Društvo cinikov predstavlja enajsti in zadnji del radijskega stripa Torba smrti pisatelja.

Po sojenju, ki je bilo opisano v prejšnjem delu stripa, se je Opičji pizdun vedno bolj izgubljal. In seveda ne zaradi sojenja, saj je bil že prej dokaj zmeden zaradi ponovnega pitja. Torej zaradi psiholoških subjektivnih težav. Tudi z doktor Žižkovo se nista več družila po oprostilni sodbi. Imel pa je tudi hude zdravstvene težave, zato je odšel z naročilnico do internista na Polikliniko.

Dobil je zelo slabo diagnozo, ki je bila sledeča: gre za razvijajočo etilično jetrno cirozo. Seveda zaradi alkohola. Na kratko, napovedali so mu še nekaj mesecev življenja, če ne bo prenehal piti.

Nekaj časa je molčeče in depresiven sedel na stopnicah blizu bolnice in si mislil: stil življenja pač terja svoj davek!

Nato je zvečer hodil po lokalih v Prulah blizu svojega stanovanja. V nekem trenutku se je do njega prisedla zaposlena deklica v Žabcu. To je bil usodni dan – za smrt in za ljubezen -, sanje razbitih noči – pesem od Pengova, ki se je predvajala.  

Vprašala ga je: kaj pa sicer počnete v življenju?

OP (Opičji pizdun): Nič pametnega, pišem bedarije. Zabijam čas v nič. Ali je pisanje po Marxovi teoriji sploh delo?

Spil je svoj špricer in počasi odhajal.

Deklica iz Žabca je dejala: Lahko se pogovoriva, bila sem tri leta v komuni. Zaradi Plesnih drog.

OP: Ne vem, morda kdaj drugič?

Odšel je v 'neznano'. Na list je napisal verz od Pengova iz njegovega albuma za doktor Žižkovo: tvoja misel potuje med prostore tišine, ko te zvezde sanjajo na magnetnih poljih. Tvoja vednost se zlije v vrednost življenja, ko te Zemlja ubije na magnetnih poljih.

Opotekal se je malo naprej od Žabca. Prijel se je za lampo. Spomnil se je stavka pisatelja, ki je dejal: razsvetljavo potrebujem še zgolj zato, da pridem pijan domov.

Nato je hrbtno padel v trgovino skozi izložbo z torbo smrti, v kateri sta bila dva litra vina. Svetloba od svetilk se je lepo odbijala skozi steklo. Odboj pod kotom za optična vlakna. Popoln odboj pod nizkim kotom frekvence odbijanja za kabel. Jaz sem v kablu brezizhodnosti, si je mislil. Začel je zvoniti alarm in morje se mu je pojavljalo v glavi kot pri sončnem zahodu in odboju svetlobe sonca. Bil je popolnoma zdrogiran in misli so bile naslednje: kako droge odpirajo eksistencialne misli, ko sem bil najstnik, mi je bilo vse tako samoumevno in perfektno. Polno neumnih pričakovanj.

Ležal je na tleh polzavesten in spokojen, zavedajoč se, da je konec. Čez deset minut je prišel rešilec, a je bilo že prepozno. Zdravnik mu je svetil v oči z lučko in ga spraševal, kaj je 'vzel'.

Odgovoril je (zadnje njegove besede):   ne vem več.

V glavi mu je odmevala njegova lastna pesem, čeprav je večinoma pisal prozo:

                                  Še vedno sonce na nebu,

                                 še vedno kristali v ledu.

                                  Na temni ulici se prebude občutki

                                  ustnic mladosti sline sladkosti.

                                  Ura življenja brodi skozi misli

                                  brez odgovora vprašanj

                                  gibanja teme po soncu sanj.

                                  Ura življenja brodi skozi misli

                                  brez odgovora vprašanj

                                  taljenja ledu pozitivnih spoznanj.

                                  Ko zagrabi te misli destruktivnost,

                                  ne pozabi!

                                  Še vedno sonce na nebu,

                                  še vedno kristali v ledu!

Bilo je lepo in grozno! Vsakdo mora 'vsaj' enkrat umreti. Bolje Nič kot pa 'prazne obljube' religije. Padel je v komo. Začeli so ga oživljati v rešilnem vozilu, vendar brez uspeha.

To je bil zadnji in enajsti del radijskega stripa Torba smrti pisatelja.