V naslednjih dveh oddajah boste prisluhnili razmišljanju Tjaža Juvana, ki polematizira političnost cirkusa in se preizprašuje o vlogi cirkusa kot pozabljeni, a potencialno suberzivni veji umetnosti. Ali je cirkus kadarkoli predstavljal kritiko obstoječega sistema in ali bi jo lahko predstavljal danes?

Žižek pravi, da si je lažje predstavljati konec sveta kot pa konec kapitalizma, kar je razvidno tudi v sodobni popularni kulturi, kjer nas stripi, filmi, TV serije in vse ostalo s postapokaliptično tematiko prepričuje, da družbe brez kapitalizma ni. Kakršna koli deviacija od ustaljenega globalnega sistema vodi v distopično prihodnost ali celo v apokalipso. Kapitalizem je slab, vendar je vse ostalo slabše.

V malo drugačni, a vseeno podobni dilemi se znajdemo tudi nekomercialni umetniški žanri in ustvarjalci. V primeru, da se ukvarjamo s kakršnokoli družbeno kritiko obstoječega sistema, jo moramo vseeno uvrstiti na umetniški trg in od naše kritike tudi živeti. Ker so preveč radikalna dela ponavadi neprofitabilna, končni produkti, oprani tistih nezaželenih idej, prepogosto izzvenijo približno tako prepričljivo kot dobronamerne levosredinske reforme.

Seveda tukaj obstaja tudi avtonomna umetniška produkcija, ki nam predstavlja dela, bolj ali manj neodvisna od finančnih prilivov države ali velikega kapitala, vendar ji ravno ta finančna podhranjenost včasih povzroča največjo prepreko.

Cirkus v to zgodbo vstopa kot »outsider« tako v širši kot tudi bolj umetniško zainteresirani javnosti, kjer se ga ob vsaki novi predstavi zmeraj znova dojema kot nekaj eksotičnega in prvič videnega na slovenskih tleh ter s tem nevrednega obravnave s strani resnih umetniških kritikov. Vendar so se te pripone »outsiderstva« cirkusantje ponosno zavedali že od svojih začetkov.

Zaradi odklonilnega odnosa buržujskega meščanstva do vsega, kar je smrdelo po delavskem razredu, se je cirkus razvijal kot izraz, ki svoje estetike ni prilagajal višjim družbenim slojem, ampak tako imenovanemu preprostemu človeku. Zaradi te priljubljenosti med delavskim razredom je cirkus postal umetniški paradni konj tako v Sovjetski zvezi in na Kitajskem v času komunizma kot tudi v ruralni Ameriki.

S takšnim renomejem bi si predstavljali, da bi se cirkus zlahka razvil v subverzivno umetniško gibanje, ki bi predstavljalo umetnost na strani ljudstva; tako se lahko tudi posledično vprašamo, zakaj se ni. Nietzsche v Genealogiji morale in kasneje tudi v drugih delih govori o dveh tipih ljudi - gospodarjih in sužnjih. Bolj primerno marksističnemu diskurzu lahko rečemo, da so to ljudje, ki imajo moč, in tisti, ki je nimajo. Prvi, to se pravi gospodarji, se definirajo in pozicionirajo sami, medtem ko se drugi lahko definirajo le glede na pozicijo prvih.

Preprost in razumljiv primer koncepta so lahko subkulture, ki se kot take lahko definirajo in vzpostavijo svojo identiteto samo na relaciji z »mainstream« kulturo. Tisti brez moči lahko do nje pridejo samo tako, da se jim uspe povsem prilagoditi definiciji moči (you have to play the game) ali pa preko počasne subverzije moči (gibanja za pravičnost), ki pa se na koncu velikokrat le asimilrajo v že obstoječe strukture moči.

Lahko bi rekli, da je bil politični statement cirkusa skrit za zastori izven maneže. (Maneža je ime za cirkuško prizorišče, prepoznano po svoji okrogli obliki in mehkih tleh, po katerih so se lahko sprehajale živali.) Političnost je bila skrita v sami nomadski naravi cirkusantov. Dokler so v tradicionalnem cirkusu še prevladovale cirkuške družine, so le-te vedno potovale iz mesta v mesto, vendar se v sama mesta nikoli niso asimilirale, ampak so obstajale kot neka sočasna realnost, ki je ljudem burila domišljijo in fantazije o tem, kakšno bi lahko še bilo njihovo življenje, če bi živeli v cirkusu. Tako je cirkuško življenje predstavljalo neko navidezno alternativo onkraj vsakodnevne rutine - izven obstoječih družbenih struktur. Bila je alternativa sistemu, ki se sama ni definirala kot alternativa.

Kot sem že omenil, je bil cirkkus sestavljen iz odpadnikov, to se pravi tistih brez moči. To so bile velikokrat cirkuške družine, ki pa so v svoje kroge sprejemale tudi posameznike, ki v svojem primarnem okolju niso bili zaželjeni. Kot združbe takšnih marginaliziranih posameznikov večinoma niso imeli socialnih in finančnih mrež, ki bi jih lahko rešile v primeru slabe sezone. Za razliko od baletnikov, ki so ponavadi prihajali iz premožnejših družin, ter drugih umetnikov, ki so podporo lahko poiskali pri premožnih macenih, ta možnost za cirkuse ni obstajala in zato je vsaka njihova predstava morala biti všeč celi vasi, in ne le izbrani eliti.

Ko so ostale umetniške zvrsti eksperimentirale s formo in ustvarjale zgodovino, so cirkusi potovali s konji ter postavljali in podirali šotore. Cirkus je vedno obstajal zunaj toka zgodovine kot povsem nepomembna veja zabave, a vendar se je vtisnil v družbeno zavest. Vsem so nam pripovedovali o potujočih cirkusih, o tigrih, levih in akrobatih, a vendarle nikomur ni bilo potrebno ponavljati mature zaradi nepoznavanja opusa cirkuških umetnikov na Slovenskem.

Baletniki, slikarji in kiparji, operni pevci, vsi ti so svoja dela predstavljali pred pomembno publiko, pred tistimi z močjo - gospodarji. Ni čudno, da je ta umetnost imela moč nad potekom zgodovine. Cirkus na drugi strani pa je bil le tolažilna nagrada za tiste pokorjene, sužnje in delavce.

V tem smislu se je cirkus pokoril družbeni razporeditvi moči in jo na nek način celo spodbujal. Svojega subverzivnega položaja cirkusi niso izkoristili za razmajavanje teh neenakosti v družbenih strukturah, vendar so ga v te strukture umestili tako, da so svoj potencial skomercializirali. Ljudem so predstavljali sanje, eksotiko, upanje in pobeg iz realnosti. Cirkus je ljudem dal ravno prav upanja, da so lahko še naprej delali, in ne dovolj, da bi se uprli.

Toda zgodbe o cirkusih z levi, tigri in sloni so danes ostale le še zgodbe, takšnih cirkusov skorajda več ni. V sodobni zgodovini je v cirkusu postala zelo pomembna taksonomija, ki je cirkusante razdelila med tiste tradicionalne in tiste »nove« in sodobne – tradicionalni in novi cirkus.

S tem zaključujemo prvi del oddaje o naravi in zgodovini cirkusa. V naslednjem Jutranjem padcu pa boste lahko prisluhnili o sodobnem razvoju cirkusa in njegovem približevanju oblikam komercialnejše umetnosti.