podoba: perchance.org

Čas bo pravi. Začenja se praznično okraševalno nasilje, Golobova vlada izgublja kompas in ministre, Janša pač nagaja, naša vsega hudega vajena očesa pa delajo trojne salte. In to zgolj od videnega. Zato bomo tokrat v maniri biblijske kobilice nažrli nekaj sporočil, ki smo jih in jih še videvamo v naši direktni okolici.

>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>> TAM-TAM <<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<

Oktobrske bere je kot jesenskega listja; med 41 stvaritvami, ki so jih s TAM-TAMa poslali na upravo Slečenega Uča, so nam v vidno polje padle sledeče.

Naročnik: Prvi program Radia Slovenije

Oblikovanje: Špela Šivic

Z rastri in močnimi barvami nabit plakat za Festival slovenskega šansona daleč presega osnovni informacijsko-vizualni pakt. Kaotična postavitev elementov s komaj vidnimi potezami obraza – je to Marjana Deržaj? - močno asociira na urejen hipnotični kaos big bend orkestrov, ki so nezamenljiv del šansonov. Precej trendovski pristop za pregovorno klasično zvrst. Šanson je očitno močna droga.

Naročnik: Galerija Božidar Jakac – Muzej moderne in sodobne umetnosti, Kostanjevica na Krki

Oblikovanje: Matic Tršar

Redko se lotimo zglancanih, polikanih, galerijskih plakatov, a plakat Galerije Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki, koder vabijo na jesenske razstave, v sebi skriva pretanjeno in jasno, docela arhitekturno postavitev. Minimalizem pri črkovnih vrstah, barvah in ostra geometrijska postavitev v ospredje splavi tri enakovredno sopostavljene podobe, s tem pa jim tudi, kot se spodobi, prepusti dominantnost nad plakatnim prostorom. Umerjeno in gentlemansko.

Naročnik: Vertigo Ljubljana

Oblikovanje: Studio Ljudje

Dober stari raster, ličen starim fotkam iz časopisov je glavni razlog za naš tretji izbor. Plakat za film »Pero« Damjana Kozoleta pred nas postavi fotko igralca Petra Musevskega, ki v enigmatični, filozofski pozi strmi v nas. Pol obraza je resnega, pol zategnjenega. Del fotke, kjer naj bi bila obleka, je sploščen na nivo enobarvne, temne površine, ki dominira nad podobo in iz sebe rojeva čudno resno pozo igralca, kar je precej v sozvočju s temami, ki jih film naslavlja. Morda je plakat s svojo preprosto, a globoko sporočilnostjo celo boljši hommage Perotu kot sam film.