Foto: Daniel Bachman

V tokratni oddaji se bomo spustili v pridušene zvočnosti in njihov odmev v malih prostorih in razširjenih prostranstvih, stopili v zven reaktualizirane preteklosti in v sozven različnih skladb v skupnem zvenskem prostoru.

DANIEL BACHMAN je ameriški strunar, ki se študijsko posveča raziskovanju folk dediščine Virginije, obenem pa zvensko sledi dediščinam, ki so jih nastavili John Fahey, Robbie Basho in njuni strunski sodobniki, kot sta Glenn Jones ali pokojni Jack Rose. Njegova deveta plošča Axacan, izdana lani pri Three Lobed Records, se vtiskuje v različne prostore in kraje, prepletene z zgodovino suženjstva in kolonializma, amerške državljanske vojne, genocida in aktualne okoljske problematike ter odmevov prepletajočih se folklornih usedlin. Raznotera strunska ubiranja, prefinjena tehnika fingerpickinga in slajd kitare se pritajeno vtiskujejo v šum okolja izbranih lokacij, v elektroakustične kolaže na sledi konkretni glasbi, v prekinjene radijske transmisije, v zankane zvoke, harmonsko dromljajoče tkivo harmonija, vstopajo v različne uglasitve, stileme igranja, se zgoščajo v formi, sledijo melodičnim linijam in jih še večkrat fragmentirajo. Včasih se zdi, kot da pritajeno naturo glasbe zaznamuje kitaristovo prisluškovanje in nato odzivanje, komentiranje, vpenjanje v zvočno okolje, s katerim se je obdal. Okolje, v katerem šumijo zastrte zgodbe, neme zgodovine, ki jih čustveno podčrtuje Bachmanova kitara. Ena od skladb nosi naslov Blues za Antropocena. Če glasba izraža svojstveno sodobno krivdo, jezo, nemoč in tesnobo, melanholijo in umik ob teži preteklosti in aktualnosti, nosi v sebi tudi svetlejši vidik poti k spremembi. Zaključi jo čudovita skladba Transmutation z zamolklim brnenjem in tihim ječanjem ter svetlimi zvenskimi toni.

Svojstvena zvenska pritajenost, zamolklost, skrivnostnost in domačnost pa veje iz prve skupne plošče ustvarjalnega para, tej oddaji znane kanadske skladateljice SARAH DAVACHI in skladatelja SEANA MCCANA, šefa založbe Recital, ki je lani založla njun album Mother of Pearl. Posnetki so nastajali v intimnosti lastnega doma, v nočnih in večernih urah, bolj zase, kot za druge. Melodični fragmenti klavirja, klaviatur, kitar, viole in zvončkov so vtisnjeni v frekvenčno resonanco soban, odvzanjajo skozi odprta okna in iz drugih prostorov, včasih poniknejo in se umaknejo močnejšemu zunanjemu šumu okolja ali šumu in odmevu magnetofonskih trakov in drobljenju predmetov. Če je prostor, ki ga razpira Bachman svojstvena planota, odprtost, v katero zre introspekcija, je glasba Davachi in McCanna skupni zaprti, a hkrati ne neprodušen prostor, prostor odnosa, intime, v katerega občasno pronicajo zvočna valovanja zunanjosti in se raztelesijo v njegovem pridušenem odmevu, odzvenu in šumu. Ta šum deluje kot svojstvena lenobna tišina, naseljena v prostorih, skozi katero zvenijo spomini. Prisluhnili bomo svetlikanju in odmevanju klavirja v skladbi Lamplighter.

Če smo omenjali odmev spomina, se sedaj selimo v polje reaktualizirane preteklosti. L. 1999 je pri založbi pokojnega strunarja, improvizatorja Dereka Baileyja Incus izšla plošča Xylophonen Virtuosen ameriško-švedskega dua JIM O’ROURKE in MATS GUSTAFSSON. L. 2001 smo ji prisluhnili v tej oddaji, letos pa bo meseca februarja v prenovljeni in razširjeni verziji izšla pri avstrijski založbi Trost. Na njej je kar pet novih skladb, ki so nastale v istem času. L. 2001 sem o plošči med drugim dejal: »Spoj kitarske akustike in raziskujočega saksofona nam ponudi enainštirideset minut vrhunske improvizacije, zlite v pet grobo rečeno elegij, ki so vse po vrsti namenjene ženskam, ki se pojavljajo v naslovih skladb. Če malce ob tem ugibamo, jih lahko razumemo kot poklon nekaterim ustvarjalkam v svetu glasbe. Stina bi lahko bila Stina Nordenson, Patti seveda kraljica punk rocka Patti Smith in Polly Jean njena naslednica PJ Harvey. In če je ob muziciranju na tenorski saksofon, flavto in fluteophon Gustafsson ves čas na polju abstrakcij in raziskovanju njegovih zvočih zmogljivosti, s tem pa kroti žival v sebi, svoje kričeče, vrtoglave pihalske krike in ekshebicije, je O'Rourke trdno zasidran v polju melodičosti in pomlajevanju tradicij, vzetih iz bogate zgodovine ameriške godbe, od folka, countryja do bluesa. Ob tem niti ne skriva svojega globokega spoštovanja do dveh strunskih samotarjev liričih abstraktnih kitarskih litanij, Lorenna Mazzacane Connorsa in pokojnega Johna Faheyja. Če je prevladujoči duh plošče melanholija, se v njej spletajo iskrive medigre, tonski intervali, kjer zven strune sovpada z daljšimi toni iz saksofona, in malce bolj dinamiči izpadi, kjer se glasbenika dobesedno lovita v zlomljenem ritmu.« Vse to velja tudi za nove skladbe, nenazadnje izvirajo iz iste seanse. Prisluhnili bomo skladbi Without Fire …

Zadnji del oddaje bo splet, vozlišče posamičnih zvenov, skladb, kompozicij, spetih v osmero glasov, v oktet japonskega skladatelja in strunarja TAKUJA SUGIMOTOJA, ki na plošči Octet založbe Meenna predstavlja cikel skladb za solistična glasbila in oktet, v katerem se vse te zvensko in tonsko prosojne skladbe povežejo skupaj v isti zvenski čas in prostor, se nežno zvensko pregnetejo v prefinjenem tihem harmonskem odzvenevanju. Sugimoto je seveda mojster tihe, krhke glasbe, vtisnjene v prostor tišine in v zadnjh letih vpete v polje naravnih uglasitev in iskanju malih harmonskih utrinkov. Skelet plošče Octet predstavlja pet krajših solističnih skladb za kontrabas, violino, violi, violončelo in kitaro ter za trio flavte, klarineta in basovskega klarineta. Vse te miniature tvorijo cikel solističnih skladb za strunska glasbila, ki jih lahko v različnih kombinacijah v maniri Johna Cagea igramo tudi hkrati. Tako je nastal prefinjen ‘Oktet’, ki ga izvajajo berlinski glasbeniki, čelistka Lucy Railton, violista Johnny Chang in Catherine Lamb, kitarist Fredrik Rasten, basist Jon Heilbron, flavtistka Rebecca Lane, klarinetistka Michiko Ogawa in klarinetist_ka Sam Dunscombe. V sozvenu vseh skladb se njihov čas razpotegne, njihov tonski karakter pa prilagodi skupnemu prostoru. Nastane komorna skladba, kjer harmonsko ogrodje v tihem odzvenevanju dolgih tonov tvorijo strunska glasbila, nad katerimi zvenijo melodični fragmenti pihal.

Playlista:

1.) TRANSMUTATION- DANIEL BACHMAN

2.) LAMPLIGHTER- SARAH DAVACHI & SEAN McCANN

3.) WITHOUT FIRE- JIM O’ROURKE & MATS GUSTAFSSON

4.) OCTET- TAKU SUGIMOTO