Populizem straši po Evropi! Azijsko-evropska vertikala avtokratov: Putin, Erdogan, Vučić. Donald Trump! Predsednik Donald Trump! Kriza evropskega združevanja in razdruževanja! Populistični, neokonzervativni politiki držav višegrajske skupine. Skorumpirane elite. Smrt ideala suverenosti ljudstva. Oblast vrniti ljudstvu! Pravemu ljudstvu.

Paradoksalno je vzpon populizma po Evropi izid obračuna znotraj političnih elit in demokratičnemu sistemu lastnih nastavkov. Reprezentacija ljudstva v predstavniških demokracijah ima svoja pisana in nepisana pravila, moč populista je v tem, da krši pravila politikantskega diskurza, da stvar konkretizira, poimenuje s pravim imenom. Populist nastopa kot žvižgač političnega manipuliranja in zastranjevanja politične volje. Populist vse bolj abstraktno delovanje političnega in drugih sistemov reducira na konkretnosti, odvzame jim “svetost” hermetičnih ekspertnih vednosti. Ponuja se kot zdravilo za odtujenost političnih elit in preprostega človeka, prevaja kompleksnost političnih tehnologij v zdravorazumske kategorije, s katerimi operira mentis ljudstva. Jan-Werner Müller kot populista opredeli tistega, ki se razglaša za pravega zastopnika pravega ljudstva. Pri razmahu populizma ne gre za patologijo političnega sistema, ki bi jo povzročili nerazumni volilci ali zlobni fašisti. Sama predstavniška demokracija deluje na način, ki omogoča, da v nekem trenutku politični aparat, ki naj bi izvajal potrebe in voljo večine, kolonizira antipluralistična politična sila. Populisti zanikajo pluralizem interesov, potreb in identitet ter postulirajo eno, pravo in nedeljivo ljudstvo in posledično edino pravo politiko. Nizka volilna udeležba, čedalje večja volilna abstinenca, ravnodušnost večine pomenijo v kontekstu nove populistične morale hkrati tiho podporo pravim, razsvetljenim predstavnikom ljudstva in tiho zavračanje protiljudskih političnih elit. Populisti se v primeru, da pridejo na oblast, zacementirajo kot neovrgljiva ljudska volja. Zlitje populistov z ljudstvom je stalnica populističnih “revolucij”.

Ali Žerdin v spremni besedi h knjigi Kaj je populizem? opozori na to zlitje s primerom legendarnega odgovora vožda Slobodana Miloševića razjarjeni množici, ki je zahtevala aretacijo Azema Vllasija. O sozvočju vožda z ljudstvom priča njegov odgovor: “Ne slišim, kaj zahtevate, a vam obljubljam, da bodo vsi prijeti in zaprti.” Milošević se predstavlja kot medij avtentične volje ljudstva, zato je njegova komunikacija z ljudstvom skoraj telepatska. Viktor Orban je v enem svojih govorov pojasnil takšno sovpadanje volje ljudskih oblastnikov in naroda: “Kadar letijo kritike čez Madžarsko … te niso mišljene kot kritike vlade, pač pa kot kritike madžarskega ljudstva.” Preambula nove ljudske ustave Madžarske je namreč Madžare ustoličila kot narod, predan preživetju v sovražnem svetu, kot dober krščanski narod in kot etnično skupino, ki se jasno razlikuje od ostalih skupin, ki živijo na Madžarskem. Ustava, temeljni akt družbene pogodbe in ultimativno merilo razsojanja v primeru družbenih konfliktov se, sicer v skladu s proceduralnimi pravili, v rokah populistov pretvori v sredstvo omejevanja političnega delovanja in političnih izbir. Stranka Fidezs je resno vzela kontroverzni koncept nacionalnega interesa in ga zapisala v ustavo. Populizem, ki straši po vzhodni Evropi, ni zgodovinska novost. V vakuumu brezidejnosti, politični impotentnosti in antipolitičnosti dobivajo priložnost stranke in voditelji, ki obljubljajo moralno prenovo s starimi vrednotami, ki so od vekomaj v našem ljudstvu. Liberalcem takšna množičnost smrdi, ljudstvo naj bo v svojem izrazu omejeno na periodične volitve, njegova pluralnost pa ohranjana z univerzalnimi pravicami in svoboščinami.

V časih, ko ljudstvo preide v fazo “samokreacije”, reorganiziranja, se populistična politika reducira na smoter rojevanja ljudstva. Naj gre za občo emancipacijo delavskega ljudstva ali za narodnjaško rojevanje volk, se hiti oznanjati konec civiliziranega, demokratičnega sveta. A problem tiči v samem jedru predstavniške liberalne demokracije. Vse odločitve, ki zadevajo ljudstvo, se sprejemajo tam, kjer tega ni.

Liberalizem je s prehodom v totalno ekonomizacijo družbenega in z redukcijo političnega na tehnično upravljanje spremenil razmerje med homo economicus in homo politicus. Človek svoje življenje in delovanje prevaja v ekonomske parametre: plača, kredit, računi. A to razmerje kljub temu ne pomeni gole prevlade ekonomskega nad političnim. Upad političnega delovanja ne prinaša nekonfliktne, poenotene ekonomizirane skupnosti. Levica se najprej bori za drugega, za revnega, črnega, geja, migranta, žensko. Ti boji so politični in absolutno nujni. A populistova prednost je v tem, da vse večje socialno in ekonomsko razlaščanje uspe “prodati” kot problem politične reprezentacije. Populist paradoksalno z destrukcijo pluralističnega modusa predstavniške demokracije vzdržuje njegovo, čeravno okrnjeno delovanje. Populisti niso proti parlamentarni demokraciji, temveč njeni nemoralni zlorabi. Vse tradicionalne stranke političnega spektra so žrtev te moralne gnilobe, z izjemo populističnih moralnih prenoviteljev.

Populisti ne zagovarjajo obče ekonomske in socialne emancipacije ljudstva. Njihov cilj je reprezentacija ljudstva v skladu z njihovimi lastnimi, avtentičnimi vrednotami. Uspešnost populistov je v tem, da govorijo jezik “navadnih” ljudi, izražajo njihov sentiment, njihovo nezadovoljstvo in jim prinašajo maščevanje ter zadoščenje. Srednji zahod Amerike je glavna baza Trumpovih volilcev, kulturne razlike med tem delom ZDA in vzhodno obalo so tako velike, da gre za dve različni ljudstvi. Trump je v svojih predvolilnih nastopih to kulturno razdaljo zgolj povečeval in utrjeval. Kot orto populist je na tej kulturni razdalji vzpostavljal pravo, moralno superiorno, četudi kulturno inferiorno ljudstvo. Trumpovi govori so bili za njegove volilce popolno maščevanje antiameriški, intelektualistični, meščanski politični kliki v Washingtonu.

Populizem torej ni zgolj dodelana strategija medijsko posredovane frontalne manipulacije množic, ampak ima korenine v kulturnem odporu in maščevanju dela ljudstva. V zgodovinskih okoliščinah, ko prihaja do velikih sistemskih prelomov, kot je prehod iz socializma v kapitalistične liberalne demokracije, se populizem pokaže v antidemokratični in antidržavni formi. Razpada bivše Jugoslavije ni moč razložiti zgolj s sociološkim dejstvom, da je nacionalizem zlomil prejšnji sistem. Zamenjave politično-ekonomskega sistema socializma z vnaprej pripravljeno košarico elementov nacional(istične) države. V Srbiji je vzniknilo populistično gibanje, ki ni bilo samo nacionalistično, bilo je gibanje ljudstva. Dogajanje naroda oziroma rojevanje naroda, kot so takratno vrenje na raznih mitingih po Srbiji in Kosovu imenovali novinarji, je ustrezen izraz za gibanje, ki je rekonstituiralo ljudstvo. Transnacionalno ljudstvo delavcev bivšega sistema se je pretapljalo v pred-moderen, anti-državni volk. Ni šlo za klasičen “zahodnjaški” nation-buildung, za uresničitev tisočletnih sanj o lastni državi, ampak za nekakšen antidržavni momentum, ki je ljudstvo vzpostavljal mimo institucij države in nad njimi. Integracija, poenotenje in vrnitev primordialnega ljudstva, ki ga je potrebno ozavestiti o njegovi tisočletni istovetnosti. Ljudstvo kot poenoteno telo. Nastala ni moderna nacionalna država, ampak predmoderna “pobratimska” skupnost, ki se je navdihovala s srbsko tradicijo tesno povezanih skupnosti z gospodarjem, patriarhom na čelu. Šlo je torej za vzpostavljanje avtohtonega ljudstva, ki je seveda etnično opredeljeno, a je primarno ljudstvo, ki ni politično reprezentirano preko mehanizmov in institucij demokratične države, ampak svojo pravico uveljavlja z neposrednim, uličnim, mitinškim delovanjem in prek politične elite, ki naj bi utelešala ljudstvo. Spomnimo se na jogurt revolucijo in podobne populistične mini prevrate. Srbska država je bila v tistem času reducirana na aparate nasilja in prisile. Različne strukture nasilja, tudi mafijske združbe, so vzdrževale permanentno izredno stanje. Država ni delovala po principih državljanstva, pravnega varstva, človekovih pravic, ampak po principu volje ljudstva. O tem priča neovirano plenjenje, nadlegovanje in pobijanje v devetdesetih letih v Beogradu. V tistem času je državni vrh s pomočjo mafijskih združb izvajal eksekucije političnih nasprotnikov in novinarjev. Politična populistična elita se je s pooblastilom ljudstva osvobodila vsakršnih nadzorov in omejitev. Ob vsem tem je v Srbiji formalno obstajala in delovala parlamentarna demokracija. Revolucionarno populistično gibanje ni trpelo nikogar, ki bi se mu postavil nasproti, kljub temu niso odpravili demokratičnih mehanizmov in ukinili parlament. V trenutku, ko so se uresničile mokre sanje populistov, ni bilo nobene potrebe po ukinitvi demokracije, saj je ta za njih takrat šele zares zaživela. Naslov pričujoče oddaje lepo povzema takšno miselnost: “Mi smo ljudstvo, kdo sta pa vi?” Misel je sicer Erdoganova.

V Sloveniji je administrativni genocid z izbrisom zamajal mit o dokaj nebolečem in nenasilnem rojstvu tako zaželjene nacionalne države. Slovenija naj bi v nasprotju s Hrvaško in Srbijo vzpostavila dokaj delujočo demokratično liberalno državo. Univerzalizem moderne države ima paradoksalno za svojo hrbtno stran sovražnika, antagonista, ki inavgurira suverenost ljudstva. Spomnimo se na obsedeno pisanje v medijih o Neslovencih v medijih. Slovenija ni svetla izjema na področju bivše Jugoslavije, čeravno o takšni stopnji etnošovinizma kot pri njenih sosedah resnici na ljubo ni moč govoriti. Moč populista je, da govori o konkretnostih, to je njegov adut, govori mimo abstraktnih političnih načel, pokaže na konkretnega sovražnika, zdravorazumsko utemeljuje stvari: država je draga in krhka reč, potrebno jo je nekako plačati. Le naši ljudje se bodo žrtvovali za lastno državo in sedaj, ko je ta država nova in krhka, se toliko bolj lahko zanesem le na naše. Izbris dela prebivalcev Slovenije so ljudje v vsakodnevnih pogovorih opravičevali prav z nelojalnostjo izbrisanih. Ti ljudje so bili negacija formiranja nacionalnega ljudstva, bili so heterogeni element, ki ga je bilo potrebno odstraniti. Med izbrisanimi so bili ljudje, ki so dolgo živeli v Sloveniji in govorili slovensko. Mnogi med njimi so bili pripadniki jugoslovanske vojske. Takratna politična oblast je del lastnega prebivalstva izgnala na “njihova” etnična ozemlja. Konstitucija slovenskega ljudstva in suverene nacionalne države se vzpostavi prav skozi kreacijo populistom tako dragega, pravega ljudstva.

V imenu pravega ljudstva populistov se, kot smo videli na primeru Slovenije, gradijo moderne nacionalne demokratične države. Na primeru Srbije smo videli, da ljudski populizem ne potrebuje institucionalnega okvira države, vse politične odločitve postanejo neposreden izraz ljudske moči. Moč ljudstva je pojmovana v hobbesovskem smislu, da moč narašča takrat, ko drugemu zmanjšuje moč. Kar pomeni, da se ljudstvo rojeva skozi izničenje sovražnika, bodisi notranjega bodisi zunanjega.

Po do sedaj povedanem bi bilo napak sklepati, da je populizem zunanji sovražnik sicer konsolidiranim, demokratičnim državam Evrope. Populisti se kljub temu, da delujejo znotraj regulativ in omejitev demokratičnega sistema, prikazujejo kot zunanjost demokratičnega sistema. Alain Badiou to ponesrečeno imenuje demokratični fašizem. Populisti so znotraj in zunaj in to je njihova odločilna prednost.

Država je v rokah odtujenih in moralno sprevrženih birokratov, ljudska volja je poteptana, zgodovinske vrednote so zavržene. V takšni populistični naraciji migrant nastopa kot birokratsko-finančni in moralni problem. Kako migranta vključiti v redistribucijo družbenega bogastva, ko pa še za naše ljudi ni dovolj. Ljudstvo je lačno. Tujec ne plačuje davkov, a bi koristil socialne ugodnosti. Migranti so moralni prevaranti, ekonomski paraziti, ki iščejo le priložnost, da se prisesajo na aparat socialne države. Ne čudi, da ne želijo ostati v relativno revnih državah, kot sta Slovenija in Hrvaška, ampak bežijo v Nemčijo in skandinavske države. Moralna diskvalifikacija tujcev je pričakovana, saj bi s sklicevanjem na liberalistični univerzalizem težje legitimirali izključitev migrantov iz skupnosti. Populistična retorika na tej točki postane sredstvo večine politikov in strank. Ampak zakaj ne bi neki Sirec iskal ekonomske priložnosti na Norveškem? Kaj je bolj v skladu z liberalnimi vrednotami kot svoboden pretok ljudi in svobodna podjetniška iniciativa. Spomnimo, kako se je moralizirala debata, ki je hotela na vsak način ustvariti razliko med beguncem in migrantom.

V obdobju tako imenovane „begunske krize“ se je spletel očiten državni rasizem, legitimiran z ekonomskimi in kulturnimi vzroki. Očitki o fašistični državi in splošni fašizaciji prebivalstva, ki so leteli s strani „levičarjev“, niso prebili hegemonskega diskurza. Stigmatiziranje s fašisti in parole proti militarizaciji državnega aparata ostajajo v koordinatah bojevanja za cause liberalne demokracije. Naivno pozivanje k odprtju meja je najbolj očiten primer tega. Hkrati je namreč nujno problematizirati oziroma vsaj premisliti celotno ideološko konstelacijo: državne suverenosti, vezane na teritorij, ideologem nacionalne države, razredno pozicijo izjavljalcev, mehanizme politične reprezentacije ljudstva itd. Vprašanje, kako pravzaprav zares odpreti meje, je bilo ključno vprašanje „begunske krize“. Antifašizem levičarjev se je tako v večini primerov iztekel v pedagoško moralično držo, ki skuša transformirati domnevne fašiste, ali pa v ignoranco. Fašizem nekateri opredeljujejo kot strukturno nujnost v obdobjih krize parlamentarne demokracije in legitimacijo nasilja za ohranjanje taiste demokracije. A parlamentarna demokracija, kot ves čas poudarjamo, ne izpolnjuje lastnih pogojev delovanja, zato je ta nevarnost fašizma stalna senca. Populizem je torej nujni nasledek uprizarjanja ljudstva, nezmožnosti politično reprezentirati ljudstvo na drugačen način, kot je njegovo poenotenje na osnovi določenih identitetnih kategorij in z zastopstvom majhnega kroga političnih elit. Izključitev določenega dela ljudstva, pa naj bodo to tujci, izbrisani, manjšine, klošarji, je v srži moderne demokratične liberalne države.

Hannah Arendt je o političnem sistemu pisala kot o idealnem prizorišču manipulacije, prav zaradi generične zmožnosti človeka, da izreče laž. Govorjenje je relativno arbitrarno početje in se zlahka upira zakonom eksaktnih resnic. Vedno lahko zatrdimo, da dežuje, čeprav je sonce, in če v to prepričujemo ljudi, ki so z nami v bunkerju, bomo toliko bolj uspešni. Politični jezik ni sredstvo pojasnjevanja, v populistični retoriki gre za manipulativne učinke. V politični retoriki gre za dislokacijo jezika. Ni instance, ki bi verificirala izrečeno. Jasna razmejitev med resnico in lažjo ni nikdar zares obstajala, v današnjem času pa je resnica produkt uspešne medijske kampanje in prevlade določenega diskurza. Ne govorimo o totalno ponorelem postmodernističnem kaosu, še zmeraj je potrebno vztrajati v racionalni razlagi družbenega dogajanja. A v bitki za interpretacijo je medijski sistem preprosto premočan. Parrhesiastična igra se ne odvija več v idealizirani areni svobode govora - časopisih in poročilih. Intelektualce disidente tipa Vaclav Havel zamenjujejo žvižgači, ki razkrivajo delovanje glomaznih, abstraktnih sistemov, ki kršijo pravice, ki pravno in politično sploh še niso definirane.

Internacionalizem je populistom tuj, institucije socialne pravičnosti so in morajo biti umeščene v mejah nacionalne države. Vez med rojaki je edina, ki zagotavlja tako visoko stopnjo solidarnosti in vzajemnosti, da omogoča redistribucijo družbenega bogastva. Krivično bi bilo v socialne sheme vključevati tujca, ki je nevešč domače politične kulture in ne pozna naših vrednot. Migrant v populistični retoriki zaradi kulturne neustreznosti pade na tisto stran moralne ločnice, kjer so brezdelni paraziti, ki spodkopavajo sam mehanizem socialnega zavarovanja. Ob tem populistov ne preseneča, da migranti izražajo željo, da bi se prilagodili življenju v državi, učijo se jezika, iščejo zaposlitev itd. Populisti imajo pripravljen komunitaristični argument: pravo ljudstvo ima na podlagi zgodovine formirane kolektivne cilje in pojmovanje dobrega življenja, ki ga tujec ne more in tudi noče kar privzeti, saj bi s tem opustil lastni vrednostni kodeks. Z vdorom velikega števila tujcev v državo bi kulturno-vrednostna heterogenost destabilizirala tako sistem socialne zaščite kot vrednostno-kulturno strukturo ljudstva.

Populizem torej ni simptom podivjanosti afekta množic, ki zahteva racionalno kontrolo in razsvetljevanje s strani intelektualcev in liberalnih politikov. Verjetje v razsvetljenski mit o univerzalni, racionalno urejeni državi je v ozadju takšne moralne panike. Vsakršen vznik množičnosti je diskvalificiran kot apriori iracionalen, nasilen in zloben. Sodobna politična skupnost je zgodovinsko kontingentna tvorba, ki pod masko mita o racionalnosti, svobodi in enakosti se vedno znova znajde v zgodovinskih okoliščinah, ki na rovaš svobode za vse odpirajo vrata rojevanju pravega ljudstva. Vprašanje je, če je demokratična družba brez univerzalizma sploh mogoča. In če ni migrantska kriza dokončno razkrila iluzornosti univerzalizma človekovih pravic. Potrebno je ugotoviti, da je univerzalizem liberalcev kontingentni zgodovinski produkt, ki v svetu, kjer se velika večina ljudi ne počuti več kot akterjev svojega sveta, vse manj atraktiven. Če ljudje ne bodo več verjeli ali pa nikoli sploh niso v razsvetljenski univerzalizem, se odprejo neskončne možnosti populistične uzurpacije prostora politične reprezentacije ljudstva. Optimizem lahko na žalost črpamo le iz dejstva, da je vse povedano zgodovinsko naključje s populizmom vred. Po smrti boga in koncu evropske metafizike človeku ne preostane drugega, kot da priseže na lastne možnosti delovanja. Na te iste možnosti pa radi prisegajo vsi politiki, še najbolj pa populisti, ki moč ljudstva vidijo prav v množenju teh posameznih, osvobojenih moči, vključenih v občo voljo pravega ljudstva.

Spisal Simon Smole.

Oddaja je nastala v sklopu projekta "Spoštuj besede: Etično novinarstvo proti sovražnemu govoru", ki ga sofinancira: