Dobrodošle v tokratni epizodi Teritorija teatra, v kateri drezamo v umetniške postopke Maje Dekleva Lapajne in Norberta Svena Föja, ki so stičišče med drugim našli v Predelanem življenju. Da bi karseda temeljito in natančno zaobjele kvalitete in učinke njune prakse, bomo v refleksijo zarezale s tangentami v zgodovino happeninga, sodobne umetniške oziroma kolektivne improvizacije ter s tem tudi v ključne problematike sodobnih uprizoritvenih umetnosti, ki bodo ob tem priplavale na dan. Povedano drugače, nemara bolj iskreno: Danes bomo poskušale prikazati, zakaj je to ena najboljših stvari v sočasnih sodobnih uprizoritvenih umetnostih, ki je nikoli niste videle (na uprizoritvi je bil pišoči namreč praktično sam). 

Začnimo z razlogi, zakaj cikla dogodkov ni videl praktično nihče. Predelano življenje je redno odrsko srečevanje naslednjih umetnikov: 

• Maja Dekleva Lapajne je režiserka in performerka, domača tako v klovnovskem gledališču kot sodobnem plesu, na radiu, televiziji in v filmu.

• Norbert Sven Fö – psevdonim umetnika mnogoterih imen, ki v civilu sliši na Gregor Kamnikar in je plesalec, performer, koreograf, klovn, učitelj, pisec in producent. 

• Umetnikoma je improvizacija že več kot dvajset let eno ključnih področij raziskovanja in delovanja ter obenem – kot sta zapisala sama – ena največjih strasti in frustracij.

Maja in Norbert se v Predelanih življenjih srečujeta že več kot enajst let. Takšna sicer za slovensko neodvisno produkcijo izredno častitljiva leta, kot jih šteje Predelano življenje, pa so tudi nezavidljiva past. Veliko potencialnih obiskovalk bo namreč ob najavi dogodka skomignilo z rameni in si reklo »aja, to je neka stara stvar«, ali pa – če je enemu od srečanj že prisostvovala – »aja, to sem že videla enkrat«, nezavedajoč se, da je srečanje vsakič docela drugačno.

»Pri vsakem srečanju se Maja in Norbert osredotočita na drugo temo in jo predelata v odrski dogodek, ki pa kot predelava življenja hkrati tudi soustvarja življenje in že odpira nova predelovalna področja.« V preteklosti so bila na tnalu denimo: slišanje glasov v sodelovanju s Kralji ulice; odnosi in prostori; prijateljstvo in bližina; predvsem pa se Predelano življenje, kot sta zapisala umetnika, »napaja z neposrednim kontekstom – s prostorom, z vzdušjem, z dogajanjem, z ljudmi, ki prisostvujejo vsaki posamezni izvedbi.« Gostovanje v Metliki leta 2020 sta tako v napovedi dogodka denimo opisala: »Tematsko se sámo od sebe ponuja marsikaj, pravzaprav že kar bogato kriči ne vse konce – od virusov do mej, od obveznega naborništva do nadzora medijev, od Kolpe do žice, od mladine do umetnikov srednjih let, od urbanega do umika v divjino.«

Že takoj vidimo, da so teme, ki jih predeluje Predelano življenje, kot bi rekle, življenjske. Ne pretendirajo na bodisi strogo metaumetniške, bodisi deklarativno angažirane, bodisi univerzalne. Vsaj ne neposredno. Kot sta nedavno zapisala umetnika: »Oblečemo rokavico odmika, da se lažje dotaknemo osebnega ter ga predelamo v širše dostopno, univerzalno.« Umetnika obravnavata osnovne, celo vsakdanje teme, ki so nam vsem blizu. Za udobje, kakršnega smo vajene v sodobnih uprizoritvenih umetnostih, nemara celo preblizu. Če bi že poskusile najti nek skupni imenovalec, bi ta nemara lahko bil medsebojnost, z vsemi pritiklinami, ki jih v procesu udružbljanja potlačimo. S tem pa umetnika zarežeta v samo bistvo uprizoritvenega dogodka. Kot ga je nekoč opisala umetnica in piska Radharani Pernarčič: gre za »intersubjektivno izmenjavo energije med empatično propustnimi telesi v skupnem prostoru«. Témo bližine sta umetnika denimo predelala na način, ki je postal zelo stvaren v prostoru. Prišla sta nas pozdravit in povabit v dvorano. Ker smo znanci, smo se objeli, hkrati pa se je téma porodila tudi na metaforičen in kompozicijski način. Stlačeni smo bili v kleti Stare mestne elektrarne. Kot starš ljubljenemu otroku sta pripovedovala pravljice svojega otroštva. 

Letos Norberta in Majo zanimajo povezave med kontinuiteto, ponavljanjem in improvizacijo. Zato sta Predelano življenje izvedla v ljubljanski Galeriji Škuc (23., 24. in 25. september 2025) in mariborskem GT22 (7., 8. in 9. november 2025) vsakič po tri dni zapored, vsak dan po šest ur na dan. Ob svoji 11,8. obletnici si je »Predelano življenje tako podarilo preobrazbo v dlje trajajočo galerijsko različico, v svojevrstno uprizoritveno instalacijo.« 

KLIP

Če ste oboževalci trajajočih predstav (durational performances) ali ne, ste v zadnjih nekaj letih zagotovo opazili razrast minutaže uprizoritev, kot da daljše trajanje avtomatično pomeni več časa za poglobitev in večjo prodornost. Včasih pa se zdi, da režiserjem in koreografom preprosto ni za metaforične škarje. Kraljica dolgotrajnih performansov – Marina Abramović – je pred dobrimi desetimi leti rekla, da ima »dolgotrajen performans največjo sposobnost preobraziti tako izvajalca kot občinstvo«. Četudi je pišoči določene uprizoritve Nine Rajić Kranjac [rájič kránjac] in Tomija Janežiča zapuščal z občutkom globoke presunjenosti, pa je s podobnim občutkom zapuščal tudi standardne enourne predstave. Ni važna dolžina, ampak uporaba, a kako že gre? 

KLIP

Instalacijski čas oziroma svoj realni, osebni čas, ki ga podelimo obisku instalacije, je v tokratnem Predelanem življenju – uprizoritveni instalaciji – doživel transponacijo v uprizoritveni čas – vsem odmerjen enak. Pišoči pa meni, da trikrat po šest ur ni bilo ne preveč ne premalo, temveč ravno prav, že samo za vpogled v uprizoritveno instalacijo in cenjenje njene tehnologije.

V konceptu, rekvizitih, znakih, dejanjih, stanjih sta Maja in Norbert vsakdanja na prav dovolj nevsakdanje načine, da dogodka ne moremo obravnavati kot izsek iz življenja ali kot zgolj vajo pred uprizoritvijo. Četudi sta življenje predelovala v galerijskem prostoru, je bil ta zapolnjen s sobnimi rastlinami namesto scenografijo, namiznimi svetilkami namesto odrskimi žarometi in seveda s stojalom s kostumi – sta vendarle gledališčnika, katerih vsakdan sestoji iz vaj. V labirintu Galerije ŠKUC imata tudi nekaj glasbil, kahón, ukulelo, ropotuljico in harmoniko, po katerih nekajkrat posežeta. V kotu je tudi prenosnik, povezan na projektor, kamor kaj natipkata in predvajata na steno galerije. 

Trikrat po šest ur pa je vendarle treba nekako strukturirati, kar počneta s prizori, ki se prelivajo eden v drugega, tako da je težko zakoličiti, kje se je eden nehal in drugi začel. Dnevi se začnejo počasi, pogosto z glasbo, tipkanjem, tudi plesom skozi prostor. Po nekaj urah si Maja zaželi cigarete, vstopi v vznesen lik, ki sprašuje, ali gre lahko na performativen cigaret, Norbert pa se vpraša, »ali je to še Maja«. Ko eden ustvarja odrsko dejanje in s tem vrši odtujitev od vsakdana, drugi prebija četrti zid in v gledališkem žargonu vrši potujitev – nas opozarja na uprizoritvenost, a hkrati zasidra nazaj v vsakdanjost. Entiteti namreč sta in nista Maja in Norbert, črpata iz vsakdana, ki pa ga razširita, predelata. 

KLIP

Vsakdanjost je performativnemu stanju po definiciji tuja, celo antitetična. Privatna oblačila, vedenje in prezenca so kolokvialno razumljeni kot tiste eksklave civilne persone performerja, ki naj bi jih pustil doma preden stopi na oder. In vzdušje je vseprej kot vsakdanje. Predelano življenje v bistvu na res intriganten način združuje to dvoje. Elementi vsakdanjega so v uprizoritveni instalaciji uporabljeni na ravno prav nevsakdanje načine. Pokrov škatle bajader, uporabljen kot pokrivalo, ki si ga Maja povezne čez glavo, nas nemara spomni na teorijo, da so čarovnice pogosto upodabljali z metlami, ker je patriarhat tako komentiral žensko nespametnost oziroma nepripravljenost podreditvi simbolnemu redu stvari: metla je za čiščenje (ergo priklenjenost gospodinjstvu), ne za letenje (ergo mobilnost), ti trapa! 

Maja in Norbert s predelavo življenje v uprizoritvenem smislu poetizirata in mu s tem nadevata estetsko, simbolno in čustveno razsežnost. Tu so na delu vse običajne osumljenke tega postopka: 

• Metafore umetnika uporabljata na še posebej igrivi način. Ko Maja denimo nabere vse namizne svetilke na en kup, da bi imela temà mir, ali pa ko se Norbert sleče ter postavi pred projekcijo besed na steno, da bi ga oblekle besede.
• Simbole iz višav metafizike prizemljujeta v stvarnosti – ko Maja denimo nekaj tipka ter na glas kriči »kje je vejica«, projekcija na steno galerije pa v resničnem času izpisuje znake, ki jih v iskanju vejice pritisne in izbriše. Na koncu pa izpiše <3, srček.
• Umetnika se igrata tudi z različnimi toni. Od presunljivo nežnih in toplih, do zabavnih in spet resnejših. Povod za to jima včasih daje YouTubov autoplay, ki nemalokrat predvaja reklame. Spet drugič se s tonom igrata na docela dobeseden način, ko Maja ob žnabljanju na Tajčijin hit Dvije zvjezdice denimo iz sedečega položaja vstane, ko se v komadu zviša pevkin glas.
• Ter seveda ritmičnost in ponavljanje – nekako nerazdružljiva tudi od sodobnoplesnega postopka. 

Ponavljanje umetnika letos še posebej zanima v vseh svojih navideznih paradoksalnostih. Nedavno sta o tem zapisala: »Improvizacija je neponovljiva in je polna ponovitev. Nekaj se v improvizaciji ponavlja, sicer je ne bi razpoznali kot improvizacije. Hkrati se s ponavljanjem širi in gosti ter vpenja v čas. Hrani se s ponovnim obiskovanjem prostorov, gest, zvokov, gibov, besed, načinov in razmerij. Ob vsaki ponovitvi pridobimo globlje uvide, širša polja in nove pomene. Hkrati pa prav ponavljanje proizvaja razliko. Ponavljanje nam namreč daje vedeti, da smo enkrat nekje že bili in da bomo nekoč nekje drugje. Včasih improvizacija ponovi tisto, kar še ni povsem predelano in preigrano, kar je še neraziskano, kar je potentno spoznavanju. Ponovni obisk omogoči vprašanje Kam še?.«

KLIP

S takšnim početjem umetnika iščeta in razkrivata lepoto, globino in pomen majhnih vsakdanjosti, ki jih običajno spregledamo. Do te mere, da se je pišoči ob tipkanju te epizode počutil banalno, saj so opisani gradniki uprizoritve tako osnovno temeljni za postopek poezije, da jih imamo tudi tam za povsem samoumevne. Ko se izgubljamo v konceptualizmih, pa je prav povratek k samoumevnostim tisti, ki nas vrne v bistvo umetnosti. Oziroma, če parafraziram Gregorja Kamnikarja: Zaznati nekaj za neočitno je eden izmed vstopov v sodobno umetnost.

Na takšen način umetnika spletata asociativni tok v odštekane kombinacije, šele širša slika pa jih sestavi v eno. Norbert denimo stoji pri steklenih vratih, Maja jih pride čistit z windexom. Norbert jo zagrbi v zaprto plesno držo. Med pomikanjem od ene steklene površine do druge plešeta in čistita okna. Seveda prizor lahko beremo bodisi kot prikaz sodobnega sobivanja bodisi kot ples umetnosti z neizbežnostjo neposrednosti, a celota nikdar ne zapade v grajenje pripovedi. Niti se ne razlije v mozaik sekvenc. Je veliko bolj poetična, kot mnoštvo prelivajočih se pesmi, ki tvorijo pesniško zbirko. Nemara bi vsakdanjost in analoškost v poeziji lahko opisale z neskončnimi možnostmi poezije hladilniških magnetov. Rekviziti so tam, dejanja so tam, telesa so tam, sopostavljati se jih da na milijon načinov. 

MIKS GLASBE IZ UPRIZORITVENE INSTALACIJE Kolektivno improviziranje in roboti

Audio file

Predvajaj

Kultura

Kulturni obzornik

23. 3. 2016 – 15.10

Kolektivno improviziranje in roboti

Predstavitev knjige Sonje Vilč, pogovor Odprta kirurgija

Ana Lorger

Osnovno izhodišče Predelanega življenja je seveda improvizacija, vendar ne takšna, kot jo morda poznate kot impro gledališče. Če parafraziramo Kamnikarja: vsaka improvizacija, ki vključuje kritičen odnos do improvizacije in življenja, je sodobna umetniška improvizacija. Oziroma kot Sonja Vilč zapiše v knjigi Collective Improvisation: From Theatre to Film and Beyond: »Ko pogledamo teorijo kolektivne improvizacije in jo primerjamo s kolektivno improvizacijo v praksi, se improvizacija zazdi zanimivejša v konceptu kot v praksi.« Toda zakaj?

Že vsakdanja uporaba besede improvizirati pomeni spontano odzivanje na nepričakovane težave in s tem implicira podpovprečno kakovost takšnih improviziranih odločitev. Predsodek izhaja iz predpostavke, ki jo ima moderna družba vtkano v svojo bit: da vnaprej načrtovana dejanja nudijo večji garant kakovosti kot tista, ki niso vnaprej določena. Po drugi strani pa se zavedamo, da v vsakem danem trenutku sprejemamo odločitve, ki so v tistem trenutku najbolj logične. Intuicija je navsezadnje potrebovala milijone let evolucije, da nas je pripeljala do sem, kjer smo. Šele ko se v enačbo vmešajo akterji, okoliščine, hierarhije in institucije, ki jih je treba pogajati in ki hočejo pogajati sebe, intuitivne odločitve propadejo. Vendar ponovno, kolektivna improvizacija na prvo mesto postavlja soakterja, ne sebe, kar jo, četudi »improvizirano« hkrati dela izredno neintuitivno.

Drugi razlog je zanašanje na veščine odrskega dela. Improvizatorji, ki niso odprti za nova dognanja in resnično sodelovanje s soprisotnimi, se preveč opirajo na bergle preizkušenega, kar dela njihovo improviziranje umetniško konservativno. Če hočeš zabavati občinstvo, se boš zagotovo držal preverjenih receptov za to. Toda – ponovno Kamnikar: »zabavljaštvo ne vabi v igrivo, radovedno ustvarjalno gibanje, kjer iz neobičajno povezanih prvin plesa ustvarimo smisel, pomen. Zabavljaštvo nam smisel, pomen, namen že ponudi skupaj z izdelkom. Zabavljaštvo potrdi naše razumevaje resničnosti in ga ne postavi pod vprašaj.«

KLIP

Kot še zapiše Vilč, improvizacijo lahko razumemo na nivoju principov, ki omogočajo, da se uprizoritev ustvarja v resničnem času – v nasprotju z zgolj poustvarjanjem besedila ali koncepta v resničnem času. In ker kolektivna improvizacija pomeni dajati prednost soakterju, se v prostoru zagotovi občutek, da je nekaj vzniknilo skupaj, in ni plod enega ega, ki ga ostali zgolj izvajajo. Resnična vrednost ustvarjanja v resničnem času pa je zavezanost dejanju tukaj in zdaj – in to seže v samo jedro filozofije improvizacije.

Po piščevem mnenju je najpresunljivejši, najbolj tvegan in še najbolj neomenjen element Predelanega življenja predelovanje spodrsljajev. Kot sta Maja Dekleva Lapajne in Norbert Sven Fö zapisala v svojih 48 definicijah improvizacije v besedilu Improvizacija je.: 

»Improvizacija je vzeti napako kot darilo. 

Improvizacija je prisotnost.

Improvizacija je graditi po načrtu, ki se razgrinja med gradnjo.

Improvizacija je poslušanje.

Improvizacija je poslušanje poslušanja. 

Improvizacija je vztrajanje v stanju, v katerem smo, dokler se v tem vztrajanju ne pojavi sprememba stanja. Improvizacija zamre v trenutku, ko še kar vztrajamo v stanju, v katerem smo, tudi ko čutimo, da je iz prostora, ki ga je vztrajanje vzpostavilo, vzniknila sprememba, impulz za akcijo, za premik v drug prostor, v drugo stanje.«

Vstop v takšno stanje je mogoč s pozornim spremljanjem vseh lastnih dejanj, ne glede na njihovo majhnost, še posebej če gre za razvite telesne avtomatizme. 

V Nelagodju v kulturi je Freud teoretiziral temeljne napetosti med družbo in posameznikom. Glavna napetost po njegovem izvira iz posameznikovega pogajanja nagonske svobode z nasprotnimi zahtevami družbe po prilagajanju in zatiranju teh nagonov. Ker so prvinski nagoni škodljivi za skupno blaginjo družbe, jih med udružbljanjem potlačimo. Freud je trdil, da ta proces povzroča trajno občutje nelagodja pri posameznikih. Zato eksternalizacija teh potlačenih nagonov lahko deluje tako osvobajajoče. V primeru Predelanega življenja ne govorimo o želji po ubijanju in neustavljivi sli po spolnem zadoščenju, temveč minornih vzgibih po družbeni prezentaciji kot bolj prilagojenih oseb, kot dejansko smo. 

Ko se Maja odpravi na toaleto in pozabi pritisniti na stikalo za luč, potem luči ne prižge čim bolj neopazno ali pa v sramu pred takšnim lapsusom delo preprosto opravi v temi, temveč potencira dejanje v prizor. Enako, ko sobni lončnici v njenem naročju odpade en list, tega lista ne dá nazaj, da bo odpadel naslednjemu, ki bo rožo samo pogledal, temveč z listom zapleše.

Takšnih trenutkov je v Predelanem življenju še pa še in zaradi svoje dosledne umeščenosti v dogodek so za gledočega tako učinkoviti. Kamnikar je nekoč še zapisal: »Ponavadi čakamo na zunanje okoliščine, da nas potisnejo v stanje intenzivnejšega doživljanja gibanja,« v Predelanem življenju pa takšne okoliščine ustvari dogodek sam in vsak gib smo sposobni spremljati tako natančno, kot si v kaotičnem vsakdanu zunaj težko predstavljamo.

»Improvizacija je upor,« sta v svojih 48 definicijah improvizacije še izpostavila Dekleva Lapajne in Fӧ, »Upor sam po sebi.« Včasih se upira tudi sebi, intuiciji in avtomatizmom. »Improvizacija se upira ciljni naravnanosti, upira se storilnosti. Upira se dosežku. Presežku. Popolnosti. Upira se avtokraciji. [...] Upira se nadzoru. Upira se enoumju in enoznačnemu razumevanju življenja. Upira se cenzuri. Upira se obstoječemu družbenemu redu. V kakorkoli majhno škatlico že zapremo improvizacijo in kakorkoli jo že poskušamo regulirati s pravili, bo znotraj tega vedno ustvarila mini prostore svobode in majhne razpoke, skozi katere se da dihati in priti v stik še s čim drugim.« 

Ob navezavi na nagone posameznika in njihovo navzkrižnost z družbo oziroma vezivom med več posamezniki pa velja izpsotaviti še kolektivnost kolektivne improvizacije. Sonja Vilč zapiše še, da je filozofiji improvizacije impliciten alternativen način sobivanja. V improvizaciji se soimprovizatorja in soudeleženci osvobajajo skozi soprisotnost. Soudeleženci so varovalke pred samoto, egom in pritiskom po samostojnem ustvarjanju smisla.

OK, zdaj pa, kot bi rekla Frau Strapatz Zbogom, Elektra, zbogom, Ojdip! Gremo dalje k zaključku.

Maja Dekleva Lapajne in umetniški alter egi, ki sobivajo v Gregorju Kamnikarju, so skupaj ustvarili že kopico del, v katerih lahko vidimo dragocenost njunega specifičnega pristopa k sodobnim uprizoritvenim umetnostim. V svoji recenziji uprizoritvenega sprehoda Aplavz v vodstvu DISKOlektiva, je kolega Samo Oleami denimo že povezal umetnikov format z neoavantgardno zapuščino happeningov. In nemara je prav ta tako relevantna za tukaj in zdaj.

Happeningi so vzniknili v New Yorku poznih petdesetih let prejšnjega stoletja. S tem izrazom je Allan Kaprow opisal dogodke, ki se preprosto rečeno, zgodijo. V nasprotju z umetnostmi preteklosti »nimajo urejenega začetka, sredine ali konca. Njihova oblika je odprta in tekoča; nič očitnega se ne išče, zato tudi nič ni doseženo – razen gotovosti niza dogodkov, na katere smo bolj kot običajno pozorni.« V tem happeningi najdejo stičišče s Predelanim življenjem, četudi se to ni samo opisalo za happening.

V letu 2025, ko se profesionalnim gledalcem že vrti od vseh standardiziranih uprizoritvenih opravil: premiera, ponovitev, recenzija, nova premiera, festival … se happeningi, četudi v veliki meri že zdavnaj pokopani s prstjo časa in spreminjajočih se senzibilnosti, ponovno zdijo kot presunljivo svež format. Da pa do takšne neobičajnosti lahko pride, gre zasluga izključno drzni produkcijski potezi, ki se izogiba ukalupljivosti, ki jo od pregovorno neukalupljive umetnosti, terja njena infrastrukturna podstat. 

Kaprow je še zapisal, da umetniki, ki neposredno uporabljajo naključje, tvegajo neuspeh – torej »neuspeh« v smislu, da je delo manj umetniško in bolj življenjsko. Predelano življenje pa uspe v obojem. Tveganje, ki ga omenja Kaprow, pa velja poudariti: Ena najosnovnejših idej umetnosti, ki se desničarskim politikom in tistim, ki nasedajo na njihove nebuloze, zdi najtežje sprejemljiva (še posebej v kontekstu dobrega gospodarjenja) – kot jo artikulira Vilč: »Gledališki umetniki naj ne bi zgolj poskušali loviti tistega, kar bo najbolj zabavalo in proda največ vstopnic. Omogočena jim mora biti tudi svoboda provocirati, polarizirati, brez skrbi, če bodo ob negativni odzivih sploh še kadarkoli imeli priložnost narediti nekaj novega«. Za eksperimentiranje po definiciji potrebujemo prostor, čas in denar za spodletelosti.

Upamo, da se današnja epizoda ni preveč izgubila v zanosu, ki jo je njen avtor čutil ob udeležbi in razmišljanju o Predelanem življenju, ter je sprehod skozenj učinkoval kot kontrast vsemu togemu in predvidljivemu, kar sicer gledamo na odrskih deskah. Za konec pa seveda, da v prihodnosti Predelanemu življenju ter Maji in Norbertu date priložnost še sami. Če ne drugega, ne zamudite priložnosti jutri, 14. novembra, ko se bodo Maja, Norbertov alter ego Simeon Huzun ter Gergely Dózsa ob 19.00 16.30 s koncertom Poetically uncorrect pokazali v Slovenskem mladinskem gledališču na Platformi malih umetnosti.

Epizodo je pridelal Metod. Lektoriral je Aleš, tehniciral JurA. Brali sva Živa in Katja.