V tokratni oddaji se bomo spustili v prežemajoča vmesna polja med zvokom, podobo, objektom in krajino, šli v zvočni kino, potovali po imaginarnih, evokativnih in poetičnih zvočnih krajinah oz. »zvočnih slikah«, se spuščali v spontano medigro akustičnih zvokov in pregnetenega zvena »zvočnih objektov« te vstopili v zvočnost in materialnost kompozicije, ter v vmesje korespondenc med zvočnim in skulpturalnim.

EMMANUEL HOLTERBACH izhaja iz polja sodobne umetnosti, iz katere je nato vstopil v polje zvočne umentosti in glasbe preko tvorjenja elektoakustične glasbe na sledi konkretni glasbi in zvočnim instalacijam. Obenem ustvarja nova glasbila in zvočne sisteme ter akuzmatična okolja. Holterbach v svoji glasbi prežema in prepleta zvočne frekvence raznolikega izvora, sledi šumu okolja, prisluškuje zvočnim krajinam, okolju, vse te sedimente, sledi in sence pa vtira v slojevite zvočne geografije. Te ustvarja s procesom zankanja, s katerim podaljša zven in šum v tenkočutne teksture, v omamno igro frekvenc. Pri nas smo ga slišali na festivalu Topografije zvoka ob izvajanju elektroakustičnega dela Eliane Radigue. Holterbach je njen uradni arhivist. Na novi plošči Le rêve, l’ombre et la vision, izdani pri imenitni italijanski založbi Canti Magnetici, nam postreže s sedmimi zvočnimi krajinami, »zvočnimi slikami«, konstruiranimi evokacijami prostorov, krajev, kot so ledeniki, fjordi, gozdovi, jezera, pečine, ki jih vtre v poetičen prostor skozi poezijo finske pesnice EEVE-LIISE MANNER, znanilke modernizma, prelamljanja besed, ki jih vtira v svojstven oseben odnos z naravo in okoljem. Zadušen recital njenih pesmi v glasu zastrejo zvoki ledenega dežja, piša vetra, zmrzovanje in pokanje ledu, odmevi v dolini, šum gejzirja, ki jih nato v tihi in nežni igri frekvenc dopoljnujejo zveni okarine, kljunaste flavte, gonga, tibetanskih molilnih skledic, bobna, činel, ultrazvok katod … S tem nas Holterbach umesti v namišljene krajine, v občutja in sanjavost, ki jim bomo sledili v skladbah Rêve (Dream) in Glaces (Ices).

V svojstveno zvočno igro podob, cinematične naracije, grajenja kraja in prostora skozi njegovo dekonstrukcijo med notranjostjo in zunanjosto, med prelamljanjem in razčlenjevanjem prostora, nas s svojo prvo ploščo RE-RECORDER pri založbi Canti Magnetici pelje kanadsko-avstralski duo JOSHUA BONNETTA & JUDITH HAMANN. Kanadčan Joshua Bonnetta je vsestranski ustvarjalec, priznani filmski ustvarjalec, profesor in reden gost mednarodnih festivalov eksperimentalnega filma in nenazadnje ustvarjalec v polju zvoka. V svojem zvočnem ustvarjanju ohranja svojstven dokumentarističen pristop, ki ga dekonstruira in se v njem igra z razcepom med igro spomina in aktualno zvočnostjo trenutka, v ta razcep pa vstopajo različne narative in naključni zvoki, ki jih je Bonnetta tudi s pomočjo digitalne tehnologije vpenja v lok svojih kompozicij. Na tokratni plošči poseže po magnetofonskem traku, elektroniki, kontaktnih mikrofonih, terenskih posnetkih in sintetizatorju zvoka, ki mu Hamann doda zven violončela, mrmranja in sintetične zvoke. Judith Hamman je v zadnjih letih izjemno dejavna čelistka in skladateljica, ki v svoja dela večkrat vtira različne prostore, ki delujejo kot resonančne komore, v katerih se zvoki od zunaj in znotraj senčijo, prepletajo s harmonijami violončela, vstopajo v dromljanja, se odbijajo in razpršeno vtirajo v slušni horizont. Prostor se rapre in postane prostor skrajno osebnega, obenem pa postane prostor sonične imaginacije, prostor, ki preči čas in krajevne omejitve. Kot duo Bonnetta in Hamann skozi proces presnemavanja in nasnemavanja zvoka različnih lokacij, glasbenih fragmentov in studijske manipulacije vstopata v prostor podobe, cinematičnega, tvorita svojstveno filmsko narativo brez filma, v polje podobe-zvoka in nas peljeta v zvočni kino, kjer domuje kino-uho. V skladbi Exteriors/Interiors I se prepuščamo vmesnemu prostoru med zunanjostjo in notranjostjo, ki ni samo fizična, prostorska, temveč tudi emocionalna.

LEA BERTUCCI se v svojih delih intenzivno in prefinjeno giblje v poljih minimalističnih meandriranj po zvenu in pišu saksofona ter elektroakustičnih zvokov, ki se napajajo v iskanju zvenenja v prostoru, v harmonskih sozvočjih in psihoakustičnioh fenomenih. Obenem ustvarja tudi v mediju magnetofonskega traku. Skozenj v spontani improvizacijski igri v hipnosti trenutka množi, harmonsko razkraja in gosti zvočne objekte, upočasnjuje, pospešuje, spreminja tonaliteto in karakter, ritmiko, barvo ter prehaja od zvena, napeva, melodije v teksturo in nazaj. V tej maniri smo jo že slišali v duu z vokalistko Amirtho Kidambi, tokrat pa ji na plošči Winds Bells Falls, ki je izšla pri založbi Telegraph Harp, zvočno materijo priskrbi izvrstni ameriški vsestranski pihalec ROBBIE LEE, človek pihalskih večglasij, osupljivih harmonij v polju naravnih uglasitev, izvrstni improvizator v polju svobodne improvizacije in sodobnega jazza ter sodobne klasične glasbe. V studiu sta naprej posnela njegova izvajanja na pihalih iz tradicije stare glasbe; na kontrabasovski kljunasti flavti, na traverso flavti in malem gemshornu iz familije okarin, nato pa je njihov zajeti zven preko magnetofonskega traku kreativno zgnetla in transformirala Bertucci v spontanih improvizacijah z Leejem na metalofonskem zvenu čeleste in proto cevastih zvoncih. Zven starih glasbil se kot zvočni objekti, podrvženi hipni transformaciji, raztegne, razprši, fragmentira, preide v teksturo, šum in se spremeni v zankah in modulacijah, razpetih v devetih skladbah, ki iskrivo varirajo od tenkočutnih raziskav zvena do bolj energičnih, razcefranih, premešujočih krajših epizod. Duo zven srednjega veka in baroka smelo vtre v sodobno elektroakustično improvizirano glasbo. Plošča uradno izide 18. februarja, mi pa z nje poslušamo skladbi Glitter And Gleam in Bags, Boxes, and Bubbles.

MORGAN EVANS-WEILER je ameriški klasično šolani violinist in skladatelj, ki ga je utesnjeval glasbeni izobraževalni sistem, zato se je v nadaljevanju študija vtrl v bostonsko impro srenjo, kasneje pa se je seznanil s sodobno kritično mislijo in filozofijo ter glasbo mednarodne združbe skladateljev in izvajalcev Wandelweiser in začel ob improviziranju ponovno tudi komponirati. V lastno komponiranje večkrat vtira konceptualni pristop in tako je tudi tokrat na novi plošči njegovih skladb Correspondences, ki je izšla v ciklu Seeing the Forest in a Tree založbe Editions Verde. Cikel raziskuje konceptualno idejo skozi večkratno ponovitev. Evans-Weilerjeva zasnova leži med utelešenjem zvočnosti in skulpturalnosti, kjer njegova propozicija skozi korespondenco z ustvarjalci ustvari kompozicijo, ki je hkrati skulptura, ki skozi gesto, taktilnostjo, akcijo preide v zvočni medij in se razpne med materialnostjo in trajanjem, med fizično materijo in šumom, kjer je material(ost) skulpture srž kompozicije, ki ga animira izvajalčeva akcija, a hkrati s svojim asemblažem in postavitvijo v prostor že evocira zvočnost. Plošča prinaša tri korespondence, propozicije, utelešene v stvaritvah ameriškega dua Fraufraulein, britanskega dua Sarah Hughes in Patricka Farmerja, mi pa bomo prisluhnili prvi korespondenci v izvedbi JOSEPHA CLAYTONA MILLSA, vsestranskega avtorja, ki se udejstvuje v literaturi in njenih vmesjih tudi v zvočnem mediju. Njegov izraz domuje med konceptualnimi stvaritvami, nenehnemu eksperimentiranju z različnimi zvočnimi mediji, notacijami, viri, formati in pristopi. Prva korespondenca nas tako pelje v asemblaž zvena in šuma različnih, skrbno izbranih in vzpostavljenih predmetov, z izseki glasov, ki skozi zvočnost presegajo materialnost skulpture, a so v njej hkrati vsebovane kot »skriti šum«.

Playlista:

1.) RÊVE (DREAM)- EMMANUEL HOLTERBACH

2.) GLACES (ICES)- EMMANUEL HOLTERBACH

3.) EXTERIORS/INTERIORS I- JOSHUA BONNETTA & JUDITH HAMANN

4.) GLITTER AND GLEAM- ROBBIE LEE & LEA BERTUCCI

5.) BAGS, BOXES AND BUBBLES- ROBBIE LEE & LEA BERTUCCI

6.) CORRESPONDENCE I.- MORGAN EVANS-WEILER