbe imeli priložnost bolje spoznati.

Z vsakim travmatičnim dogodkom, ki smo mu priča skozi Leejeve oči, se odnosi v vse manjši skupinici preživelih še bolj zakomplicirajo. Igra seveda s pridom izkorišča našo ranljivost in nas nenehoma postavlja pred moralno nemogoče rešitve. Ste pripravljeni krasti hrano, ali boste rajši prepustili sebe in deklico k stradanju? Ste pripravljeni razčesniti glavo človeku vpričo njegove lastne hčere, da bi obvarovali skupino pred njim? Boste rajši potegnili s svojim kolegom, da se mu ne bi zamerili, čeprav veste, da nima prav? Leejeve odločitve se tekom zgodbe velikokrat izkažejo za zanemarljive, a to njihove teže v trenutku odločanja prav v ničemer ne zmanjšuje. Poleg tega je tu še mala Clementine, ki kot moralni kompas visi nad igralcem, ta pa ji je večkrat prisiljen pojasniti svojo odločitev. 

The Walking Dead je tako uspelo tisto, kar so se računalniške igre že dlje časa trudile z mešanim uspehom; prisilila je igralca, da se čuti odgovornega za like na ekranu. Napis »Game Over« na zaslonu še nikdar ni bil tako neznosen. Nobenega namena nimamo, da bi našim poslušalcem izdali celotno zgodbo, vsekakor pa ne povemo preveč, če omenimo, da so ob trpkem koncu zaihteli tudi najbolj cinični in vsega hudega vajeni gejmerji, Youtube ponuja več kot dovolj dokazov za to.

V preteklosti smo imeli nešteto obupnih računalniških iger, ki so služile zgolj kot podaljšek bolj znanim filmom ali serijam. Zato je razveseljivo spoznanje, da je Walking Dead uspel podvig in se vzpostavil kot samostojen proizvod. Če razvijalci ne bodo zaspali na lovoriki, bomo morda čez čas lahko isto trdili tudi za priredbo Igre prestolov, ki se nam bojda obeta naslednje leto.