Gru gru, kra kra

Nekoč je bila konjuktura. In mir. In demokracija. In status. In simbol sreče, miru, napredka in bele krščanske prevlade nad globalizacijo je bil nihče drug kot golob, piđn, leteča podgana, dnevni in nočni gruvalec, velemestni sralec, papeževa papiga, po svoje tudi simbol naivnosti, debilnosti in nespameti.

Nespametnost in brutalna debilnost golobov je v očeh opazovalca jasna predvsem v porezanih parkljih teh pernatih pošasti. Porežejo si jih namreč na pročeljih javnih in drugih ustanov; človek, ki si ustvarja svet po svoji podobi in komfortu, jih je dal tja, da ga glasniki miru ne serjejo preveč po uvoženem makedonskem marmorju. Svet v demokraciji in gospodarski rasti res ne more biti posran.

Vendar je dominantnost golobov v mestnem vizualnem svetu po letu 2000 začela upadati. Kmalu so jo počasi začele nadomeščati druge pernate zverine, vrane. Te so največji mestni predatorji; po svoji velikosti in zloveščosti so pravi antipod svetovljanskim golobom. Napram svetlobi in miru vrane prinašajo razkroj, črvivost, mrhovino, negativnost, gravž, še hujši od golobjega. Čemu je temu tako? Ali je to načrt mestne občine Ljubljana? Ali globalni konsenz županov najlepših mest svet, da napravijo mesta lepša?

Eni izmed prvih, ki so začeli prepoznavati probleme povezane z mestno perjadjo, so bili mlada organizacija A.P.O (anti-pigeon-organization; opomba avtorja), ki je v letih 2002-2004 delovala v srednji šoli SŠOF, v ljubljanskih križankah. Grupa mladih ekstremistov, ki so proti golobom delovali ne samo propagandno, ampak tudi fizično, je bila po navedbah sogovornika:  (Izjava, glej gor)

///////////////////////////////////////////////////

izjava je v posnetku, hehe

////////////////////////////////////////////////////////

Organizacija APO je torej neslavno končala svoj boj na samem začetku novega tisočletja. Seveda se je svet od takrat jako spremenil in jebiga, izpridil. Nad mestom krokajo vrane; v trumah se valijo po strehah in razkopavajo gnezda ogroženih golobov, ki seveda za burek nimajo več. New-agerji, kovači zarot in žvižgači vseh sort, sploh pa romantiki, že žugajo s prsti in pravijo, da so nam, kot v stari Grčiji, bogovi nenaklonjeni. Manj romantično, ampak še v simbolnem, si lahko razlagamo menjavo perjadi kot stagnacijo vseh polnih ust miru, od papežev, misijonarjev šengena in evrope do neo- in post ekonomistov. Ali spet prehajamo iz časa transperentosti, mira svetlobe v čas srednjeveških zloveščih vran, kljuvanja oči, trupel ob cesti in beračev na ulici? Če je bil golob žival mira, čistosti in je prinašal v miselnost evro-globalcev mir in varnost, mu kot klic iz preteklosti zategne slutnja črnega tiča Edgarja Alena Poa : “Prav nikdar”