Pozdravljeni v frišni epizodi najbolj tercialske rubrike Radia Študent. Ob razmišljanju o tem, kaj bi danes razmišljali, smo se tokratni pisci v ednini spraševali, kaj bi iz lastnega vtaknili še v vaš uč. Pri tem pa se je tam nekje dol pod armaturo noga zadegala v znan zvok zverižene tenke, še malo fajhtne pločevinke piva. In – alea ecta est. Tako bo ta ničvreden kos aluminiastega materiala heroj današnje izdaje, ki bo verjetno prva v seriji.Pa dajmo.

Pločevinka piva. Izredno popularen predmet nedvomno iskrenega namena. Če sprejmemo, da je pločevinka piva tako pogosto v zavesti slehernika kot Jezus, Trump, kava ali genitalije, potem si zasluži ne samo enostranske obravnave, kot bi bila naprimer kritika industrijskega, ampak bolj celostnega pogleda, z grafičnim dizajnom, socialno dimenzijo in nad-jazno, duhovno plastjo, ki jo dan za dnem tako radi ližemo in so jo naprimer slavni bosanski hardkoraši Ludilo prepoznali celo kot »teror piva«.

Elegantna in preprosta oblika pločevinke, ki je nujno popolnoma okrogle oziroma valjaste oblike, ki je tu ne bomo posploševali, se torej hajke po podzavesti loti z izredno socialno pogojeno vseobsegajočo prisotnostjo. Velikokrat se izmenja namesto usluge ali denarja, kot podkupnina ali posledica stave, in pri tem samo še pridobi na vrednosti. Lepo se obnaša pod in nad ekvatorjem, ponoči in podnevi, tako v intimni, kot tudi javni sferi. Tu bi bilo smiselno citirati spoštovanega kolega Zadnikarja, ki je enkrat izrekel, da je pivo tako integrirano v človeško, da je praktično »delovno orodje«. Živel, Miha!

Kar najbolje in najučinkoviteje vodi do objekta poželenja -pločevinke piva - je eden največjih duševnih demonov uma: želja. Znanstveniki bi zlahka izmerili paranojo, motnje v zavesti in nihajočo socialno neprilagojenost posameznika, ki si pločevinko piva želi, pa je še ne vidi, ali do nje ne more, ali pa mora do nje priti prek različnih materialnih ali preprek trenutne družbe. Zakaj tega ne naredijo, ne vemo. Želja »po« ima precej sile: premaguje nemogoče razdalje, trpi najhujšo družbo, uničuje finančno stanje ali ga vsaj močno pogojuje; kot samofor na križišču dveh naključnih popotnikov v mestu pa se izkaže tudi kot inscenator naključnega, s tem pa se že oreng vtika v mikro-dnevno politiko nedolžne žrtve. Tisti, ki pločevinko piva radi imajo, bodo celo zvok prepoznali na daleč; razliko v niansi, ali drsaš po polni ali prazni pločevinki znajo prepoznati na dva metra, zvok odprtja pločevinke, ta »kššš«, pa pozna že vsak otrok. Izredno značilno je tudi prosto trkanje po valju ali živcežrečo drkanje sn-tn-tna.

»Sn-tn-tn« je seveda ključni faktor na pločevinki piva in njena najbolj zapletena naprava. Domnevamo lahko, da se je razvil iz srednjeveškega katapulta. Odpiralo pločevinke piva, ali strokovno »sn-tn-tn«, ima poleg materialno-dostopne naloge namreč tudi nalogo vratarja. Je edini vratar na tem svetu, ki te bo kadarkoli spustil noter, in odprto bo toliko časa, dokler bo notri kaj dogajalo. Kajpak pa je odvisno, kaj dogaja v vaši butari, kar seveda med širšim prebivalstvom močno niha in s tem neupravičeno moti jasne in opredeljive kategorije, ki bi prepoznale pločevinko pivo kot nekaj več od tistega, kar je.

Pločevinka piva, en per, lahko marsikaj obrne, če že mora bog obrniti. Na dobro ali slabo. Sproži čist hudo pustolovščino ali pa jo kategorično zaključi. Z njeno manj socialno in manj agilno sestrično flašo si deli močno figurativno simboliko obračanja sveta, tistega zunaj in tistega znotraj nas, kar seveda sproži močno nagibanje pločevinke vase. V tem pogledu deluje podobno kot antični Atlas, ki mu je nek nepridipravi pezde naložil to nečloveško nalogo. A priznajmo: po eni strani je pločevinka piva posebno socialno bogastvo, po drugi pa tudi grožnja racionalnosti, posebej v primeru pretiranega alkoholizma ali kakšnih rokenrolerskih koncertih, kjer pločevinke kajpak ciljajo bobnarje in se vrtijo v zraku.

Ta nepogrešljivi navigator na raftu je s svojim dnom, ki deluje tudi kot posodica pripomoček uličnega džanksa, v izpraznjenem modusu deluje kot pepelnik, še posebej, ko je kajenje v ilegali. Kot obči materialni objekt se najbolj neuporabno počuti takrat, ko ga nekateri, ki jim je življenje odveč, ne izpijejo do konca in ga prepustijo njegovi usodi. Tako se iz načeloma cenene pijače, ki kot družben objekt poželenja transcendira tisto najbolj človeško, tista deveta človekova roka, izpridi v običajen moker, neprijetno dišeč in predvsem odvečen odpad, ki ga kar naenkrat nihče več ne mara. A nič ne de; pivo bo, dokler bo še kaj vode, in to nas lahko nadalje napelje na prihodnje raziskovanje tega čudovitega in estetskega izdelka, ki venomer preseneča, tudi če odmislimo različne likovne rešitve. Pločevinka piva ni samo dizajn, je še nekaj več.

Kot vajenec je po pire hodil tudi Biga.