Če radi nostalgizirate ob kultnih naslovih iz preteklih desetletij, ki ste jih igrali v otroštvu, najbrž poznate portal Good Old Games. Gre za spletišče, kjer je moč za relativno majhne denarce kupiti odmevne stare igre tipa System Shock in Theme Hospital. Pri tem je ključno, da dobimo z igro tudi prilagoditve za nemoteno delovanje na sodobnih računalnikih in da za igranje ni potrebna namestitev nikakršne svobodo-odvzemajoče programske opreme. Naslove, kupljene na GoG-ju, dobimo v obliki .exe datoteke in jih lahko namestimo brez CD ključev ali internetne povezave, kar je v svetu Steama, Origina in Uplaya precej osvežujoč občutek. Za projektom, ustanovljenim leta 2008, stoji poljsko podjetje, imenovano CD Projekt.

Taisti ljudje se ukvarjajo tudi z razvojem videoiger, kar je seveda razlog, da smo jih tokrat privlekli iz predala. Njihovi začetki segajo približno 10 let nazaj, ko so pričeli z izdelavo porta Baldur's Gate: Dark Alliance z aktualnih konzol na PC. Zaradi finančnih težav naročnika je vse skupaj padlo v vodo, CD Projektu pa je ostal kup neuporabljene kode. Odločili so se, da jo izkoristijo za izdajo lastnega RPG-ja, osnovanega na fantazijskih romanih sorojaka Andrzeja Sapkowskega, in nastal je prvi Witcher. Štiri leta kasneje je sledilo nadaljevanje, imenovano The Witcher 2: Assassins of Kings, ki je veliko pozornosti poželo, ko je takratni poljski premier Donald Tusk na protokolarnem obisku podaril kopijo igre Obami. Obe omenjeni izdaji sta bili kvalitetno narejeni in prodajno uspešni, nato pa smo lani dobili zaključek trilogije, ki je v marsikaterih pogledih premaknil standarde za razvoj iger, zato ga tudi predstavljamo v današnji ediciji Pritiskavca.

Witcher 3: The Wild Hunt na papirju res ne zveni ne vem kako impresivno. Gre za open-world RPG s tretjeosebno perspektivo in povsem standardnimi funkcionalnostmi žanra. Igramo witcherja po imenu Geralt, ki se kot poklicen preganjalec pošasti potepa po svetu. Malo čaramo malo se tepemo, pijemo napoje, iščemo novo opremo, nabiramo levele in rešujemo svet pred pogubo v obliki močnih magičnih zlobnežev. Ampak nekaj je moralo botrovati več kot 250 nagradam game of the year, sploh v letu, ko je izšel Fallout 4. Po našem mnenju tokrat to niso bile inovacije, temveč piljenje do onemoglosti.

Zgodba, kot smo že omenili, temelji na zelo spodobni literarni predlogi, kar je v primerjavi z večino iger odlično izhodišče. Poleg same rdeče niti v količinah, zadostnih za trilogijo, sta za igralce iz naših koncev očitna in prijetna spogledovanje s slovansko mitologijo ter splošna vzhodnoevropska klima, s katero se da poistovetiti. V domišljijskih mestih je moč videti nekatere resnične prestolnice, pošasti so znane iz babičinih pripovedi, za nameček se tudi kak kos oklepa imenuje po Mariboru. Dialogi so prepričljivo človeški in četudi odločitve v njih temeljne premise igre ne morejo premakniti, lahko drastično spremenijo odnose s ključnimi osebami in mnenje širše družbe o vašem liku in delu. Pri tem je še posebej zabavno, da igra za razliko od kakšnega Mass Effecta ne da direktnih namigov o moralnosti izrečenega. Kar morda izgleda kot pametna in sočutna poteza, se lahko kasneje, ko izveste za kontekst, izkaže za okrutno odločitev. Velja poudariti tudi, da nivo pisanja in režije nikakor ne pada z obveznostjo questov. Pozabite na stranske naloge tipa prinesi mi 20 medvedjih kož v zameno za 100 cekinov, v Witcherju 3 si boste tudi z najbolj defaultno točajko v zakotni vasi izmenjali nekaj nadvse prepričljivih povedi.

Igralna mehanika je precizna in ravno prav globoka. Na voljo so tri ključna drevesa s talenti, ustrezna oprema za vsako od treh usmeritev, kup različnih napojev in olj s trenutnimi in dolgotrajnimi učinki, pet različnih urokov z dvema distinktivnima načinoma uporabe ter precej poglobljen sistem bojevanja z močnim in šibkim napadom, izmikanjem, kotaljenjem, obrambami in kontrapotezami. Sistem težavnosti je še posebej dobro izveden, saj direktno pogojuje nujnost poznavanja vsega naštetega. Če bi radi igrali na Death March, kot se imenuje najvišja zahtevnost, boste skrbno izbirali kombinacije talentov iz drevesa in ves čas razmišljali o tem, katero olje velja namazati na meč med bojem s trenutnim šefom. O najlažjih nastavitvah vse pove že naziv v meniju - Just the Story.

Da ne gre za ameriško igro, bi vam moralo postati jasno že v prve pol ure. V slogu Georgea R. R. Martina je fantazijski srednjeveški svet poln necenzuriranega špricanja krvi, sekanja glav, popivanja, kletvic in fuka. Pri slednjem k sreči ne gre za najstniško-mačističen prikaz a la God of War, temveč za čisto dostojne seks scene, po katerih vam bodo partnerice marsikdaj celo povedale, da so vas v bistvu samo izkoristile za potešitev, tako da lahko kar greste in jim ne utrujate še naprej. Ženski liki so nasploh odlično izvedeni - kot glavni junak imate priliko razviti romantično razmerje z dvema ključnima predstavnicama nasprotnega spola in obe sta napisani tako samozavestno, da se ob njima marsikdaj upravičeno počutite nesposobno. Če se slučajno odločite pecati obe, si bosta to seveda povedali in vas gladko poslali v kurac. V glavnem, nobenega prilizovanja in šarmiranja, samo sočutje, odgovornost in taktične izbire v prepirih vam bodo omogočili resno razmerje.

Witcher 3 je srčna igra, polna sočne vsebine. Do mraka bi lahko govorili o Gwentu, mini igri s kartami, ki jo lahko znotraj glavne igre igrate s krčmarji ter drugimi zdolgočasenci in je dovolj poglobljena, da mimogrede porabite 10 ur samo za ta del Witcherja. Zgovorno je dejstvo, da so CD Projekt RED ravno včeraj napovedali izdajo omenjene igre kot samostojnega naslova. Potem sta tu izjemna grafika in ogromen dodelan svet, poln takih lepot, da boste včasih kar odtavali po vrhovih bližnjih hribov in v svetlobi sončnega zahoda delali screenshote. Vsake toliko vas bo presenetila svežina humorja, ko se ga boste skupaj s kolegi Witcherji dan pred bojem na smrt napili in preoblečeni v ženske sredi noči v vilinščini prank-callali nič hudega sluteče čarodeje po magičnem ekvivalentu srednjeveškega telefona. In podobnih bombončkov se v uradno deklariranih 100 urah igranja skriva še nebroj.

Witcher 3 je najbolje kupiti na uvodoma omenjeni platformi GoG, kjer boste dobili različico igre brez ušivega DRM-ja. Trenutno hočejo avtorji zanjo 25 dolarjev, kar je leto po izidu zelo spodobna cena; še toliko bolj, če namesto absolutnega zneska upoštevate porabljen denar na uro igranja. Za že tako obsežno igro sta izšla tudi dva dodatka, Hearts of Stone in Blood and Wine, igrate jo lahko tako na konzolah kot na PC-ju, zatorej naj vas ne bo strah, da bi imeli poleti preveč prostega časa. Kar opasajte si dva meča in zajahajte na Poljsko.

Rubriko podpira gameplay.si.