*

1. D'Angelo - Brown Sugar

2. The Weeknd - House of Balloons/Glass Table Girls

3. How To Dress Well - You Won't Need Me Where I'm Goin'

4. Frank Ocean - Swim Good

5. Miguel - How Many Drinks

6. Holy Other - Touch

7. Autre Ne Veut - Play By Play

8. Rhye - Last Dance

9. Sohn - Lessons

10. Sean Nicholas Savage - She Looks Like You

11. Movement - Like Lust

12. ABRA - Roses

13. Kelela - The High

14. FKA Twigs - Weak Spot

15. Hiatus Kaiyote - The Lung

16. Goldlink - Late Night

17. dvsn - Hallucinations

18. Solange - Where Do We Go

19. Jamila Woods - Blk Grl Soldier

20. Syd - Insecurities

21. Sampha - Reverse Faults

22. Dirty Projectors - Little Bubble 

Tektonski premiki, ki so v zadnjem desetletju relativizirali kritiško dojemanje ločnice med alternativno in popularno glasbo, s tem pa pozornost z vsebine pogosto preusmerili na kontekste distribucije in promocije, v sebi nosijo tudi nekaj konkretnih vsebinskih trendov. Eden izmed teh je gotovo alternativna r'n'b glasba, ki je r'n'b zvočno estetiko v tem obdobju npr. precej približala mnogim ljubiteljem indie rocka, r'n'b fane pa po drugi strani nekoliko seznanila z vsaj sredinsko alternativno publicistiko in retoriko nasploh.

Alternativni r'n'b oziroma pogosto tudi indie r'n'b, je morda značilen produkt dobe fragmentiranja žanrov, do neke mere pa torej spaja dva elementa z različnih polov glasbenega spektra. R'n'b je vsaj v svoji t.i. sodobni fazi namreč precej vezan na sfere popularne produkcije in konsumpcije. Poleg tega npr. alternativno poslušalstvo r'n'b pogosto zavrne že zaradi načina petja, kljub temu pa je omenjena unija v svojem bistvu vseeno manj heretična, kot se zdi na prvi pogled.

Sprehod skozi alternativni odvod r'n'b glasbe najprej kliče po kratkem premisleku samega r'n'b-ja, torej popularne, pa hkrati marsikje zavračane glasbe, ki izhaja že iz 40. let prejšnjega stoletja in je bila sprva vezana prav na neodvisne založnike in prodajalce. R'n'b je šel odtlej skozi mnogo razvojnih faz, za razliko od nekaterih drugih žanrov pa se je skozi ta razvoj izkazal za relativno spremenljivo in fluidno glasbeno zvrst. Sprva je izraz rhythm and blues denimo predstavljal bandovsko, beatovsko verzijo jazz glasbe, v petdesetih pa se je bolj nanašal na bluz, običajno v kombinaciji z elementi gospela in soula. S temi zgodnjimi inkarnacijami je močno vplival na razvoj rock'n'rolla, s katerim je nato dolgo ostal v tesni povezavi. V šestdesetih so bili tako denimo The Rolling Stones, The Who in podobni pogosto označeni kar za r'n'b bende, v tem času pa so se hkrati že začele trgati vezi med tovrstno glasbo in njenim izvornim, črnskim občinstvom.

V tej luči v svojem delu The Death of R'n'b afroameriški pisec Nelson George precej pozornosti posveča tudi obglasbenim vidikom »sveta r'n'b-ja«. Ta je namreč podobno kot jazz sprva močno združeval črnsko skupnost, z uspehom in širitvijo žanra pa je začela njegova osnovna gonilna ideja postajati vse bolj meglena. R'n'b je po eni strani vodil do organske rasne integracije, po drugi strani pa belskemu establišmentu ponudil precej možnosti za izkoriščanje črnske kulture. Vse to pa je neizogibno vodilo tudi do sprememb v sami vsebini te glasbe.

Prelomna so bila sedemdeseta, ko je začel têrmin rhythm and blues označevati predvsem razne manifestacije soula in funka. Z dvigom diska je v r'n'b začel pronicati še trend pretirane repeticije in besedilne preprostosti, to pa je v osemdesetih privedlo do novejšega r'n'b-ja, ki mu pravimo sodobni. Ta velja za spoj prvotnega zvoka žanra s soul, funk, hip-hop, dance, ter seveda pop glasbo, zgovorno pa je tudi dejstvo, da se je daljši izraz za žanr praktično v vseh primerih začel umikati kratici ''r'n'b''. S tem so bile izvorne lastnosti žanra še skozi nomenklaturo potisnjene v ozadje.

V tem času so nekateri r'n'b glasbeniki postali svetovne zvezde, a jih je generična glasba vzpostavila predvsem kot produkte množičnega trženja. Že tu se je torej morala vzpostaviti progresivna alternativa, ki ji je obraz že v začetku osemdesetih dajal tudi sloviti Prince. V devetdesetih so v tej neo-soul liniji denimo že izstopali karizmatični liki, kot sta D'Angelo in Erykah Badu, v komercialnem smislu pa je za r'n'b vrh najbrž pomenil začetek tega tisočletja. Takrat so z vsaj nekoliko samosvojimi glasbenimi izrazi lestvicam kraljevali Aaliyah, Usher in R. Kelly, a je bila sprememba vseeno nujna. R'n'b je bil čedalje bolj viden kot črnska glasba, vpeta v kontekst neokusnih MTV videospotov in ujeta v neskončno zvočno recikliranje.

Eksperimentalni pridih so žanru v drugi polovici prejšnjega desetletja prinesli Milosh, Quadron, Little Dragon in podobni, ki so že imeli tudi precej večji nadzor nad svojim ustvarjanjem, a se je o neke vrste alternativni r'n'b sceni vendarle začelo govoriti šele okrog leta 2010. Takrat je še povsem neznani in skrivnostni The Weeknd z nekaj demo posnetki med glasbenimi ljubitelji ter kritiki sprožil relativno velik val zanimanja. Za r'n'b značilni počasni beati, nežni vokali in zapeljiva bas linija so bili tu prestreženi z nekoliko lo-fi kvaliteto zvoka in vokalov ter z vsesplošno temačno atmosfero, ki preveva vse njegovo zgodnje delo. The Weeknd se je v r'n'b sfero postavil tudi z besedilno tematiko, saj so njegove pripovedi polne seksa, drog in bolečih ljubezni, a je bil v tem obdobju veliko bolj ekspliciten od mainstream r'n'b-ja. Ob tem pa je tu že nakazana še težnja po preseganju rasnih ločnic, kar pogosto pomeni, da so za izvorni r'n'b značilne tematike afro-ameriškega trpljenja tukaj odrinjene na stran.

Ena izmed prelomnih zgodnjih izdaj scene je tako brez dvoma mikstejp House of Balloons, ki ga je The Weeknd izdal marca 2011, v alternativnem smislu še bolj ključno delo pa je izšlo še nekaj mesecev poprej. Že oktobra 2010 je namreč svoj debitantski album izdal umetnik, ki se je skril za umetniško ime How To Dress Well. Plošča Love Remains morda vse do danes ostaja ključen dokument nove upogljivosti alternativne r'n'b estetike, saj je tu s pomočjo reverbanih vokalov, distorziranih samplov in zamegljenih sint linij ustvarjen izjemno temačen, ambientalen zvok, kjer vokal zveni skrajno pridušeno in nič kaj radijsko. Album je pri vplivnih kritikih naletel na zelo lep odziv, s tem pa se je publicistični diskurz o novem r'n'b-ju zares odprl. Nek Pitchforkov novinar je marca 2011 tvitnil preprosto »PBR&B«, s tem pa žanru nadel še eno ime, ki je dejansko prešlo v uporabo. Pri tem se kratica PBR nanaša na pivo Pabst Blue Ribbon, ki je v letih poprej postalo priljubljena izbira ameriških hipsterjev. Hecna besedna igra PBR&B lahko tako opozori na hipnost, modnost te vrste glasbe ali pa na njeno zapostavljanje vsebine v prid stilu. Kljub temu pa je žanr v prihodnjih letih rasel.

Britanske barve sta že v tej zgodnji fazi zastopala Jamie Woon, ki je sodeloval tudi z Burialom, in duo Aluna George, oba z malce bolj konvencionalnim, bolj plesnim, a kreativno sproduciranim zvokom. Vseeno pa so se bolj prelomne stvari dogajale onkraj Atlantika, kjer se je v letu 2011 iz hip-hop kolektiva Odd Future izstrelil Frank Ocean. Ta je že takrat presegal žanrske omejitve in se ni nikoli videl kot del indie r'n'b scene, a ga v vsakem primeru zaznamujejo tudi nežni vokali in prefinjena hip-hop produkcija. Ocean je sicer že na svojem debitantskem mikstejpu leta 2011 s samplanjem kazal poznavanje in afiniteto do (alternativne) rock glasbe, podobno kot je naprimer tudi The Weeknd. Tako je to gibanje zaznamovalo prav spogledovanje z bolj alternativno, stereotipno manj črnsko indie sceno, kar se pri Oceanu pozna tudi pri privzemanju določenih kantavtorskih prijemov. Hkrati tudi Oceanova besedila zaznamujejo omembe seksa, drog in depresije, njegova persona pa v stilu indie glasbe ni prav nič zvezdniška, nastopaška, mačistična. S Frankom Oceanom, Weekndom in še kom pa je ta scena privzela še en omembe vreden detajl – umetniki so stik z občinstvom vzdrževali oziroma ga še vzdržujejo preko socialnega omrežja Tumblr, morda neizstopajočega, a pogosto precej vsebinskega portala.

Avgusta leta 2012 je spletni medij Spin že govoril o dvigu PBR&B glasbe 2.0, to pa je utemeljeval s prvo uradno ploščo Franka Oceana in z vzponom umetnikov, kot sta Miguel in britanski witch house umetnik Holy Other. Miguel je ustvarjal že prej, a je preboj dosegel predvsem z albumom Kaleidoscope Dream, ki je izstopal z zelo dodelano, a pridušeno produkcijo in tudi s samim skladanjem, besedila pa so večinoma ravno še uspela zveneti erotično in hkrati ne ceneno. Lepo sprejet EP je tistega leta izdala tudi Solange Knowles, ki je v sodelovanju z Britancem Devom Hynesem začela ustvarjati precej inovativno sproducirano glasbo, nasploh pa se je v letih 2012 in 2013 pojavila še cela kopica v indie publicistiki cenjenih umetnikov. Pri širjenju scene je mnogo glasbenikov s predvidljivo kozmetično olepšavo mainstream r'n'b-ja pri obeh vrstah publik hitro utonilo v pozabo, nekateri pa so vsaj v nekem trenutku vendarle znali izstopati.

Določeni med temi so izšli iz alternativne, indie elektronske - v narekovajih rečeno - belske scene in so bili že od prej vezani na to občinstvo, mnogi pa so imeli ozadje v r'n'b ali pa celo pop glasbi in so predvsem iskali nove, drznejše načine izražanja. V tem času se je dvig te scene odražal npr. tudi v pogostem pojavljanju tovrstnih umetnikov na prej tradicionalno indie rock festivalih. Leta 2013 je npr. odmeval album Anxiety njujorškega umetnika z imenom Autre Ne Veut. Ta je vokalno nenavaden, a zelo prilagodljiv in subtilno melodičen, kar se v njegovih najboljših trenutkih lepo spaja s progresivno elektronsko produkcijo. Prijetno nadžanrske so tudi break-up pesmi kanadskega dua Rhye, projekta že omenjenega Milosha, ki izstopa s še dodatno androginim vokalom, zvočno pa skladbe ovija v zven violin in harf. S tem nudi precej prijetno, pomirjujoče poslušanje, začinjeno s triki sodobne elektronike.

Nedolgo zatem je v tej sferi nase opozoril na Dunaju živeči Anglež Sohn, ki je sicer nadaljeval s tem trendom bolj hi-fi produkcije, a je bila ta tudi eksperimentalna, precej pa je manipuliral tudi svoj vokalni zapis. Mednarodnost gibanja se je leta 2014 denimo manifestirala še v nizozemskem projektu Young & Sick, v kanadskem indie posebnežu Seanu Nicholasu Savageu in avstralskem ambientalnem triu Movement. Hkrati pa je bil to vseeno že čas, ko so se na milnem mehurčku mikrožanra pojavile razpoke in so tudi izvorno podporni mediji tovrstne glasbenike večkrat grajali kot hvalili.

Ena takšnih, ki ostrino išče ob ustvarjanju dokaj konvencionalne glasbe, je britanska pevka Banks, besedilno in produkcijsko omiljena, malce vanilijasta verzija tistega, kar denimo izdajata SZA in Jhene  Aiko, še v boljši obliki pa washingtonska pevka Kelela ali pa Atlantčanka Abra. V tej fazi pa se je kot pomembna figura žanra prav zaradi načinov, na katere presega žanrske omejitve in mu s tem kaže pot naprej, vzpostavila Britanka FKA Twigs. Ta je z zgodnjima EP-jema, izdanima v letih 2012 in 2013, nakazala, da so najboljši indie r'n'b umetniki tisti, ki se te oznake otepajo in iščejo nove, avantgardne načine izražanja. Nekje v tej luči je tudi sama izjavila, da se je je oznaka r'n'b prijela le zaradi barve kože in da je ljudje sploh niso znali žanrsko umestiti, dokler niso videli, kako izgleda.

Ob tem se lahko še enkrat odpre debata o sami vsebinski zamejenosti alternativnega r'n'b-ja, ki je do neke mere gotovo precej umetno ustvarjen, hkrati pa tesno povezan z mnogimi drugimi načini glasbenega izražanja. Tako bi lahko oznako mestoma najbrž nadeli tudi post-dubstep zvokom Jamesa Blaka ali pa dream pop minimalizmu tria The Xx in dua Purity Ring, vseeno pa lahko te in podobne že v luči druge vokalne tehnike tokrat pustimo ob strani. Ta pomislek pa nam lahko nakaže vsaj to, v kolikšni meri se zvok alternativnega r'n'b-ja preliva v druge žanre in seveda predvsem v sodobni pop ter je po drugi strani tudi odprt za najrazličnejše tuje vplive.

Alternativni r'n'b v nekaterih primerih privzame tudi bandovsko obliko, kar lepo ponazarja avstralski future-soul-r'n'b kvartet Hiatus Kaiyote, v vode r'n'b-ja, pogosto tudi alternativnega, pa seveda pogosto zaplavajo razni raperji. Med temi sta bila nedavno odmevna npr. Anderson .Paak in Goldlink, sicer pa je nekatere prvine te estetike že na začetku kariere privzemal in razvijal tudi Drake. Bolj relevantna tu pa je neka druga izdaja njegove založbe OVO Records. Lani januarja je namreč debitantski album izdal kanadski duo dvsn, ki s svojo večslojno produkcijo in prepričljivo r'n'b vokalno izvedbo predstavlja enega ključnih primerkov spajanja klasičnih ljubezenskih in seksualnih r'n'b vrednot s progresivno elektroniko. Poleg tega sta lani izjemno cenjena albuma izdala Frank Ocean in Solange, na sceno se je prebila Jamila Woods, najbolj speven album svoje kariere je ustvaril How To Dress Well, še veliko večje mainstream uspehe pa s prepevanjem o drogah, a z bolj konvencionalnim, radijskim glasbenim izrazom zdaj dosega The Weeknd.

Alter r'n'b je poleg tega nekaj presežkov ponudil že v začetku leta 2017 – kvalitetna debitantska albuma sta izdala že stara znanca scene Syd, nekdanja članica kolektiva Odd Future in neo soul skupine The Internet, ter angleški pevec Sampha, ki je sicer bolj soul kot r'n'b. Sampha je izjemni album Process izdal pri založbi Young Turks, kjer denimo izdaja tudi sbtrkt, prav tako robni umetnik, sicer bolj vezan na dubstepovski soul. Bolj presenetljiva omemba pa je lahko v tem kontekstu še art-indie bend Dirty Projectors. Ta se je z r'n'b-jem znal spogledovati že vsaj na albumu Bitte Orca izdanim leta 2009, s prejšnji teden izdanim eponimnim albumom pa so kljub nadžanrskem eksperimentiranju te primerjave spet na mestu. Sem bi lahko vpletli še lanski album Bon Iverja, s tem pa se spet odpre poanta vpliva, ki ga je r'n'b imel tudi na nekatere pomembne indie ustvarjalce tega časa.

Takšna spajanja so v smislu belskega in črnskega preseganja etničnih omejitev tudi družbeni komentarji, po drugi strani pa je seveda tanka meja med nedolžnim privzemanjem in kulturno apropriacijo. Če je bil izvorni rhythm & blues odkritje črnskega trga in je bil rock & roll eksploatacija belskega najstništva, bi lahko alternativno privzemanje r'n'b zvočne estetike in nebrzdane seksualnosti, odsotne iz današnjega rocka, videli kot še eno, novodobno izposojanje črnskih elementov in njihovo apolitično preprodajo belemu tržišču.

Vzrokov za prepletanje pop in indie glasbe, ki je vplivalo tudi na razvoj alternativnega r'n'b-ja v tem zadnjem desetletju, je verjetno veliko. Po eni strani najbrž ni preveč ciničen pogled, ki pravi, da mnogi mlajši rock umetniki v času stagniranja indie rocka in izumiranja velikih rock bandov boljšo priložnost za uspeh večkrat vidijo v privzemanju prvin r'n'b zvoka ali celo v prodajanju svojih skladateljskih, producentskih ali instrumentalnih talentov industriji pop glasbe oziroma tistim glasbenikom, ki želijo pridobiti nekaj indie kredibilnosti. To znanje pa morda nato pronica k mladim r'n'b umetnikom, lačnih znanja novih produkcijskih trikov. Po drugi strani pa je preprosto jasno, da se je alternativni r'n'b v tem času uveljavil kot trenutno ena zvočno in besedilno najbolj izvirnih, progresivnih glasbenih usmeritev.