Lycia

Oddaja
16. 10. 2021 - 20.00

V oddaji DJ grafiti bomo poskusili na kratko osvetliti tridesetletno glasbeno pot, predvsem pa v dvourno poslušanje strniti nekaj zvočne miline obskurne ameriške ambient, darkwave, dream pop, postpank in še kaj zasedbe Lycia.

Za fene zasedb in glasbenikov: Arcana, Boy Harsher, Cabaret Voltaire, Cocteau Twins, Dead Can Dance, Drab Majesty, Joy Division, The Cure, The Soft Moon, Them Are Us Too, Trentemøller ...

 

V uspešno mračnih, a dokaj izbirčnih 90. letih, v času kraljevanja neredko izključujočih se in skorajda tekmovalnih subkultur ter stišanja postpanka in new wavea je Lycijin zvok bolj ali manj mimo oglasnih panojev nevede prelomil ameriško podzemno, ambientalno in darkwave sceno ter postal senčna sopotnica takrat cvetoče ameriške grunge, metal in industrial scene. Glasbena industrija in prepoznavne zasedbe tistega časa bi pomenu zvoka zasedbe Lycia podelile večji primat, ko bi se bila bendova zvočna zgodba dogodila ne v ameriškem, temveč v evropskem prostoru in času predvsem 80. let prejšnjega stoletja, v času prevlade in nato počasnega zatona postpanka in coldwavea. Bendova glasba se je namreč zaradi zgolj navideznega odstopanja od duha omenjenih partikularnih, izrazito kitarskih zgodnjih 90. in nedvomnega nesozvočja z izrazito žurerskimi poznimi 90. leti neupravičeno zagozdila nekje v ozkih linah zamejenih gotičarskih krogov. Vendarle pa si je prav zaradi te majhnosti in unikatnosti priborila kultni status, katerega daljnosežni vpliv v Združenih državah glasneje grabi predvsem po glasbi zadnjih desetih let.

Lycio je leta 1988 kot solo projekt zasnoval Mike VanPortfleet, geograf in glasbenik, ki je v tistem času zapustil več postpankovskih sestavov, v katerih je od leta 1981 igral kitaro, in nato z glasbenim kolegom Willom Welchem svoj kitarski minimalizem dopolnil ter prenesel še na analogni kasetnik. Leta 1989 je v obliki kasete pri založbi Orphanage Records izšel prvi Lycijin izdelek, šestkomadni EP Wake, ki sta ga pripravila VanPortfleet kot vokalist in kitarist ter po odhodu Welcha na novo pridruženi John Fair, odgovoren za bas in ritem mašino. EP Wake mnogi smatrajo za bendov dolgometražni prvenec, predvsem ker je leta 1993 doživel ponatis z nekaj stilskimi spremembami in dopolnitvami ter razširitvijo s tremi komadi, za kar je bila zaslužna založba Projekt Records, ki je leta 1991 izdala tudi bendov dolgometražni debi, še danes najbolj priljubljeni album Ionia.

Izvorni šestkomadni EP Wake je kljub prevladujoči industrialni rezkosti tudi z razširitvijo ponudil zelo všečno, spevno in zaključeno celoto, ki jo tvorijo ritmično precej hitrejši komadi od tistih, ki gradijo osrednji del Lycijinega ustvarjanja. Kljub temu je glasba tipično hladno sanjava ter melanholična in tako zvočno kot vsebinsko izrazito introspektivna. V ozadju pravkar poslušamo enega od komadov z omenjenega EP-ja, ambientalno inštrumentalno skladbo From Foam, ki nedvomno prijetno štrli iz siceršnjega nabora z EP-ja in je ena od skladb, ki nakazuje VanPortfleetove nadaljnje zvočne preference. Prislušamo še dva komadoma z reizdaje EP-ja Wake iz leta 1993, skladbi The Bells in Down There.

0 / Lycia – 1989 – Wake – From Foam

1 / Lycia – 1989 – Wake – The Bells

2 / Lycia – 1989 – Wake – Down There

Vzdušje osrednjega dela oddaje DJ grafiti bo občutno bolj sanjavo, celo meditativno. Počasen ritem in repetitivne, neskončne melodije na poslušalčeve čute delujejo pomirjujoče in introspektivno, hkrati pa vzbujajo vznemirjenost in otožnost ter željo po bližini. Glasba zasedbe Lycia je glasba tihe narave in udušene svetlobe iz oranžkastih oken stanovanjskih blokov ter hiš, ki po izpraznjenih ulicah spremljajo osamelega sprehajalca s srebrno sapo na ustih. Megličasto jesensko vzdušje je kot nalašč za potapljanje v tovrstno glasbo, ki jo lahko upravičeno opisujemo z izrabljeno besedno zvezo zvočna pokrajina.

Bend za glasbovanje učinkovito izrablja lokacijo, čas in prostore, v katerih se glasba poraja in na katere nakazuje na vsakem koraku – v zvoku, naslovnicah plošč, naslovih komadov in tekstih. Na debitantski dolgometražec Ionia je vtisnjena želja po samotarskem življenju, ki ga pooseblja tiha, mrzla in neusmiljena puščava, podoba Arizone, zvezne države, v kateri VanPortfleet biva večji del svojega življenja, po drugi strani pa se glasbenik skozi to izkušnjo sooči s krhkostjo lastnega bivanja, ki ne zmore prenesti totalne izolacije. V času snovanja plošče se je VanPortfleetu znova pridružil njegov prvi glasbeni sopotnik Will Welch. Danes trideset let stara plošča je poleg prvega EP-ja pravzaprav bolj industrialno poslušanje, ko jo primerjamo z Lycijinimi nadaljnjimi albumi, a glasbenika sta v mnogih skladbah na albumu že podala zvočno osnovo, ki se je je kasneje prijela oznaka darkwave. To je zagotovo ena od oznak, ki jo lahko v splošnem uporabljamo za žanrsko umestitev Lycijine glasbe, a tedanji in kasnejši člani benda so se venomer otepali pretiranega kategoriziranja. Del tega je posledica upiranja predalčkanju, ki je po mnenju VanPortfleeta lahko razlog, da se morebitni poslušalec nikoli ne bo polotil poslušanja tovrstne glasbe, po drugi strani pa zasedba nikoli ni bila zamejena zgolj na reverberirano monotono valovanje, temveč je glasbo še posebej zaradi VanPortfleetovih preteklih glasbenih udejstvovanj bogatila s postpankovskimi basi, elektronsko, kdaj bitovsko podlago s sicer zelo redkimi zares plesnimi gruvi, neofolkovskim kitarskim brenkljanjem in eterično newagersko obredno zamaknjenostjo.

Plošča Ionia, ki se je v zmanjšano rezkem okviru še vedno držala zvoka, ki je zaznamoval prvi bendov glasbeni izdelek, je poleg tega ponudila premik k še močnejšemu reverbu in upočasnitvi hitrosti s ponavljanjem istih zvočnih tem v dvanajstih komadih, ki so prvo vinilno izdajo ugledali ob tridesetletnici plošče marca letos pri italijanski založbi Avantgarde Music, ki sicer skrbi pretežno za težkometalne izvajalce, med katerimi pa ne manjka tudi atmosferično usmerjenih metalcev, ki jm glasba Lycije ni nepoznana. S plošče Ionia bomo stežka prisluhnili zgolj trem skladbam, naslovni Ionia ter komadoma Desert in Granada.

3 / Lycia – 1991 – Ionia – Ionia

4 / Lycia – 1991 – Ionia – Desert

5 / Lycia – 1991 – Ionia – Granada

DJ grafite nadaljujemo s skladbami iz obdobja zasedbe Lycia, ko je ta beležila vrhunec svoje ustvarjalnosti in tudi prepoznavnosti. Še vedno kot dvojec je bend sredi leta 1993 pri Projekt Records izdal drugi dolgometražec A Day In The Stark Corner, album, ki ga je vzljubil glasbenik Peter Steele, basist in vokalist zasedbe Type O Negative. Ko je govora o prepoznavnosti zasedbe Lycia med znanimi glasbeniki, je poleg nekdanjega basista in soustanovnega člana newyorškega rock benda Interpol, Carlosa Denglerja, ter kitarista in vokalista industrialcev Nine Inch Nails iz Ohia, Trenta Reznorja, Steele opredeljen kot zaslužni neplačani promotor Lycijine glasbe.

Leta 1995, ko je izšla bendova tretja plošča The Burning Circle and Then Dust, na kateri sta sodelovala nova glasbenika, vokalistka in pisateljica, danes pa tudi VanPortfleetova partnerica Tara Vanflower ter basist in producent David Galas, je bend Type O Negative h kvartetu pristopil s predlogom sodelovanja na turneji. Jeseni tistega leta je Lycia kot predskupina na vsakoletni tako imenovani Halloween turneji benda Type O Negative, ko je ta promoviral ploščo October Rust, nastopala pred takrat zahtevnim težkometalnim poslušalstvom, ki je ironično kasneje postalo eno največjih poslušalstev Lycijine glasbe. Današnja refleksija članov Lycije po besedah VanPortfleeta odkriva tedanje koncertiranje kot zahtevno izkušnjo, pokojnega Petra Steela pa kaže kot neumornega promotorja nesnobovskega prelivanja glasbenih žanrov in okusov. Glasbeniki so bili v tistem času najbolj vajeni in vešči v ter pripravljeni na živo izvedbo svoje glasbe, vendar publika, ki je podpirala brooklynške Type O Negative, zanjo še ni bila pripravljena, kar se je izteklo v dvorezno dojemanje poslušalstva in poleg VanPortfleetove bolezni kasnejšo stagnacijo ustvarjanja ter skorajšnjo resignacijo. Odziv publike je bil dvojen, v mestih, kjer so domovali omenjeni glasbeniki Stelle, Dengler in Reznor, torej v Brooklynu, New York Cityju in Clevelandu v Ohiu, so poslušalci glasbo Lycije sprejeli z navdušujoče odprtimi ušesi, medtem ko so v nekaterih manj kozmopolitskih krajih glasbeniki naleteli na burno nasilen sprejem, ki se je nemalokrat končal tudi s pljuvanjem in obmetavanjem odra.

V tem obdobju je VanPortfleet še pred vstopom Tare Vanflower z Galasom pripravil album Vane, ki ga je dvojec izdal pod imenom Bleak, z albumom pa sta prestopila zvočni rob dotedanjega ustvarjanja v bolj eksperimentalne, dronerske, tudi nojzerske oblike, ki jim je VanPortfleet v muziki, ki je sledila v naslednjem dvajsetletju, posvetil nekaj dodatne pozornosti v posamičnih skladbah. Plošča Vane je pripoznana kot stranski projekt zasedbe Lycia, a je iz repertoarja vendarle ne izpuščamo, ker gre za pomemben izdelek zasedbe prav zaradi prvih poskusov šumečega pustolovskega dela bendove diskografije. A najprej se obračamo še k skladbi The Remnants and the Ruins s Steelove omiljene plošče A Day in the Stark Corner in k skladbama Wandering Soul ter The Return Of Nothing s plošče The Burning Circle and Then Dust, ki z verjetno najbolj pesemsko osnovanimi skladbami z veliko akustičnimi poigravanji velja za bendov najkomercionalnejši poskus, čeprav v celotni zvočni zgodbi Lycije z ozirom predvsem na ustvarjanje v zadnjih nekaj letih to vseeno ostaja glasba iz kotičkov melanholičnega in ne prav vsem poslušalcem dostopnega podzemlja tistega časa.

6 / Lycia – 1993 – A Day In The Stark Corner – The Remnants and the Ruins

7 / Lycia – 1995 – The Burning Circle And Then Dust – Wandering Soul

8 / Lycia – 1995 – The Burning Circle And Then Dust – The Return Of Nothing

Leto kasneje, v času snemanja in izida četrte plošče Cold, so Lycijo ohromili notranji spori, VanPortfleetova bolezen in razkroj mračnjaške scene. Bend je zamenjal lokacijo in se iz Arizone za pet let preselil v zvezno državo Ohio. VanPortfleet ta premik opisuje kot pokazatelja močnega vpliva lokacije na bendov zvok in izpostavlja povsem drugačni naravo ter strukturo mest Ohia kot tisti, ki sta po njegovih besedah s svojim brstečim spomladanskim vzdušjem, travniki in toplo podobo prispevali k takrat največji zvočni uglašenosti, a vendarle zaradi neželenih težav, ki jih prinese življenje, tudi največjemu razdoru znotraj benda. Plošča Cold je diametralno s svojim naslovom Lycijin zvok precej omehčala, da je ta postal še bolj vandrast in sanjav ter otožen, čeprav se zdi, da sta se lokaciji navkljub v glasbenikih dodatno utrdili podoba in želja po zapuščeni Arizoni.

Leta 1998 je izšla peta plošča Estrella, ki sta jo takrat kot dvojec pripravila VanPortfleet in Vanflower. Estrella je po oziroma skupaj z albumom Cold, ki je bil zadnji analogno oziroma delno analogno pripravljen album, občutno bolj izčiščeno poslušanje, na kar je vplivala izključno digitalna produkcija in tudi nekajletni odhod basista Galasa. Basov na plošči pravzaprav ni, v vokalnih interpretacijah pa dominira Vanflower, kar ploščo ovija v precej mehkejšo in bolj romantično, dreampopovsko tančico namesto postpankovskega hladu. Kot dvojec je Lycia leta 2002 pripravila še izrazito akustičen in intimen album Tripping Back Into the Broken Days, še pred tem pa sta se v bend za nekaj časa vrnila basist David Galas in John Fair z ritem mašino, kar je VanPortfleetu omogočilo, da se je znova posvetil kitarskemu minimalizmu. Poleg slednjega so ponovno uporabljeni basi na albumu Empty Space, ki ga je Lycia na prelomu tisočletja izdala kot kvartet, v bendov zvok spet vrnili značilen postpankovski pridih.

V nadaljevanju poslušamo pet skladb iz obdobja sedmih let, od leta 1995 do leta 2002, komad s plošče Vane stranskega projekta Bleak in štiri skladbe z Lycijinih plošč Cold, Estrella, Tripping Back Into the Broken Days ter Empty Space.

9 / Lycia [Bleak] – 1995 – Vane – The Weather Vane

10 / Lycia – 1996 – Cold Frozen

11 / Lycia – 1998 – Estrella – Estrella

12 / Lycia – 2002 – Tripping Back Into The Broken Days – Cat & Dog

13 / Lycia – 2000 – Empty Space – Not Here, Not Anywhere

Po večletnem mrku glasbenega udejstvovanja in poslednjem živem koncertu zasedbe leta 2009 je Lycia kot dvojec partnerjev VanPortfleeta in Vanflower leta 2010 ponudila EP Fifth Sun in pripravila teren za album, ki bi ga zlahka opredelili kot bendovo najboljšo ploščo, album Quiet Moments, ki je izšel leta 2013, prvi za založbo Handmade Birds. Izvrstna ambientalna, ezoterična, počasna in kdaj tudi zdronizirana plošča spominov iz otroštva prinaša enajst skladb, ki jih je pripravil takrat pravzaprav solo deležnik Lycije Mike VanPortfleet z nekaj minimalnimi vokalnimi dodatki vokalistke Vanflower.

Če je predhodno ustvarjanje zasedbe Lycia introspektivno, je plošča Quiet Moments okronala bendovo zvočno in vsebinsko introspekcijo ter izolacijo. Album je grajen na VanPortfleetovi osebni zgodovini, spominjanju in refleksiji otroštva, zopet zaznamovanega z lokacijo, zasneženimi podobami zvezne države Michigan in mestom Grand Rapids, v katerem je odraščal. Po drugi strani pa glasba z nojzerskimi vpadi odraža tudi dvojnost, ki jo VanPortfleet, diplomiran geograf, poklicni kartograf in amaterski arheološki zanesenjak, razlaga kot prelom med zeleno podobo grenlandskega otoka in na drugi strani belo Antarktiko, obeh kot dveh izpraznjenih pokrajin, ki vsaka zase v njegovih mislih predstavljata razkrito zelenico površja prvega in skrito, zamrznjeno površino druge, nekdaj potencialno z življenjem polne in še ne raziskane celine.

Znova stežka poslušamo zgolj tri skladbe s plošče Quiet Moments, skladbe Greenland, Grand Rapids in Spring Trees, ki vse dobro pokažejo VanPortfleetov izostren čut za kitarske in sintetizatorske prijeme, ki resnično odražajo specifično ohromelo in osamelo lokacijo ter nostalgijo po času, ki vsakemu izmed nas tako hipoma in mimobežno spolzi iz rok.

14 / Lycia – 2013 – Quiet MomentsGreenland

15 / Lycia – 2013 – Quiet MomentsGrand Rapids

16 / Lycia – 2013 – Quiet Moments Spring Trees

DJ grafite na Radiu Študent, ki smo jih posvetili kratkemu jesenskemu sprehodu po širni glasbeni poti ameriške zasedbe Lycia, zaključujemo s štirimi skladbami z zadnjih dveh dolgometražcev, plošče A Line That Connects, ki je leta 2015 znova povezala tri glasbenike, VanPortfleeta, Vanflower in Galasa, ter plošče In Flickers, pri kateri je znova sodeloval še John Fair in ki jo je kvartet izdal pred tremi leti ter presenetljivo prinaša obrat tudi k bolj plesni in lahkotnejši, lahko bi rekli celo veseli glasbi.

V muziki bendovih zadnjih dveh plošč prevladuje bolj izčiščen zvok, ki kot vedno znova izzove močan čustveni odziv poslušalca, ki je tudi bistvena poteza ter po besedah protagonista VanPortfleeta tudi namen glasbe zasedbe Lycia. Bend se nikdar ni uveljavil kot odrska zasedba, čeprav je bil sredi 90. let na dobri poti, da to postane, a jim tedanja era in okoliščine tega niso omogočile, zato je in ostaja studijski bend. Njihova glasba je kljub temu širna, prostorska glasba in navkljub obrnitvi navznoter namenjena poslušalcem. Tistim, ki jim je tovrsten ambient zlezel pod kožo, se je zavekomaj vtisnila v spomin kot ena najboljših zasedb v podzemlju ezoterike, ambienta, dark- in coldwavea, industriala ter postpanka.

Z zadnjih dveh plošč poslušamo komad A Trade Out in industrialno navdahnjeno skladbo Illuminate s plošče A Line That Connects ter komada Rewrite in Autumn Into Winter z zadnjega dolgometražca In Flickers.

17 / Lycia – 2015 – A Line That Connects – A Trade Out

18 / Lycia – 2015 A Line That Connects – Illuminate

19 / Lycia – 2018 – In Flickers – Rewrite

20 / Lycia – 2018 – In Flickers – Autumn Into Winter

 

https://lycia.bandcamp.com/

https://soundcloud.com/lyciummusic-lycia

https://soundcloud.com/lycia-live

https://www.youtube.com/c/Lycia

https://www.facebook.com/LyciaBand

https://www.instagram.com/lyciaband/

https://twitter.com/LyciaBand

 

Lycia – Wandering Soul [1995]
Lycia – Greenland [2013]
Lycia – The Bells [1989]
Lycia – Granada [1991]
Lycia – Grand Rapids [2013]
Lycia – And Through The Smoke And Nails [1993]
Lycia – Drifting [1996]
Lycia – 34 Palms [2018]
Lycia – Rewrite [2018]

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.