Dobro jutro vsem zbranim na frekvenci 89 celih 3 megasrčka. Za tokratno epizodo smo imeli na lagerju revijo študentov novinarstva, takoimenovani Klin, kar pa smo v odločilnem trenutku zavrli, saj bi prehitro prešli v kritiko postanosti, ki jo ponujajo mladi novinarji. Premier medijem napove vojno, oni pa, sredi javnega kuhanja – ali vrenja, odvisno od žab – pišejo in modrujejo o žuti štampi, ženskih revijah in Mambo Kingsih. A premalo poznamo študentsko novinarsko sceno, da bi ocenili, da gre pač za pridne študente, ki se sisajo prfoksom in se še nalašč izogibajo kakšnim ostrim besedam. Zato smo očesa raje potolažili z dobrimi starimi nostalgijami Matjaža Vipotnika. In ob razmišljanju o njegovem opusu se je hočeš-nočeš v misli prikradla slika slavnega Karla Marxa, ki se z lepim rdečim šalom naslanja na kolo. Oziroma specialko.

Leta 1983 je kombinacija Marxa in kolesa povzročila precejšnje razburjenje. Ožgala je celotno mavrico komunistične srenje. Stare komuniste v Beogradu je vznemiril že sam element kolesa - mi vam gradimo tovarne, kamione in drugo mašinerijo, vi pa serjete z nekakšnimi kolesi, so rekli. Že tako je bilo v jugoslovanskem kontekstu izpostavljat Marxa tvegano početje, da pa daš zraven Marxa še kolo, ki po svoje napoveduje premik leve scene v identitetne ekopolitike in ki podtalno deluje separatistično in torej alternativno, je pa že preveč. Kapljo čez rob je kasneje dodal še režiser Dušan Jovanović, ki je v priredbi plakata za neko predstavo zraven pripisal še cinično vprašanje: “Ali je prihodnost že prišla?” V francoščini, kajpak. Stare komunjare tudi niso prezrle Marxovega rdečega šala, ki v francoskem plakatnem kontekstu predstavlja anarhističen oziroma revolucionaren element. So pa, zanimivo, plakat drugače dojeli italijanski komunisti. Ti so Marxa na peciklu prevzeli za podobo svojega glavnega manifesta ob stoti obletnici bradatega kritika kapitalizma.

Tako se je na kolesu znašel ‘ekstremni levičar’ oziroma ‘kaviar socialist’ kot bi ga označila trenutna ablast. Ne Hitler, ne Stalin, ne Churchill - nihče, le Marx je lahko tako dobro pojasnil nove zgodbe, ki so se porajale na naši in evropski levici in ponesel v svet zgodbo o kolesu in jo tako genialno povezal z ideologijo.

Če samo malo pretiravamo, lahko rečemo, da je ideologija kolesa precej drugačna od ideologij kamionov, letal ali tankov. Avtomobil kot na primer državna partija, potrebuje drago vzdrževanje, potrebuje dobre ceste, potrebuje čiščenje, notranje in zunanje. Ko se pokvari, ne moreš nikamor, če je gužva, prav tako ne. Potniki ga lahko posvinjajo, po toliko in toliko kilometrih gre v kurac in moraš kupiti novega. Kolo - v tem primeru kot aktivni državljan - pa nima takih težav. Gume se zamenja in napumpa, pa magari sredi Triglavskega narodnega parka, če ni ceste, gremo čez travnik, lahko nas je pet ali sto. In Rogov picikel, na primer, lahko traja in pelje desetletja.

Tako, zdaj ko smo opozorili na ideološki potencial kolesa, se približajmo sedanjosti. Pred takozvano kolesarsko ustajo se je kolesom pisalo slabo, po desni in levi so jih prehitevali razni skejti, skuterji, električni in navadni skiroji. Njihov revolucionaren potencial je bil povsem zamolčan. In do, glej ga zlomka, do obisti kriminaliziran. Dokler ga ni iz pozabe potegnila koronakriza, oziroma omejevanje gibanja državljanov, ki so začeli izražati nejevoljo glede trenutne oblasti. V javno, medijsko in zgodovinsko zavest je kolo še enkrat prodrl kot element dinamike, samoorganiziranja, kot glasnik individualizma in decentralizacije. Nenazadnje kot scenski pripomoček.

V tej gnili državi se je zgodilo nekaj nizozemskega - med ‘izrednimi razmerami’, kot so epidemijo poskušali prekvalificirati vladajoči zdraharji, ko se je prepovedalo združevanje ljudi in druženje nasploh, so so ljudje v tisočih in tisočih telesih in kolesih vendarle zbirali in se še - tega si najbrž ni predstavljal nihče, še najmanj pa Ivan. Kolo je postavilo nek standard. Verjetno so si prej predstavljali kakšne kocke ali molotovke - in mi jim prifuramo kolesa. Ivan jih sanja še ponoči. Kolo je prepričalo državljana Slovenije, da se kljub vsemu da še vedno nekaj storiti, da javni prostor kljub slabim napovedim še vedno obstaja, da je v javnosti še vedno možno pokazati svoje ude in svoje zgražanje nad vladajočo ne-politiko. Vsem možnim ukrepom in prepovedim navkljub. Žalostno, a pomembno je, da je kolo je dalo človeku vedeti, da ima zaradi njega še vedno šanse. Da je še vedno mobilen na političnem zemljevidu. In ne samo v Ljubljani, kjer se verjetno prepovedi še najbolj poznajo, ne, videli smo jih tudi v manjših krajih. Nekje trije, nekje, pet, nekje 50 - in vsi so kazali isto podobo - podobo kolesa, ki ga poganja neodvisen um, če malo romantiziramo. Kot kažejo protesti, je kolo premagalo tudi Marxa, saj ga poganjajo tudi slovenske zastave in še cel kup drugih idej. Celo Črnčec je treniral na Trgu republike, kar je v tem kontekstu nepredstavljivo. Balansiranje levega in desnega je za kolo seveda naravno.

Kolo se je prebudilo, ponovno je pokazalo svojo praktično vrednost, svojo učinkovitost - in se še enkrat pokazalo kot superiorno človekovo orodje, ki deluje v vseh pogojih, za politike vseh barv in čevljev. Logično je, da si ga za prapor niso vzeli neoliberalci.

Podobno kot nacionalka je kolo spet prebudilo semantike skupnega, javnega, celo sodelovanja. Spet malo Rundeka, pa to. Kolo se izkazuje kot banalen, a odločilen objekt, z rdečim šalom ali brez. Smešno in odločilno je, da se bodo najmlajši udeleženci protestov spomnili vsaj koles, če bo vse ostalo popustilo. Kolo kraljuje - Marxu in Vipotniku se verjetno kar smeje,  bicikel iz bek , vsaj v teh rosnih časih upora predstavlja nekaj drugačnega, morda celo naprednega. Ko pa bomo videli Stranko Slovenskih Kolesarjev, bomo vedeli, da se spet nekdo okorišča...In kolo gre spet okrog... 

ODPOVED: Ketne maže, pa ne zase, Biga.