Štirinajsto goveje pleče, popečeno na malo deviškega in malo heliofilskega, s prstohvatom soli in vejico rožmarina, prinaša nekaj, česar do sedaj še nismo imeli – večini poznanega komada.

Če ne bi Hendrix leta 1970 umrl, bi ga najbrž imeli priložnost poslušati v kombinaciji z Milesom Daviesom in Paulom McCartneyem. Nekaj skoraj enako velikega pa se je zgodilo dobrih 30 let kasneje – spojek Wernerja in Brigite Šuler na agarju, ki sta ga skupaj ljubkovalno poimenovala Hej mala, opala.

Ko Jan Plestenjak napiše skladbo, pri kateri potrebuje pomoč mičnih gospodičen, je pomembna predvsem njena mičnost in pa seveda glas, vendar ne tako kot bi si človek mislil. Dekle ne sme biti PREdobra pevka, saj jo mora Jan s svojim nazalnim žametom vendarle preglasiti. Pri simbiozi kalibrov dvojca Šuler-Werner pa lahko pride do vprašanja, kdo tukaj vleče strune oziroma prevzame mesto hauptkomandirja. In glede na to, da je republika Slovenija vendarle demokratična država, si pri tovrstnih sporih stvar razdelimo na pol. Ena kitica ti, ena kitica un, refren pa skupaj.

Ampak kdo bo prevladoval v refrenu? Oba. Tako postane refren tekma, kdo gre višje, kdo gre močnejše, bolj v višave, bolj na poskok!

Hej mala opala,

bi si z mano upala?

Upala bi, upala,

pa te mamca ne pozna.

Hej mala, opala

saj si to že delala.

Dobro mali, naj ti bo,

stisniva se pa bo šlo.

Vse od mraka, pa do zore.

Naj veselje z nami zagori!

In noben nam nič ne more,

saj na plesu zmeraj se zgodi.

Vse od mraka, pa do zore.

Naj med plesom vse se nam vrti.

Dobrih misli, dobre volje,

saj domov se več nam ne mudi.

 

Hej mali, opala!

Hej mali, opala,

a bi z mano tralala?

Jest bi s tabo tralala,

če bi skupaj probala.

Hej mali, opala,

jaz bi ti pokazala.

No pa mi pokaži kaj,

greva zavrtet se zdaj.

Treba pa je Wernerju priznati pionirstvo na področju uporabe autotuna pri nas.



Začetek predkulturnega praznika petega dneva v tednu vam je pogrenil Lovrenc.