Pestro politično dogajanje na področju konoplje v Sloveniji štiri mesece pred volitvami ne pojenja. Levica je sklicala nujno sejo parlamentarnega odbora za zdravstvo, na kateri so člani Ministrstva za zdravje opozorili na neizpolnjene zahteve odbora iz oktobra 2016. Spomnimo, takrat so poslanci od ministrstva zahtevali, da konopljo premesti iz 1. skupine prepovedanih drog in pripravi pogoje za njeno uporabo in pridobivanje v medicinske namene. Marca lani je vlada konopljo sicer dodala v 2. skupino prepovedanih drog in jo črtala iz 1.*, a ker temu niso sledili drugi koraki, kot je na tokratni seji izpostavila poslanka Levice Violeta Tomić, je zdravljenje s konopljo v praksi še vedno onemogočeno.

Da ministrstvo ni v celoti izpolnilo zahtev odbora izpred slabega leta in pol, so se strinjali tudi preostali člani, kljub temu pa niso podprli predloga Levice, da to stori v naslednjih 30-ih dneh, v 14-ih pa pripravi poročilo o storjenih korakih. Po mnenju poslancev je mesec dni prekratek rok za ukrepanje. Kaj je zdravstveno ministrstvo že storilo, pa je na odboru po mnenju članov zadovoljivo predstavila že njegova državna sekretarka Ana Medved.

Mednarodni inštitut za kanabinoide Icanna je pripravil Deklaracijo o načelih za regulacijo konoplje v Sloveniji. V njej se zavzemajo za “z dokazi podprto reformo politike in zakonodaje o konoplji, ki bo temeljila na znanosti, spoštovanju človekovih pravic in zmanjševanju škode.” V deklaraciji je inštitut naštel številne razloge, zakaj je prepoved konoplje škodljiva, nepotrebna in neučinkovita, manj pa izvemo o tem, na kakšen način bi Icanna konopljo regulirala. Med prvimi je politično podporo dokumentu dal poslanec Evropskega parlamenta Igor Šoltes.

Iz hladnega Podalpja se selimo na sever ameriške celine. Napovedi kanadskega premierja Justina Trudeauja, da bo legalizacija konoplje speljana do 1. julija letos, so se izkazale za preoptimistične. Tako zaradi pomislekov konzervativne opozicije in policije kakor tudi urnika senata glasovanje o zakonskem predlogu C-45, ki določa pogoje za prodajo, pridelavo in uživanje gandže, ne bo mogoče pred 7. julijem. Medtem ko bi del politike rad podrobneje proučil posledice legalizacije, policija potrebuje več časa za pripravo nanjo, vse skupaj pa utegne postopek precej zavleči.

Po potrditvi v senatu morajo namreč zakon implementirati še na regionalni ravni, kar utegne trajati dodatnih 8-12 tednov, tako da se Kanadčanom najverjetneje obeta še eno poletje brez dovoljenega jointa. Ker je Kanada članica Commonwealtha, mora v zakon privoliti tudi britanska kraljica, tako da bi legalizacija lahko zaživela najhitreje konec avgusta, najverjetneje pa septembra. V skladu z novim zakonom bo osebam, starejšim od 18 let, dovoljeno posedovati do 30 gramov kanabisa, ki ga bodo lahko nabavili pri licenciranih prodajalcih, za osebno rabo pa bodo konopljo lahko gojili tudi doma. Nekaj pristojnosti bodo pri implementaciji zakona C-45 imele tudi kanadske province oziroma teritoriji, ki bodo lahko denimo samostojno določali starostno mejo.

Medtem ko v Kanadi odštevajo mesece do legalizacije gandže, pa se v hindujskih templjih v Nepalu srečujejo s čedalje večjo represijo pri religioznem uživanju hašiša, kar so tudi po prepovedi kanabisa leta 1973 nepalske oblasti v glavnem še tolerirale. V zadnjih mesecih pa v tempeljskem kompleksu Pašupatinat, ki ga v prestolnici Katmandu vsako leto obišče na tisoče romarjev iz Indije in Nepala, beležijo vse številčnejše obiske policije. Ta je potrdila, da je v številnih racijah na območju templjev v zadnjih šestih mesecih aretirala 280 ljudi, jih 115 ovadila, več oseb pa je bilo poslanih tudi v tako imenovane rehabilitacijske centre.

Kot je še navedla nepalska policija, se je za ukrepanje odločila, ker se je uživanje hašiša v templjih močno razširilo. Če je bilo to v preteklosti predvsem v domeni hindujskih svetih mož - sadhujev, bi se ga naj zdaj posluževali tudi ostali romarji. Teh se je v Katmanduju največ zbralo 13. februarja, ko je potekal festival Šivaratri, posvečen hindujskemu bogu Šivi, s katerim je močno povezan hašiš. Mnogi številne racije zato vidijo tudi kot preventivni ukrep v luči množičnega romanja.  

Pred koncem pa še globalna novica. Podjetje Seedo je objavilo analize podatkov o cenah in porabi kanabisa za 120 svetovnih mest, ki so jih pridobili s pomočjo uporabnikov spletnih strani Price of Weed in Marijuana Travels. Na podlagi podatkov uporabnikov, za vsako mesto se jih nabralo od nekaj sto do več tisoč, so določili povprečno ceno grama kanabisa, izračunali njegovo približno letno porabo in možen davek, ki bi ga država oziroma mesto iztržila, če bi bil kanabis legalen in obdavčen podobno kot v Združenih državah Amerike.

Ko gre za ceno, je prvo mesto zasedel Tokio, kjer znaša povprečna cena grama gandže 32,66 dolarjev, najceneje pa se ga boste zapušili v ekvadorski prestolnici Quito, kjer boste za gram v povprečju odšteli le 1,34 dolarja. Tudi sicer je gandža najdražja v vzhodni Aziji, saj prva štiri mesta na lestvici zasedajo mesta s tega področja, med desetimi mesti z najvišjimi cenami pa so tudi tri evropska. Največ kanabisa se porabi v New Yorku, po podatkih Seeda več kot 77 ton letno, sledi Kairo z dobrimi 32 in pol tonami. In Ljubljana? Gram trave glede na podatke Seeda stane 6,32 evra, na leto pa naj bi se je v prestolnici porabilo 670 kilogramov.