Če se je najbolj žilava govedina v naši republiki vse do tega trenutka izogibala umetniku, ki ga obravnava danes, je to samo zaradi republikanske mržnje do rojalnih person. Dejstvo pa je, da ga ni mogoče ignorirati v nedogled, tako zaradi glasa in stasa kot spričo duhovnih atributov njegove umetnosti. Gre seveda za kralja, celo multitudnega kralja, kralja ljudskih src in kralja slovenske zabavne glasbe, kralja lokalnih športnih dvoran in kralja gospodinjskega libida. In ta goveji kralj je – [tremolo in činelca] trrrrrrrrr kššššš – Werner.

Že sam obstoj tako groteksne kreature je vreden božjega stvarstva, čeprav ob njem hočeš nočeš zaveje duh po neverjetnosti. Človek namreč ni prepričan, ali je njegova veleuspešna aristokratska kariera na materi vseh scen – sceni slovenske zabavne glasbe – dejanska ali gre zgolj za kolektivno fantazmo. Ni toliko vprašanje, ali Werner obstaja, temveč kako to, da je Werner možen. Kajti tip je onstran lika, najbolj zlikan lik pred našim kraljem zardi in pogleda v poden.

Če si ga ogledamo še malo pobliže, ima status kultnega dejstvo, da ima tip kulten status. Namreč, možakar ni posebno lep, niti nima izklesanih udov, njegov glas je prej hripav kot zvonek, vsa pojava bi v svoji nevtralnosti med množico povzročila kazanje s prstom, češ kaj za en kurac je pa to. Temu dodajmo še fundamentalno topoumnost, avtomatizirano lajnanje izrazito omejene govorice, nezmožnost izvirne misli ter izjemna samozadovoljnost v lastni vlogi, in spet lahko samo obmolknemo. Werner je tako rekoč eichmanovska [ajhmanovska] figura banalne bede. Nadaljna analizo bomo prihranili za Likanje ali Teoremo, mi pa si pobliže poglejmo Wernerjev vzorčen umotvor.

Velehit Križ na duši, ki ga prebiramo, bi lahko uvrstili v paradigmo še večjega hita, imenovanega Ne gane me. Tvorita svojevrsten diptih, muzikalno kvazimediteranski melos na poskok, lirično pa izpovedujeta polome v toksičnih ljubezenskih vezah. Kardinalna teza, do katere smo se prebili, je, da gre ideološko za izrazito šovinistično izjavljanje.

Obakrat je lirski subjekt moški; v Ne gane me poje o tem, kako da ji tokrat ne bo odpustil pod nobenim pogojem, njegov ponos pač ne bo več ne ponižan ne ranjen. Ženska je vulgarno in primitivno žleht kača sama na sebi, nima besede in kakršnekoli živosti sploh, preprosto je, vara, laže, krade, bolhe ima. Subtilnejša antiženskost pa se razodene v sequelu Križ na duši.

Če babura v prvem komadu ni zmožna ničesar razen hinavskosti, ji v drugem pravi moški didaktično pokaže, kako bi se morala obnašati, reagirati, še radikalneje, kako bi se morala počutiti, kaj bi morala biti, da bi se prebila do moralnega bitja. Križ na duši je gesta moškega, ki je ženska ni zmožna; kesanje za grehe, prepoznanje lastnega zla, trpljenje po svobodni izbiri, zadušitve v solzah drugega, nespečnost zaradi vsega hudega, kar je povzročil.

Kar je še huje, tudi če je ženska zmožna jokati in se kesati, temu, kot nas poučuje Ne gane me, ne smemo verjeti. In kako naj verjamemo Križu na duši? Preprosto – drugega od slabe vesti v komadu ni. S totalitarno falogocentristično gesto ves jezikovni horizont, univerzum izrekanja pogoltne – kes, ta čuvar, ki se nikdar ne utrudi, tako da ne le ni prostora za razne špekulacije ali interpretacije, temveč slednje kratkomalo zaradi absolutizacije zgolj sekiranja niso možne. Tako je žensko kesanje po transcendentni nuji laž, moško pa – resnica. Sledi recital.

Besedilo:

ZAME NI SANJ,NE ZAME NI SPANCA,

MOJA USODA JE USODA IZGNANCA,

KRIVDA VSEH LET JE MENE ZDROBIA,

OBŽALOVANJA SO ME ZLOMILA.



KRIŽ NA DUŠI MI LEŽI,

KOT KAMEN V SRCU OBLEŽI,

MI VSAKA SOLZA, KI JO SKRILA SI.

KRIŽ NA DUŠI ME BOLI,

NE DAJO SPATI DIHATI,

MI GREHI MOJI.



TI VSE BILA SI KAR SEM KDAJ LJUBIL,

A JAZ NESREČNIK SEM TE IZGUBIL,

KOT DA SO MENE BOGOVI PREKLELI,

ME KAZNOVALI,MI TEBE VZELI.

KRIŽ NA .......