V tokratni oddaji v vsej grozljivosti aktualnega trenutka poslušamo gozd, ton, dih, šum, sintetiziran okoljski šum in krik.

Pihalec, elektrofonik, založnik in glasbeni pisec ILIA BELORUKOV, ki ustvarja v številnih glasbenih okoljih in žanrih, je obenem je ena od osrednjih figur improvizacijske scene v Rusiji, v St. Petersburgu, močno prisoten v mednarodni sceni, ki smo ga že slišali tudi v naših krajih, v Mariboru in v Ljubljani, nastopal pa je tudi z našimi improvizatorji, v duetih z Markom Karlovčecem in z Ireno Z. Tomažin ter v triu s Tomažem Gromom in Vidom Drašlerjem, s katerima je nastopil v studiu Radia Študent, posnetek pa smo vrteli l. 2012 v tej oddaji. Na najnovejši plošči A Fluteophone In The Forest založbe Raw Tonk Records zopet v svoji glasbi utelesi plastično flavto, flavtofon, ki spada v družino pihal in predstavlja tisti začetniški, še »infantilni« del v izobraževalnem procesu igranja na pihala. Belorukov se je z njim podal v gozd in tam snemal različne seanse, se vpel v njegovo zvočnost in lasten dih v obliki pregnetenih tonov, piskov, šumov in mehkih dolgih tonov vtrl v šest skladb, v katerih vstopa v različne relacije in interakcije z okoljem in z zmogljivostmi lastnega glasbila. Včasih je ta odmik med umetnim in naravnim potenciran, morda celo ironiziran, včasih vpet v skupno zvočno materijo. Okoljski šum ob drugih zvočnih virih igra pomembno vlogo tudi na njegovi lanskoletni izdaji Someone Has Always Come pri poljski založbi Sublime Retreat, kjer okoljski šum postane tkivo, ujeto v proces zvočne sinteze, pregneten, moduliran in temačno senčen z modularnim sintetizatorjem zvoka in drugo elektroniko, pihali, zvočnimi vzrci in terenskimi posnetki, ki se spletejo v zgočena in tesnobna zvočna tkiva. Iz gozda bomo prisluhnili skladbama The Forest Lets The Wind Whisper in The Forest Looks So Different In The Sunlight, iz urbane hrupne razkrajajoče in dromljajoče slojevitosti pa skladbo It Could Have Been Anybody. Belorukov je na dan ruskega napada na Ukrajino na svojem spletnem profilu objavil zasenčeno, črno, temačno sliko, občutje, ki ga lahko (za)slutimo v gmoti njegovega filtriranega sintetičnega šuma.

AXEL DÖRNER je priznani nemški trobentar, improvizator in skladatelj, ki je v zadnjih treh desetletjih močno zaznamoval polje sodobnega jazza in svobodno improvizirane glasbe. Dörner je z inovativnimi razširjenimi tehnikami igranja in občasnimi kombinacijami z elektronsko obdelavo zvoka v živo zvok trobente popeljal v intenziven splet zvočnih tekstur, mikroritmov, šumov in pretanjenih frekvenc. V tej maniri je Dörner tekom let posnel več solističnih plošč, včasih malih izdaj in edicij, ki so zelo iskane. Zadnja tovrstna plošča je bila plata solističnih elektroakustičnih eksperimentov zadnjih nekaj let, ki so izšli pod naslovom Unversicht. Na njej Dörner kombinira zven, piš in šum svoje trobente z elektroniko, s katero preko računalnika in samosvoje elektronske aparature ne le členi lasten zvok in tonski material, temveč v glasbo odsekano, rezko vpeljuje vnaprej posnete zvoke in šume, s katerimi gradi samosvoj elektroakustičen zvočni prostor, ki ga pelje deloma izven fizičnosti njegovega zvena v polje akuzmatičnega, zvočno razparceliranega in premeščenega zvoka. Lanskoletna plošča Untitled (Berlin), izdana pri Euphorium Records, pa ga ponovno predstavi v surovi, goli trobentarski maniri, v solo recitalu, v katerem nas preko distorzirane, variirane tonske materije postopoma pelje skozi različna gnetenja in sežemanja šuma zračnih stebelc, pridušenega piša in diha do zaključne tonske materije dolgih tonov. Vmes nas ponovno Dörner sooči z raztezanjem in parceliranjem lastnega izraza trobente, ki ga v dani aktualnosti lahko vzamemo tudi kot svojstveno zadušeno in zastrto realnost, v katero smo ujeti, kot svojstven glas, ki nemočno ječi skozi kopreno šuma.

V tej oddaji že dolgo nismo poslušali polnokrvnega free jazza, danes pa bomo prisluhnili plošči arhivskega, dosedaj neizdanega materiala ameriško-evropskega tria, soočenja dveh generacij pionirjev jazzovskih svobodnjaštev, tria nemškega pihalca PETRA BRÖTZMANNA, in Američanov, basista srednje generacije WILLIAMA PARKERJA ter pokojnega tolkalca in vsestranskega zasledovalca raznoterih ritmov MILFORDA GRAVESA. Plošča Historic Music Past Tense Future je del arhivske zapuščine Milforda Gravesa in prva v seriji izdaj, ki jih bo v prihodnje izdajala založba Black Editions, ki skrbi tudi za ponovno izdajanje plošč iz preteklega kataloga kultne japonske založbe PSF. Plošča prinaša posnetke zadnjega skupnega nastopa tria iz kultnega, zdaj že zaprtega njujorškega kluba CBGB iz l. 2002. Na njej so štiri skladbe, v katerih Brötzmann posega po tenorskem in altovskem saksofonu, tarogatu in klarinetu, Parker po kontrabasu in malijski harfi Doussn'Gouni, Graves pa po bobnih, glasu in plesu. V 62 minutah nas vtrejo v svojstven energičen, ekstatičen ritual, v serijo prepletenih, spreminjajočih se, a ves čas podžigajočih poliritmov in agilne, prožne basovske podstati, ki pulzira, podpira, senči in melodizira, nad katerimi nas Brötzmann rešeta s svojimi eksplozivnimi linijami, občasnimi melodijami, citati in kriki, ki odzvanjajo kot odrešitev, bolečina, ekstaza, žalostinka, kot eksplozivna in zgoščena kepa različnih emocij hkrati … kot krik za današnje dni, ki bo odzvanjal vse tja do polnoči, do odzvena še ene edicije oddaje Godbeni imperializem na valovih Radia Študent.

Playlista:

1.) THE FOREST LETS THE WIND WHISPER - ILIA BELORUKOV-

2.) THE FOREST LOOKS SO DIFFERENT IN THE SUNLIGHT- ILIA BELORUKOV

3.) IT COULD HAVE BEEN ANYBODY- ILIA BELORUKOV

4.) UNTITLED (BERLIN)- AXEL DÖRNER

5.) UNTITLED 2- PETER BRÖTZMANN, WILLIAM PARKER, MILFORD GRAVES