link na zaznamek v arhivu RŠ, kjer se nahaja tudi posnetek oddaje

Prav lepo pozdravljeni v današnjem drugem terminu oddaje DJ Grafiti na Radiu Študent. Že drugo zaporedno soboto vam imam tukaj priložnost razgrinjati pregibe sodobnih nadžanrskih muzik, to je tistih, po mojem mnenju zanimivejših, aktualnih podzemnih derivatov. Tokrat vašemu prisluhu plasiram bend. Ta pa je predvsem to -bend, čeprav njihov zvok konstituira več elementov, ki običajne predstave dinamike živih koncertnih zasedb preprosto presegajo.

Govorim seveda o Flossin, tako rekoč super bendu. Na listu papirja, povsem tehnično torej, eni najobetavnejših hipotez združevanja raznorodnih glasbenih izvajalcev ali, če hočete, zvočnih in muzikalnih izrazov. V podlagi že poslušamo remix, ki ga je za ploščo Serpents EP izoblikoval Paul Dickow alias Strategy.

Producentov elektronske glasbe ter umetnikov širše provenience pa ne najdemo le med remixerji njihovega materiala. Flossin namreč sestoji iz kreativnega jedra Christopherja Willitsa in Zacka Hilla ter pridruženih Matmos, Kid606, Nate Boycea ali Carsona McWhirterja. Med omenenimi najdemo več glasbenih poliglotov. Willits je predvsem solo avdio-vizualni umetnik, laptop kitarist in producent, Zack Hill je proslavljeni bobnar matematično rockerskega dueta Hella, solo glasbenik z izčrpno aktivnostjo in mogimi sodelovanji, z Death Grips celo hip-hop producent. Matmos sta elektronska glasbenika in glasbena producenta s pedigrejem, prav tako Kid606. Carson Mcwhirter je predvsem solo glasbenik, poznamo pa ga spet iz Hella, katerim je pomagal zanetiti album in turnejo There is no 666 in outer space. Nate Boyce je inštalacijski video umetnik. Čeprav neglasbenik je s Carsonom in Matmos naveden kot del rednega line-upa zadnjih dveh plošč.

Serpents EP je drugi izdelek Flossin, na katerem se je bendu s svojim elektrončkanjem pridružil dvojec Matmos. Poleg stalnega jedra Willitsa in Zacka Hilla sta tu že prisotna tudi McWhirter na basu in Boyce na vizualijah. EP se z komadom Crystal Cobra začne s postopnim vstopanjem posameznih elementov v igro. Najprej pade barvit synthovski arpeggio, v katerga skoraj nemudoma vstopi Willitsova solo kitara, potem pa Zack Hill najprej s pršenimi tomi in snerom, katerim čez nekaj trenutkov podloži bas boben, ter tako do konca dinamično utemelji groove v katerga zadnji vstopi basist z vrtoglavim fraziranjem. V bistvu netipično Flossin in netipično predvsem Willits, saj skoraj devetminutni solo, ki neprestano doni nad rohnečo pošastjo spodaj, ni tisto, kar bomo slišali v večini nadaljnjega materiala, ki ga bomo tokrat vželi vsega, saj imamo danes na razpolago dovolj časa za prisluh celotni diskografiji Flossin. Ob koncu komad razpade na v-ritmljene ciklane kitarske drobce, ki se potem brez prestanka prelevijo v kitarski uvod drugega komada - Plant Speaking. Tu že slišimo vse posamezne elemente tistega, v kar se je zvok Flossin nadgradil do danes. Ritmično prerazporejani drobci kitar, hrupno ter concrete vijačenje s sempli, igra eklektičnega bobnanja in basiranja polna prisluha ter uigranosti. Tretji komad Photonic Transmissions v začetku zasičenost zvočne slike sprosti in predstavi najbolj drone-ajoč del EP-ja, potem pa se spet prelevi v totalen raztur. Divjanje po vsem in čez vse, ki se skozi semple pretakanja vode spremeni v zaključno noisersko izpiranje poslušalčeve potrpežljivosti.

Zakaj torej, je v primeru Flossin bendovska forma tako mejen, pa vendar izrazit in bistven opis njihove skupinske dinamike. Seveda je to vprašanje umerjeno bolj v „običajni" pojem benda, kot v kako ključno funkcijo njihove glasbe. Vendar pa glasbe kot je glasba Flossin ob vprašanju aktualnosti še vedno trčijo ob ta, pravzaprav, zid. Bendovska forma ni še stopila koraka, ki bi ji ponovno prinesel status aktualnega glasbenega fenomena. V primerih zanimivejših muzik večkrat najdemo izraz zaseba, ali premisleke bazičnih sopostavitev, kot je naprimer power trio.. Nekaj pa vseeno je umetnikov, ki se s svojim izrazom borijo za moč oznake bend. Nekaj rockerskega je na njej, nekaj podloženega tako imenovani kitarski glasbi.

Flossin so bend. V esenci je njihova glasba živa glasba. Igra se družno, v enem prostoru. Premore neko ostrino, maso, žmoht. Postavil bi jih nekje tangentno na Battles, kar se tiče vprašanj forme in aktualnosti. Precej je seveda zasedb, ki se na tak ali drugačen način soočajo z razpoko med živim inštrumentarijem in izvajanjem elektronske glasbe. Zasedbe kot sta Moritz Von Osvald trio ali sorodni Vladislav Delay Quartet tu predpostavijo logike svojih, elektronskih glasb in jih soočijo z mojstrsko izvajanimi, bolj običajno jazzersko ali podobno navdahnjenimi inštrumentali. Kar nekaj je tudi izvajalcev, ki logiko matrice / metronoma vzporejajo z živo odigranimi bobni in mislim, da kdor je videl kak tak koncert, ve, zakaj to niso „bendi". Potem so še tisti, ki bodisi z atraktivnim realno - časovnim igranjem s sempli, bodisi z živim nasnemavanjem ali avantgardnim vijačenjem zelo uspešno vstopajo v komunikacijo z živim inštrumentarijem.

Vendar je za naslavljanje bendovske forme v kontekstu „live electronics" potrebno predvsem posvetiti se vprašanju kvantizacije. In na tej točki se rokerjem običajno sfuzla. Slišati zvok kitare in ne videti geste proti mednožju, použiti zrcalno reprodukcijo v obliki loopa, ali sinhroniziran efekt, celo ujeti rahlo zamaknjen udarec na boben.. to so zaznavni horizonti onkraj meja okusa večinske publike kitarske / bendovske glasbe.

Kvantizacija velja za eno bistvenih značilnosti in izzivov sodobnih plesnih in drugačnih eletronskih glasb. Gre za metode linearnega vzporejanja zvočnih drobcev, za metode časovne dinamike poteka scenosleda. Seveda tu v ospredje stopa predvsem aspekt tehnologije, ki zadeva konkretnost interakcije med zvokom in procesom, ki se formulaično izvaja znotraj elektronskih vezij, digitalnega čipovja in vrstic kode. Glede na dozdevno hladno mehanično naravo problematizirane metode, pa je osupljiv kvalitativni zaznavni preskok, ko orodja kvantizacije slišimo na delu. To je tisti preskok, ki ga nekateri bendi poskušajo integrirat v svoje bendovsko - ha, ha - formulaično bistvo. Po eni strani gre ob poudarjanju bendovske forme torej za poskus redefinicije živega izvajanja glasbe skozi aktualizacijo v sodobo elektroniko. Druga plat medalje pa je tu seveda surov protest proti zlizani formi, poziv k samoprenovi izpetega, ki je marsikomu pač rokerski, ali pankerski če hočete, in zahteva nazaj svoj „bend", svoj „statement".

Naslednja plošča, ki jo bomo poslušali v celoti je debitantska stvaritev Flossin, sodelovanje dojca Willits - Hill z starim prijateljem Miguelom Depedrom alias Kidom606. Razlika v elektrončkanju med to in ostalima ploščama je več kot očitna. Lead Singer je studijski poskus fokusiranja „bendovskega" v zvoku. S posebnimi tehnikami postavitev mikrofonov dosežejo lo-fi filing kakega koncertnega bootlega, a brez obledelih distorzij kitar ali osamljenih bobnarskih presežkov v rdečem. Z dobrim miksom torej. Prinese pa ta pristop občutek poslušanja pristnega skupinskega jam-a, ki pri preostalih dveh ploščah izostane. Tako se tukaj tudi skozi vtis skupinske dinamike, ne le skozi silovito Hillovo bobnanje izraža neobladljiva kotaleča se masa, ki prodira skozi njihovo živo igranje. Flossin kot bend, takrat še z heavy metalskimi rožički nad o-jem, in Lead Singer kot rock album trinajstih neimenovanih komadov izdan pri založbi Ache v letu 2004..

Skozi vprašanje kvantizacije naj se sedaj spustim še v pretres toka „svobodne improvizacije" Flossin. Takoj seveda sledi pomislek, da kar igrajo flossin ni tisto, kar danes na tem radiu običajno razumemo kot svobodno improvizacijo. No, pa saj, ob new-agerski auri, ki kar puhti iz Christopherja Willitsa in ob dejstvu, da Flossin kljub „koncertnosti" niso bend, za katerega bi bilo verjetno, da ga bom kdaj videl v živo, me njhove čudnosti sploh ne presenetijo več. Američani so nek svoj štos.

Je pa res, da že najmanjša uporaba logike kvantizacije znotraj živega benda zelo spreminja izhodišča, skozi katera lahko mislimo improvizacijo, ki se jo gre. Poslušanje, ta vznikajoča prvina igranja, ki jo je najizraziteje zaznati znotraj sodobnih improviziranih muzik, je tu na resni preizkušnji. Inštrumentalist v skupinskem igranju z nekom, ki svoj output izvaja s softwareom kvantizirano, mora brez metronoma res pozorno slediti dogajanju. Toliko bolj če naj bi šlo za improvizacijo. Dimenzije poslušanja so seveda različne in poslušanje človeškega poskusa sinhronizacije z računalniško kvantizacijo prav gotovo ni enako poslušanju tišine med dvema zvočnima dogodkoma. Vendar pa se v primeru Flossin, kot posledica tega poslušanja razpirajo nadpoveznjene dimenzije skupinske uigranosti, denimo njihova ritmična odprtost, ki marsikje dosega freejazzovsko vrtenje in mešanje. Tudi Willitsov fold, v slovenskem prevodu guba, izraz iztrgan filozofiji Gillesa Deleuza, je zanimiv atribut linearne dinamike Flossin, atribut, ki v improvizacijo posega neposredno iz kvantiziranega zvočnega toka. Willits se loopa, potem pa z Max/MSPjem te loope drobi in dobljene drobce redistribuira. Tako dobiva ritmične vzorce rezov in zvokov, različne meje tišine in „slišnega". Redistribucija poteka sistematično in Willits upa na neke emergentne strukture. Že Cage je rekel, da naključje in verjetnost nista isto. S svojo igro Flossin, tako kot mnogi sodobni elektrofoniki posegajo v to nejasnost (ne)determiniranosti in s tem improvizacije.

Nenazadnje pa njihova zadnja plošča, White Anaconda and the Rainbow Boa, izdana pri Overlap decembra lani, kaže na očitno širjenje zvočne palete benda, s pogostejšimi vpadi prepariranih momentov in, bolj kot prej, zvoku pred groovom predani zvočnosti. Spet sta tu z nami Matmos, čeprav nastopita šele v drugi polovici.

Pa naj bo še opozorilo, da kljub živi zasnovi zasedbe, temu bendu dejstvo, da mu lahko rečemo super bend preprečuje turneje izven njihove lokalne scene (San Francisco Bay Area). Tako je njihov koncert v bližini izredno malo verjeten. Zato so Flossin še močnejše opozorilo, neposredna diskografska pobuda k inovaciji s strani skupine briljantnih posameznikov. Ko pričujoča oddaja odzveni si kar zamislite doživetje njihovega koncerta! In ustvarjajte naprej...