HTONIČNE TRANSMISIJE: ČAS NE OZDRAVI
"Vedno je najtemneje tik preden postane
Povsem črno
Sedaj sem starejša, in vedela bi naj tudi,
Da se ni moč ozreti
Ampak brazgotine otroških spominov
obvladujejo moj um
Ta notranja bolečina, ki sem zanjo obljubila,
da jo zadržim v sebi dokler ne umrem
[…]
V mladosti živela v strahu
Pogubonosne roke se venomer približujejo
Sprašujem se, kako sem se sploh naučila obdržati
Čas je tekel in moja edina resnica je postala prevara
Gnal me je mir, ki ga nikoli nisem poznala
[…]
V meni se formira razdejanje
In v tej nevihti se mojega uma polaščajo sence
Nisem bila zmožna videti opozorila,
Da bo tesnoba prevzela nadzor
in vame za vedno nagrabila svoje rane
[...]"
S a t a n ,
gospodarica,
uničevalka.
Dodaj komentar
Komentiraj