Trakovi časa: Republika Argentina

Opis fotografije: "Tango between men in Buenos-aires", neznanega fotografa in neznanega datuma 
Vir: Archivo General de la Nación (Dominio público por la Ley 11.723, Artículo 34)

Trakovi časa je izobraževalna oddaja, posvečena zgodovini popularnih glasb širom sveta.
Mitološki potopisi in pisma o globalnem glasbenem daj-damu.
​V sezoni 2018/19 na sporedu vsak drugi petek ob 9.20.

TRAKOVI ČASA, TRETJIČ - República Argentina

Tretje pismo:

Dragi moji, 

s karibskega otočja se odpravljam v regijo rioplatenske španščine na jugovzhodni obali Južne Amerike. Tam se bom na kratko ustavil v provinci glavnega mesta Argentine, Buenos Airesa, kjer sem iskal informacije o izvoru tanga. 

Kmalu pošljem še preostanek pisma. Se vam javim v petek ob 9.20. Priklopite na Radio Študent. 

Zbogom, 
Jadran 

Seznam skladb: 

01. Malando - La Cumparsita
02. Orquesta Típica Porteña - El choclo (Director: Eduardo Arolas)
03. Quinteto Criollo 'Augusto' - El fulero (Director: Augusto P. Berto)
04. Orquesta Típica Alfredo De Angelis - El Entrerriano
05. Angel Vargas Con La Orquesta De Angel D’agostino - A Pan Y Agua
06. Carlos Gardel - Caminito
07. Sexteto Mayor & Invitados - Milongueando en el 40
08. Carlos Gardel - Por Una Cabeza
09. Carlos Gardel acompañado por las guitarras de Barbieri, Riverol y Vivas - Esclavas blancas
10. Aníbal Troilo - Mi noche triste

Celotno pismo tretjega oddajanja: 

Dragi moji, vsi, ki poslušate, in vsi, ki berete,

po uvodnem pristanku v Združenih mehiških državah in kasneje na največjem karibskem otoku sem sedaj prepotoval svojo najdaljšo razdaljo, skoraj 8000 kilometrov južneje. Nahajam se v zalivu reke Ría de la Plata in po njej poimenovani nekdanji španski koloniji, Podkraljestvu Río de la Plata. Ustavil sem se v mogočnem pristaniškem mestu, polnem zgodb in nenavadnih usod migrantskih mož, ki so sem odšli v upanju po boljšem življenju, naleteli pa na hudo depresijo z obsodbo življenja v odročnih slumih, arrabales. A v njih se skrivajo strasti in trpljenje, ki jih posnemajo cenene televizijske nadaljevanke. V zalivu reke Ría de la Plata vsi govorijo o tangu.

V dveh glavnih mestih v zalivu, argentinskem Buenos Airesu in urugvajskem Montevideu, je bil tango svoj čas dominanten žanr. In več kot le glasba in ples, lahko bi rekli svojevrsten odraz nacionalnega karakterja (ne želim si ga primerjati s slovensko narodnozabavno glasbo). Tango se je nekoč predvajal na vsakem radiu in na vsakem predvajalniku. Leta 1925 je tango predstavljal 90 % vseh prodanih plošč, petindvajset let kasneje pa se je ta procent prepolovil na račun ameriške založniške industrije in raznih »Frenkov Sinater«. Zlata doba tanga je se je začela leta 1913 in končala že leta 1930. A do zlate dobe moramo šele priti. Zgodbo moramo začeti dolgo pred tem in zgodbe ne smemo začeti z glasbo ...

Začetki tanga kot plesa in glasbe so zaviti v zapletene zgodbe mnogih preučevalcev, ampak to zame ni bistvenega pomena. Bistvene stvari so jasne. Začetni kreolski tango se je razvil v odročnih slumih, arrabales jim pravijo, teritorialno neurejenih delih glavnih mest. Pred tangom, ki se je začel razvijati v drugi polovici 19. stoletja, sem slišal o mnogih zvrsteh: omikane kubanske habanere, nad katero se je navduševala lokalna buržoazija, ki ji je pravila kar tango americano. Obstajal je tudi andaluzijski tango, za katerega pa ni nujno, da je povezan z argentinskim. Argentinski tango ima svojo zgodbo prebijanja od revnega prezira do malodane nacionalnega karakterja.

Prvo obdobje tanga: guardia vieja ali stara doba traja od osemdesetih let 19. stoletja do prve svetovne vojne. V drugi polovici 19. stoletja se je v provinci Buenos Airesa nabrala ogromna skupina izobčencev: nekateri so bili vojaki, ki so ostali brez dela po zaključku vojne s Paragvajem in demilitarizaciji, drugi so bili nekdanji maloposestni kmetovalci ali revni kmečki delavci, spet tretji – in teh je bilo največ, kar polovica prebivalstva – so bili imigranti iz Španije, Italije in drugod, ki so v Argentino prišli po nove upe, a ostajali v mizeriji slumov, nezmožni prisostvovati ekonomskemu razvoju, katerega sadove je uživala lokalna elita. Buenos Airesu je število prebivalstva v obdobju guardie vieje zrastlo z 187,000 na skoraj milijon z velikim številom odtujenih urbanih revežev. Žensk je bilo občutno manj, velik delež njih pa je bilo zaposlenih v bordelih. Tango obdobja guardia vieja vznikne kot izraz moških v arrabales, teh odročnih slumih, ki ga izvajajo na ulicah, v bordelih in v boemskih kavarnah.

Tango je bil sprva instrumentalen in razpoznaven sprva kot ples in manj kot glasbena oblika, ki je precej variirala. Igral se je tipično v triu z violino, flavto in harfo, in tipično v dvočetrtinskem taktu in je posnemal določene elemente predhodnih glasbenih oblik. Zasedba se do leta 1900 standardizira drugače: še vedno v triu, vendar s klavirjem, violino in bandoneonom, manjšo harmoniko. Besedila, ki so bila sprva improvizirana in strukturirana glede na določene obrazce, so šele kasneje z zvezdniškim sistemom postala bolj popevkarske narave. Teksti tanga pa so bili že od začetka svoja zgodba ...

Argentinska elita je sprva popolnoma prezirala tango. Ni dovolj, da je koreografija plesa odražala moško agresivno prevlado in seksualne frustracije, tudi pelo se je – podobno kot v portugalskem fadu in grški rebetiki - o fatalizmu, o krutih primerih ljubezenske nezvestobe, čaščenju figure matere, pri čemer se je hodilo po tanki črti metafor opisovanja življenja, ki se vrti okrog bordelov. Buržoazija sprejme tango šele v dvajsetih letih 20. stoletja, ko se glasbeniki že profesionalizirajo in tango doživi internacionalni razpon. Tango je tako odražal stanje razreda, neasimiliranega, imigriranega proletariata, ki je izgubil svojo zgodovino in ostajal brez občutka integriranosti v nacionalno socialno tkivo.

V drugem obdobju, od prve svetovne vojne in gospodarske krize leta 1930, tango doživi svojo zlato dobo, ker jo v tistem času podpre lokalna elita. Sklenila se je neke vrste izmenjava med urbanim proletariatom in latifundistično oligarhijo, ki jo je vzpostavila radikalna stranka takratnega predsednika Hipólita Yrigoyena. S podporo oblasti, ki tango vzame za svojega, kot del nacionalnega konstitutivnega telesa, se tango v tistem obdobju izrazito spremeni. Moški si nadanejo suknjiče, pristanejo v buržoaznem kabareju ter plesnih ali formalnih koncertnih halah in plešejo po svojih notah ...

Stilske spremembe so v tem obdobju očitne. Peti se začne v italijanskem bel canto stilu, ritem pa preide v enakomeren, srednje-hiter štiričetrtinski tempo. Format tria se sicer ohranja, a vznikajo večji orkestri, najpogosteje seksteti s klavirjem, kontrabasom, dvema violinama in dvema bandoneonoma. Popularizira se tango kot tango-canción, vokalna zvrst z instrumentalno spremljavo. V Parizu, Londonu in New Yorku se tak tudi utrdi in popularizira, nastajajo šole in tako dalje ... Argentinska elita je skratka ponovno izumila tango kot svoj lastni žanr. In seveda s svojimi heroji, kot je bil zvezdnik imenitnega slovesa, Carlos Gardel ...

Carlos Gardel je bil arhetip argentinskega tanga. Povzpel se je iz revščine v slavo in srečo, ki sta njegovo karizmo in dobroto obarvali v urbano filmsko zvezdo. Njegov vzpon je v zgodnjih dvajsetih letih spremljal vzpon množičnih medijev v Buenos Airesu – tango je promoviral prodajo poceni predvajalnikov in radiev. Kmalu sicer dobi severnoameriško konkurenco, a dokler ne uvedejo dubbinga, ameriška filmska industrija celo podpira filme z Gardelom v glavni vlogi, ki prodirajo na latinskoameriški trg in k večinoma delavskemu občinstvu. Gardel se tako na koncu utelesi še kot mučenik in čaščen narodni heroj, ki tragično umre v letalski nesreči in oznani začasen konec zlate dobe tanga v Argentini.

Tango skozi trideseta in štirideseta leta doživlja vzpone in padce, ki se lahko povezujejo z vojnimi časi, ekonomskimi nihanji in političnim režimom v stanju vojaškega udara desničarskega Juana Peróna, a tango se nikoli ni vrnil v vlogo, ki jo je igral pred tem, ko je služil kot simbol nižjerazredne identitete v arrabalih, odročnih slumih. Razvoj tanga kaže tudi na pomembno vlogo, ki jo igra proletariat v razvoju popularne glasbe in novih glasbenih oblik: svoboda od kulturnih zavez aristokracije, potrebe po novi razredni identiteti, prostori nove rabe glasbil in plesa … Tango je imeniten primer, po svoje tragičen. Tako kot njegova glasba ...

Potujem naprej, dragi moji, ostanite na teh valovih in se slišimo spet čez štirinajst dni, takrat zopet v drugih krajih.

Do prihodnjič, komandant.
Jadran

ARHIV ODDAJ:

Prvo pismo: Združene mehiške države
Drugo pismo: Republika Kuba
Tretje pismo: Republika Argentina
Četrto pismo: Kraljevina Španija
Peto pismo: Helenska republika
Šesto pismo: Arabska republika Egipt
Sedmo pismo: Unija Arabskega Magreba 
Osmo pismo: Ekvatorialna Afrika 
Deveto pismo: Zahodna Afrika, I. del 
Deseto pismo: Zahodna Afrika, II. del
Enajsto pismo: Demokratična republika Kongo
Dvanajsto pismo: Havaji
Trinajsto pismo: Jamajka, I. del
Štirinajsto pismo: Jamajka, II. del
Petnajsto pismo: Islamska republika Iran

Posebne edicije oddaje Trakovi časa ob sobotah zvečer: 

Prvi razširjeni Trakovi časa: Kuba
Drugi razširjeni Trakovi časa: Jugoslavija
Tretji razširjeni Trakovi časa: Kitajska