Driblanje zakonskih členov
Ob uspehih Petra Prevca in njegovi rezultatski monotonosti je podalpsko zimsko športno dogajanje zajelo enoumje, v senci katerega so kakopak ostali tudi precej bolj dolgočasni in manj ambiciozni napovedani premiki v domači športni politiki. Luč javnosti je v začetku leta namreč ugledal predlog novega Zakona o športu, kateremu smo namenili tokratno oddajo. Preden pa se pričnemo prebijati čez posamezne člene, predloge, pripombe in kritike zakona, pa, kot je že v navadi, Suspendirane novice.
Suspendirane novice (pripravil Antun Katalenić)
Če zanemarimo sprejetje Nacionalnega programa o športu in nekaj manjših političnih dejanj, zadnji večji premiki na področju športne politike v Sloveniji segajo v leto 1998, ko je bil sprejet še vedno aktualen Zakon o športu. Že skoraj pregovorno pasivnost politikov in drugih odločevalcev na področju športa je skušalo pretrgati že nekaj zadnjih vlad, a dlje kot do napovedi novega Zakona o športu ali njegovih delnih osnutkov niso prišli. S podobnimi smelimi obljubami o potrebnem novem zakonu, ki bi nadomestil preživetega starega, je nastopila tudi aktualna ekipa na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, ki pa je napovedi do konca minulega leta uspela realizirati. K temu jo je ob želji po odpravi dosedanjih pomanjkljivosti spodbudilo sprejetje dveh drugih pomembnih dokumentov na področju športa. Boro Štrumbelj, direktor direktorata za šport na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport.
Skozi dober mesec dni trajajočo javno razpravo, ki se je iztekla nešportnega 8. februarja, se je na predlagani zakon zgrnil kup pripomb, dopolnil ter tudi precej ostrih kritik zainteresirane in strokovne javnosti. Dolgoletni športni funkcionar in športni strokovni delavec Tomo Levovnik predlogu očita, da je pripravljen v nasprotju z interesi športa in v nasprotju z nameni neusklajen z ostalimi akti na področju športa.
Še dlje gre upokojeni novinar in športni publicist Oto Giaccomelli, ki se mu zdi Zakon o športu načelno nesmiseln, namesto tega pa predlaga zakon o podpori športu, ki bi omogočal delovanje športne civilne sfere.
Namesto odgovorov na omenjena vprašanja o usmeritvah domačega športa predlagani zakon po mnenju sogovornika nadaljuje s staro politiko, ki gre v smeri nadaljnjega jemanja avtonomije športu in poskusom njegovega podržavljenja. Pri tem se po Giaccomellijevo uničuje predvsem civilna športna sfera, ki jo predstavljajo športni klubi, zveze in druge podobne organizacije.
Močna vloga države pri krojenju športne politike se, kot dodaja novinar Dela Jernej Suhadolnik, kaže tudi v zbirokratiziranosti športa. Z novimi posvetovalnimi telesi, kot jih predlaga zakon, pa se bo ta le še ukrepila.
Da preobsežna in nepotrebna birokracija šport oddaljuje od civilne sfere in krepi moč države, se strinja tudi Levovnik.
Na ministrstvu očitke očitke o jemanju avtonomije in onemogočanju športnih društev in zvez zavračajo z argumentom, da predlagani zakon v športno civilno področje ne posega, pač pa to področje urejajo drugi področni zakoni.
V oziru zmanjševanja moči in vpliva športih društev in zvez so veliko prahu dvignile tudi predlagane spremembe, povezane s Fundacijo za šport (FŠO). Jernej Suhadolnik.
Zakaj gre? 13. in 29. člen predlaganega zakona o športu velevata, da delovanje Fundacije za šport narekuje njen letni program športa, ki ga na državni ravni določa minister in je vezan na nacionalni program. Tega pa v končni fazi spet potrjuje politika, natančneje Državni zbor. S sredstvi FŠO pa je predvideno tudi financiranje novoustanovljenega krovnega Zavoda za šport, ki pa s favoriziranjem Nordijskega centra Planica, ki je neposredno pod njim, kot je predvideno, diskriminira drugačne podobne centre.
Oto Giaccomeli ob tem spomni, da denar Fundacije za šport ne dosega tistih, katerim je namenjen, že vse od preoblikovanja Loterije Slovenije.
Sredstva fundacije pa se namenjajo tudi povsem zasebnim objektom in projektom.
Nezadovoljstvo s predlaganimi spremembami na področju Fundacije za šport je izrazil tudi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) Bogdan Gabrovec. Čeprav so nam iz OKS-ja sporočili, da uradno stališče in pripombe na predlagani zakon še pripravljajo, pa je Gaborovec dal jasno vedeti, da je predlagana ureditev glede finančnih sredstev FOŠ nesprejemljiva. No, na ministrstvu, kjer sicer pomisleke sprejemajo in so v nadaljevanju priprave zakona pripravljeni na popravke, pa odgovarjajo, da je predlagana ureditev nastala tudi na predlog olimpijskega komiteja. Direktor direktorata za šport Boro Štrumbelj.
Ob vseh težavah in položaju domačega profesionalnega športa v zakonskem predlogu mnogi pogrešajo primernejšo in predvsem jasnejšo ureditev njegove organizacije in statusa. Kot poudarja Tomo Levovnik, so neustrezno urejene tako športne organizacije, ki jih v večini predstavljajo športna društva, kot tudi socialno-pravni položaj samih profesionalnih športnikov.
Pri tem obstajajo različna mnenja, na kakšen način urediti status profesionalnega športa. Oto Giaccomelli, ki glavno težavo profesionalnega športa vidi v neustreznem položaju športnih klubov, meni, da mora slednji v gospodarsko sfero, njegov položaj pa bi morda bolj kot športni definirali drugi, področni zakoni.
Iskanje rešitve predvsem v privatni roki kot edini možnosti, ki bi iz brezna potegnila obubožan profesionalni, predvsem moštveni šport, ni novo, v času usihanja javnih sredstev na vseh področjih pa je toliko bolj intezivno. Pozivi k preoblikovanju športnih klubov, ki so večinoma organizirani kot društva s pridobitveno dejavnostjo ter tako neprivlačni za potencialne vlagatelje, pa v predlagani različici zakona niso bili uslišani. Čeprav to področje bolj kot sam Zakon o športu zadeva tudi Zakon o društvih in drugi pravni akti, pa predstavljeni predlog po mnenju Jerneja Suhadolnika tudi sicer ne omogoča razcveta profesionalnega športa.
Kot rečeno, predlog zakona ne ureja delovnopravnega položaja športnikov. Kot pojasnjuje Boro Štrumbelj, skušajo s statusom poklicnega športnika športnikom omogočiti zaposlitev pod ugodnejšimi pogoji, medtem ko vprašanje rednih delovnih razmerij zaradi specifike športnega poklica ostaja odprto.
Levovniku se na drugi strani predlagane rešitve, ki silijo športnike v negotove oblike dela in jim ne zagotavljajo nikakršne socialne varnosti, zdijo nevzdržne.
K ureditvi poklicnega položaja in skelnitvi delovnega razmerja za športnike že dlje časa pozivajo tudi v športnem sindikatu Slovenije. Na ministrstvu, kot smo slišali, te možnosti oziroma možnosti zanesljivejših oblik dela za športnike ne zavračajo in verjamejo, da bodo našli kompromisno rešitev.
Ko gre za pravice v tem primeru predvsem mladih športnikov, je bil v predlaganem Zakonu o športu storjen korak naprej s prepovedjo nadomestil za športnike, mlajše od 15 let. Do finančnih nadomestil so upravičeni klubi, ki naj bi bili s tem poplačani za razvoj in delo s športniki, njihovo višino pa v registracijskih pravilnikih določajo posamezne panožne zveze. Varuh pravic športnikov Rožle Prezelj.
Po mnenju Prezlja, ki spremembe pozdravlja, gre pri prepovedi nadomestil za mlade športnike za pomembno sporočilo športnim zvezam in klubom, da niso samo oni tisti, ki so športnikom nekaj dali, pač pa tudi obratno. Ob tem večina klubov delovanje mlajših selekcij financira z javnimi sredstvi, tako da težko govorimo o lastnem oziroma zasebnem denarju, ki so ga investirali v športnikov razvoj.
Sindikat športnikov Slovenije s predlagano rešitvijo ni povsem zadovoljen ter zahteva popolno prepoved vsakršnih nadomestil in odškodnin. S tem bi bilo po njihovem upoštevano načelo do svobodnega združevanja in Zakon o društvih, ureditev pa bi bila tudi v skladu z drugimi državami Evropske unije. Prezelj zahteve sindikata načelno podpira, ob tem pa izpostavlja tudi pomen jasne in korektne pogodbe med športnikom in klubom.
Govorili smo delovnopravnem položaju in socialnih pravicah športnikov, kar nekaj polemik pa je sprožila tudi njihova kategorizacija, kot jo predvideva predlagani zakon. V kategoriji vrhunskih športnikov je mednarodnemu in svetovnemu dodan še olimpijski, natančni pogoji in kriteriji za razvrstitev pa so po predlogu v rokah Olimpijskega komiteja Slovenije. Pri kategorizaciji je sicer predlagana razmejitev med individualnimi in kolektivnimi panogami, a ta po mnenju Delovega novinarja Jerneja Suhadolnika neenakopravnega položaja enih in drugih ne bo odpravila.
Dologoletni športni strokovni delavec Tomo Levovnik odgovarja, da je kategorizacija športnikov v prvi vrsti namenjena ureditvi njihovega socialnega statusa, ta pa je, vsaj glede tistih najboljših, po njegovem mnenju v kolektivnih športih precej bolje urejen.
S strani kolektivnih športnih panog je bilo med samo pripravo predloga zakona in tekom javne razprave zaslediti pomisleke glede enotnih državnih licenc, ki bi omogočale opravljanje strokovnega dela v športu.
Boro Štrumbelj nogometno in druge panožne zveze v kolektivnih športih pomirja, da bodo še vedno imele avtonomijo pri odločitvi, kako bodo vodili in izvajali izobraževanje strokovnih delavcev.
S tem, da bo tudi za rekreativni šport veljala izjema pri izobraževanju strokovnih kadrov, se ne strinjajo v Športni uniji Slovenije, ki deluje na področju športne rekreacije. Kot pojasnjuje podpredsednik unije Patrik Peroša, pričakujejo, da bo rekreativni šport v tem pogledu izenačen z ostalimi oziroma da bodo v veljavi ostala stara določila.
Športno rekreacijo pa bi po mnenju Športne unije enakovredno ob bok ostalim športom postavila ustanovitev posebne nacionalne panožne zveze, ki bi pokrivala rekreativni šport.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport oblikovanje nacionalne zveze, ki bi pokrivala področje športne rekreacije, načelno podpira, a hkrati zaradi raznolikosti rekreativnega športa svarijo pred morebitnim večjim številom tovrstnih zvez.
Ob vem naštetem pa se v novem predlogu Zakona o športu obetajo tudi spremembe na ravni simbolov in terminologij. Prvo zadeva poenotenje nacionalnih barv, po katerem bi bilo slovenskim reprezentantom dovoljeno nastopati le v entonih zelenih, modrih in belih dresih, ki vsebujejo simbol Triglava. Terminološke spremembe pa se dotikajo športne rekreacije, za katero v Športni uniji predlagajo preimenovanje v “Šport za vse”. Kot obljubljajo na ministrstvu, jim bodo pri tem najverjetneje prisluhnili že v naslednji različici predloga zakona.
Zgodba s težko pričakovanim Zakonom o športu se z 8. januarjem in koncem javne razprave seveda še ni zaključila. Ob precejšnjem nezadovoljstvu športne javnosti s predlaganimi reštivami in kopici prejetih pripomb so na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport obljubili, da bodo v prihodnjih dneh predstavili dopolnjeno različico zakona, v kateri naj bi poskušali zajeti čim večje število pomislekov in dopolnil. Do sprejetja novega zakona o športu nas tako najverjetneje čaka še nekaj časa, a na to je slovenski šport ob polnoletni dobi starega zakona že navajen. Čaka pa je toliko lažje, če predlagani novi predpisi namesto svežih rešitev, kot smo lahko slišali v današnjem Suspenzorju, ponavljajo stare napake.
Dodaj komentar
Komentiraj