Trakovi časa: El Gran Tesoro de la Música Cubana

Trakovi časa: El Gran Tesoro de la Música Cubana

Oddaja
10. 11. 2018 - 20:00

Trakovi časa je izobraževalna oddaja, posvečena zgodovini popularnih glasb širom sveta.
Mitološki potopisi in pisma o globalnem glasbenem daj-damu.
​V sezoni 2018/19 na sporedu vsak drugi petek ob 9:20, občasno pa v razširjenih vikendaških terminih. 

TRAKOVI ČASA in DJ GRAFITI - República de Cuba, drugič 

Zemljevid Kube leta 1564

V tokratnji posebni ediciji oddaje Trakovi časa si bomo pobližje pogledali (in poslušali) zgodovino kubanske glasbe, ki smo jo načeli že v jutranji rubriki pred mesecem dni. Ob tem se bo predvajala posebna kompilacija antologije posnete kubanske glasbe z naslovom El Gran Tesoro de la Música Cubana, ki jo je izdala nacionalna kubanska založba EGREM, Empresa de Grabaciones y Ediciones Musicales, ob obeležitvi 40-letnice njenega delovanja od leta 1964 do 2004 in obenem 60-letnico obratovanja slavnih studiev na ulici San Miguel. 

Opomba: eden takih studiev na ulici San Miguel se imenuje Estudio Areito, ki naj bi bil najstarejši in trenutno največji snemalni studio na Kubi. Okoli leta 1943 je glasbenik in inženir Ramón Sabat ustanovil prvo založbo in snemalni studio, imenovano Parart (ali Param; okrajšano za Pan-American Recordings) v središču glavnega mesta, Havane. Založba in studio sta se nahajala v hiši, ki je prej služila predelavi tobaka in vadbenemu prostoru za havanske filharmonike. Plošče so tiskali najprej v ZDA, kjer je Sabat sklenit distribucijski dogovor s Capitol Records, ki je na Kubo v petdesetih letih poslal tudi slavnega Nat King Cola (pred njim je omembe vredna američanka tudi gledališka igralka Josephine Baker). Sabat po letu 1959 nadaljuje z delom v studiu, kjer nekaj let izdaja pod imenom Panart Nationalizada, leta 1964 pa se preimenuje v današnji EGREM (tudi studio v današnji Areito). 

Več o studiih Areito: https://www.soundonsound.com/music-business/studio-file-estudios-areito-...

Več o kubanski glasbi: Manuel, Peter - Essays on Cuban Music: North American and Cuban Perspectives (UPA, 1998).

ARHIV:

Prvo pismo: Združene mehiške države, 1550-1950
Drugo pismo: Republika Kuba, 1700-1970
Tretje pismo: Tango v Argentini, 1850-1950

Celotna verzija drugega pisma s Kube z dne 19. 10.: 

Dragi moji, vsi, ki poslušate in vsi, ki berete,

minilo je štirinajst dni odkar smo pristali v Združenih mehiških državah. Vreme je jesensko, med 10 in 24 stopinjami in brez pravega mrazu, kajti zima v te kraje pride redko. Četudi mineva jesen pa danes plujem proti poletju v smeri karibskega otočja. Ustavil se bom na največjem otoku, sedanji republiki Kubi, zakaj Kubi se v pismih popularne latinoameriške glasbe nemogoče izognem. Vplive kubanske glasbe slišim povsod – v salsi, mambi, rumbi, chachacháju, canciónu, sonu, danzónu, boleru, … Glede na velikost Kube mi je doseg njenih glasbenih vplivov neverjeten. Zato je bila pot tja toliko bolj pričakovana...

Pozabi na Kubo kot jo poznaš. Pozabi za trenutek na Fidela, na Chéja, na Guantanamero, celo na revolucijo in na kubansko raketno krizo in njen parlament El Capitol, ki je kopija ameriške Bele Hiše s to razliko, da je en meter višja. Sploh pa pozabi na Buena Vista Social Club in na turistično romantiko, ki zadnja leta obdaja karibsko otočje. Dolgo časa je bil izvoz omejen na to, kar je embargo dovoljeval, kar so bili točno albumi franšize Buena Viste, ki je emocionalno krepila naše starše in glasbene entuziaste. Začel bom davno tega, preden smo poznali Kubo, ki jo danes tako naravno poznamo...

Začel bom spet pri tem, da je bila Kuba več kot 300 let majhna španska kolonija. In ko so španci izčrpali kubanska najdišča zlata v šestnajstem in sedemnajstem stoletju, je mnogo karibskih otokov – med njimi Kuba, Portoriko in Dominikanska republika - ostalo zapostavljenih. Veš, to so bile redko poseljene in relativno zakotne regije španskega imperija vse do leta 1760, ko so na Kubi začeli spodbujati agrikulturo, kar je pomenilo dvoje: 1) da je Kuba postala pomembno pristanišče in vez z odročnimi kraji Latinske Amerike in Evrope, in 2) množično imigracijo afriških sužnjev, ki so delali na sladkornih plantažah. Leta 1700 je črnsko prebivalstvo, ki je na Kubi štelo 340.000 ljudi, že preseglo število belcev. In to se je kmalu začelo odražat tudi na glasbi...

Na prehodu v devetnajsto stoletje je v Kubo imigriralo še tisoče beguncev iz sosednje francoske kolonije, Haitija. S haitsko revolucijo, ki se je končala leta 1804, pa že lahko začnem govorit o glasbenih oblikah, ki so zaznamovali kasnejše oblike popularne glasbe. Recimo, iz Haitija se je na Kubo prenesla contradanza, ena zmešana glasbena oblika, verjetno izhajajoča iz podeželske glasbe francoske Bretanije. Contradanzo je iz preproste, podeželske oblike, v stilizirani preobleki prevzela rastoča kolonialna buržoazija na vzhodnem delu Kube, nakar se je nekaj let kasneje v Havani uveljavila kot ugleden »havanski ples«, znan pod imenom habanera. V vsej svoji klasični evropejski veličini je zazvenel po imenitnih plesnih dvoranah...

Contradanza habanera je stilsko zaznamovala popularno glasbo Kube, recimo mambo in chachachá, najprej pa njenemu nasledniku, ki je med leti 1880 in 1920 prevzel štafetno palico prevladujoče plesne glasbe, danzónu. Bistveno pri danzónu je troje: 1) da je predstavljal kulturni talilni lonec za določene elemente afriške glasbe, najopaznejše v kompletnih izoritmih (cinquillo) [sinkijo], 2) da je danzón vztrajal pri nekaterih evropskih značilnostih, na primer to, da so ga kultivirali izobraženi skladatelji 3) za razliko od contradanze habanere pa je bil zanj sestaven tudi skupinski ples. Dovoli, da se za trenutek ustavim pri teh dveh omenjenih oblikah, contradanzi habaneri in danzónu, da ti odgovorim na vprašanje odnosa kolonialistov do glasbenih praks na otoku.

Ob tem ne pozabi, da je Kuba bila in je še vedno rasno, razredno in etnično izredno mešan otok vse od 17. stoletja. V času svojega potovanja sem na Kubi spoznal turističnega vodiča, mulata po imenu Vladimir. Povedal mi je, da so se v relativno kratkem času, v dobrih stotih letih, na Kubi razvile popularne glasbene oblike, ki so prečile vse omenjene razredne, rasne in etnične razlike. Vladimir mi je povedal, da so bile razmere za ta razvoj zelo ugodne. Pojasnil je, da so imele kolonialne avtoritete izrazito mediteranski značaj in dopuščale mnoge glasbene prakse, ki so jih recimo v severni sosedi raje zatirali pod okriljem rasizma, ki je legitimiral nasilje nad črnsko populacijo. Poleg tega so sužnji živeli na velikih, izoliranih plantažah izven mest, kjer se še danes vozijo z vozovi v vaseh nizkih hiš in sproščene živine in kjer je bilo glasbenim praksam dovoljeno tradicije in inovacije.

Poleg mediteranske avtoritete, ki je bila dopustjiva ne pa nenasilna, so po papirnati odpravi suženjstva leta 1886 v mestih zaživele črnske kooperative ali cabildos. To so bili dinamični prostori spajanja glasbeno-življenjskih oblik sploh za številne svobodne črnce, ki so jih na Kubo kot sužnje selili še relativno pozno, vse do 1873. Medtem so se afriški vplivi na popularno glasbo le krepili, saj so mnogi, in ne le belci, lahko postali profesionalni in odlikovani glasbeniki. Že neki kronik je leta 1831 izjavil, da so glasbeni performansi povsem v rokah ne-belcev, ki so določen vrh dosegli v času rumbe.

Rumba je eden od očitnejših afriško-vplivnih glasbenih žanrov iz Kube. Pojavila se je v 19. stoletju s strani tako ruralnih kot urbanih črncev in to kot glasba neformalne zabave, ki so jo lahko igrali samo pevec z zborom in vsaj tremi tolkalci. Rumba je bila igrana na različnih socialnih dogodkih, pogosto pospremljena s plesom od manj do bolj seksualnih gibov in besedili o ljubezni in politični satiri. Sočasno ob rumbi pa cveti še en žanr, ki kasneje v popularnosti prevlada nad danzónom – son. Son naj bi se začel igrati v vzhodni Kubi, spodbudili pa so ga afro-kubanski žanri (v rabi določenih glasbih kot so bongi, clave, marimbule) in podeželsko špansko-izvorni žanri (prisotni v stilu in rabi glasbil – preprosti harmoniji in besedil v verzih). Son je v letih 1930 postal popularen urbani plesni žanr, ki so ga Kubanci najprej poznali po skupini Sexteto Habanero.

Vzpon sona v drugi četrtini 20. stoletja je spremljal tudi strm vzpon množičnih medijev, na Kubi pomembnega predvsem radia, ki ki ga od leta 1922 do 1952 kupi 90% gospodinstev. Elektrifikacija pa ni pomenila le lažje širitve glasbenih skupin, ampak je omogočila tudi drugačno glasbeno prakso – tiho in ojačano petje, s čimer so se lahko tržile drugačne zasedbe, ki so tudi še bolj prikrivale barve kože in glasbenikov izgled kot je bil recimo slepi črnski glasbenik, Arsenio Rodríguez.

Arseniev stil je pripomorel k normam kasnejše kubanske plesne glasbe, sploh pa salse, ki se je zaradi Arsenievega prebivanja v New Yorku razširila kasneje tudi po Ameriki in latinoameriških skupnostih v ZDA, kjer je ostala izredno prepoznavna. Žal mi je, veliko oblik sem v tej zgodovini izpustil: canción, guaracha, chachachá (ki se je razvila v 50. letih 20. stoletja), bolero (počasno, romantično balado) in nenazadnje mambo. Kubanska glasbena zgodovina je res pestra. Ampak rad bi še kakšno besedo rekel o popularni glasbi po letu 1959, po tem, ko so zaživele tovarne plošč in komercialne radijske postaje, ko je tudi kubanska plesna glasba že prevzela Portoriko, ZDA in New York City in tudi določene predele Afrike. Rad bi še kaj povedal o kubanski popularni glasbi po kubanski revoluciji.

Kubanska revolucija je imela velik vpliv na življenje glasbenikov, čeprav manj na glasbene stile (še najbolj v gibanju nueva trova). V zgodnjih 60ih je obširna nacionalizacija nadomestila zasebni sektor, vključujoč komercialna in tržna podjetja kot so bile glasbene založbe, radijske postaje, koncertni prostori in nočni klubi. Promocija nacionalne kulture je dobila višjo prioriteto ne le kot sodobno popularno glasbo, temveč kot vitalen del nacionalne dediščine, ki je kmalu ugledal razcvet infrastrukture za kulturno ekspanzijo. Zalaganje plošč je sicer stagniralo, se je infrastruktura za radijsko transmisijo zelo ojačala in cena v nacionaliziranih nočnih klubih spustila, omogočeno je bilo izobraževanje za talentirane študente in vzpostavila so se profesionalizirana tekmovanja kot je tekmovanje Adolfa Guzmána in popularni televizijski šovi.

Kubanska revolucija torej na glasbo ni imela bistvenega stilskega vpliva, imela pa je vpliv na orodja njene širitve in možnost dostopanja do glasbene izobrazbe in radijskega predvajanja, politizacije na ravni tekstov, demistifikacije zvezdniškega sistema in odvrnitev od komercialnih rab glasbe in trženja glasbe na splošno, kar je mogoče ključ, ki je omogočal drugačno estetsko doživljanje glasbe. Še najdirektnejši vpliv kubanske revolucije na glasbene stile pa se je održalo v gibanju nueva trova.

Žanr nueva trova je različica gibanja nueva canción, ki se je raztezal po celi Latinski Ameriki in ki je odražal bližino in simpatiziranje ljudstva z relovucionarnim gibanjem. V 60ih letih, ko se je prvič vzpostavil, je začel dobivati tudi državno sponzorstvo in financiranje s strani kulturnih organizacij kot je Casa de las Americas. Žanr nueva trove se je spogledoval s kantavtorstvom ameriških korenin, z večinoma poetičnimi in dodelanimi besedili, ki so segali od surrealističnih do preprostih pesmi, a pri vseh praviloma na precej visoki ravni. Prepoznavali so se v vrsti z Joan Baez, Bobom Dylanom, kar se je nekaj časa odražalo v označevalcu “protestna glasba” tudi za kubansko kantavtorsko glasbo, a se je sčasoma uveljavil termin nueva trova, saj so se hitro pojavile mnoge variacije nueva trove, od ameriškega folka do brazilskih nagibanj Sare Gonzalez.

Tudi če pesmi nueva trove govorijo proti imperializmu, rasizmu, eksploataciji, je primarno vodilo avtorjev in avtoric pozitivna vizija zrelih, egalitarnih odnosov in pravične ter humane družbe, ki temelji na nezaupanju do kapitalizma.

Z nezaupanjem bom zaključil, naj bo dovolj za danes. Na Kubi bi rad ostal, a me pot pelje dalje, na jug.

Do prihodnjič, komandant.
Jadran

Aktualno-politične oznake: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness