Tokrat v oddaji predvajamo skladbe s sledečih albumov: 

Bob Moses - When Elephants Dream of Music (Gramavision, 1982)

Arild Andersen - Lifelines (ECM, 1981) 

Samo Šalamon Trio feat. Arild Andersen & Ra-Kalam Bob Moses - Pure and Simple (Samo, 2022)

James Brandon Lewis Quintet - An UnRuly Manifesto (Relative Pitch, 2019)

Mette Rasmussen & Chris Corsano - All The Ghosts At Once (Relative Pitch, 2015)

Ingebrigt Haker Flaken Quintet - The Year of the Boar (Jazzland, 2014)

i-album: Kombo – Skriti kotički svetlobe (Zvočni izviri, 2006)

- v luči tritedenske evropske koncertne turneje Sama Šalamona s kontrabasistom Arildom Andersenom in tolkalcem Ra-Kalamom Bobom Mosesom sukamo dve plošči Šalamonovih gostov iz 80ih iz fonotekarskega arhiva, 

- predvajali bomo tudi posnetke njihove skupne plošče Pure and Simple, ki jo je trio posnel junija lani, izdana pa je bila letos pri Šalamonovi založbi Samo Records, 

Trio lahko ujamete: 

Četrtek, 20. 10.: Samo Šalamon, Arild Andersen, Ra-Kalam Bob Moses @ KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem

Sobota, 22. 10.: Samo Šalamon, Arild Andersen, Ra-Kalam Bob Moses + DrummingCellist: predstavitev plošče Zabučale gore @ Glasbena šola, Cerkno

Ponedeljek, 24. 10.: Samo Šalamon, Arild Andersen, Ra-Kalam Bob Moses @ KC Janeza Trdine, Novo mesto

Torek, 25. 10.: Cankarjevi torki: Samo Šalamon, Arild Andersen, Ra-Kalam Bob Moses @ Cankarjev dom, Klub CD, Ljubljana

Četrtek, 27. 10.: Samo Šalamon, Arild Andersen, Ra-Kalam Bob Moses @ Narodni dom, Maribor

- težko pričakujemo tudi naslednji koncert v Kulturnem Domu v Novi Gorici, kjer se bo zglasil James Brandon Lewis Trio, v katerem saksofonista spremljata Christopher Hoffman na violončelu in Max Jaffe za bobni; zavrtela se bo naslovno skladba albuma An UnRuly Manifesto v katerem v kvintetu igrajo James Brandon Lewis na tenor saksofonu, Jaimie Branch na trobenti, Luke Stewart na basu, Anthony Pirog na kitari in Warren Trae Crudup III za bobni, 

James Brandon Lewis Trio bo v nedeljo, 23. 10., nastopal v okviru cikla Oktober Jazz v Kulturnem domu v Novi Gorici.

- v Ljubljani pa nas bo v okviru Cankarjevih torkov v začetku novembra obiskal še en nov in intriganten trio - Mette Rasmussen Trio North, ki bodo nastopili v postavi Mette Rasmussen na alt saksofonu, Ingebrigt Haker Flaken na kontrabasu in Chris Corsano za bobni. Predstavili bodo najnovejše delo za trio Mette Rasmussen z naslovom Time Travels Through Us (na turneji je Corsano nadomestil Veslemoy Narvesen za bobni); zavrteli bomo nekaj skladb dua Mette Rasmussen in Chrisa Corsana in daljšo skladbo Ingebrigt Haker Flaken kvinteta iz albuma The Year of the Boar,

Mette Rasmussen Trio North bo v sklopu Cankarjevih torkov nastopil na torek, 8. novembra, skupaj s skupino The Brother Moves On. 

- v rubriki idealni album pa tokrat počastimo nedavno 20. obletnico založbe Zvočni izviri. Predvajali bomo album Skriti kotički svetlobe v izvedbi Komba, izdan pa je bil za omenjeno založbo leta 2006. 

Kombo – Skriti kotički svetlobe (Zvočni izviri, 2006)

Nastopajo: 

Marko Lasič: bobni

Marek Fakuč: bobni

Vid Drašler: bobni

Anže Kristan: bobni, tolkala

Gal Furlan: bobni, tolkala

Alenka Pavliha: bobni, tolkala

Aleš Krebs: električni bas

Vid Simoniti: električni bas

Andrej Frančeškin: električni klavir, sintetizator

Peter Šavli: električna kitara

Samo Šalamon: električna kitara

Recenzija albuma izpod peresa Maria Bateliča v Tolpi Bumov, 24. septembra 2006: 

Neutrudni Zlatko Kaučič svoje številne projekte v zadnjih letih tudi redno diskografsko dokumentira, letos pa je glede slednjega prav izredno dejaven. Po letošnjih odličnih dveh izdajah - liričnem Lacyju posvečenem dvojnemu albumu Zlati čoln 2 ter magičnem solističnem tolkalskem recitalu Pav – se zdajle v našem muzikaličnem igralniku vrti album Skriti kotički svetlobe, ki ga je posnel z dvanajstčlansko zasedbo Kombo, sestavljeno iz svojih glasbenih učencev, s katerimi že več let muzicira v sklopu svoje glasbene šole v sklopu novogoriškega Združenja kulturnih organizacij.

Edini znani glasbenik poleg Kaučiča, ki ga slišimo na albumu, je mariborski kitarist Samo Šalamon, ki je tudi prispeval tri od osmih komadov, kolikor jih je na tej zvočno in vsebinsko lepo uravnovešeni plošči. Šalamonove skladbe najdemo na začetku albuma, Kaučičeve in nekaj predelav pa v drugi polovici; spričo takšne razporeditve ima tudi album nekako dva obraza.

Prvi je bolj kitarsko naravnan; kitare, čeprav prisotne na celem albumu, so v Šalamonovih skladbah, razumljivo, v zvočnem spektru izpostavljene in imajo nosilno melodijsko in tudi ritmično vlogo. Ta, pogojno rečeno, »Šalamonov del« je tudi mestoma naravnan bolj v fuzijski jazz rock, dobro naoljen in žlahtno odigran. A tudi znotraj furioznega fusiona je zaznati številne dodatke in naslanjanja na drugačne, ne le jazzovske izraze, od tršega funk-rocka do izletov v svobodno improvizacijo.

Druga, »Kaučičeva« polovica, pa odseva njegovo značilno vzneseno melanholijo, lirične teksture, domiselno prepletanje harmonij in ritmov ter pretanjeno zvočno barvanje ritmičnih odtenkov, čeprav sam na albumu ne igra bobnov, pač pa kupček drugih, manj običajnih glasbil, kot so tunizijski rog ali zvončki. Obe polovici pa čvrsto povezuje kompaktna, duhovita, navdahnjena in odločna izvedba mladih muzičistov, ki se jim mladost in prejšnja neizkušenost sploh ne poznata. Nasprotno, muzika zveni, kot bi jo špilali prekaljeni in v jazzovskih klubih prekajeni jazzerji! Takšen učinek je toliko bolj osupljiv, če upoštevamo, da se je na prvi delavnici s Kaučičem pred kakimi petimi leti izkazalo, da skoraj nobeden ni imel nobenih glasbenih izkušenj.

Naslovni komad, Kaučičeva kompleksna skladba Skriti kotički svetlobe, je hkrati nosilna tema plošče in tudi neke vrste programska skladba, svojevrsten »credo«, v katerem slišimo kopico postavk, ki jih člani Komba pod Kaučičevim vodstvom s pridom uporabljajo tudi na celem albumu. Repetitivna nosilna melodija se harmolodično vije okrog same sebe, ne da bi poslušalec zapopadel, kje je njen začetek in kje kraj; takšna zankasta struktura prikliče občutek zamaknjenosti, neustavljive ritmične neujemljivosti, ki jo zapolnjujejo številni spremljevalni inštrumenti, izmed katerih jih kar nekaj izmenoma prevzame glavno besedo: pobesnela kitara, psihotičen sintetizator, razuzdana tolkala. A bolj kot ti solistični vložki šteje učinek zasedbine skupinske kompaktnosti, razdelanosti postavitve številnih glasbil, čvrste strukture in razgibane muzične mase, ki veje iz omenjene skladbe.

Drugi višek albuma sledi takoj za naslovnim komadom, gre pa za interpretacijo portugalske ljudske skladbe, ki jo najdemo tudi na Kaučičevem albumu Emotional Playgrounds. Tudi v njej se mladi muzičisti izkažejo kot pretanjeni igralci in tudi poslušalci, saj ponuja skladba, za razliko od maloprej omenjene, popolnoma drugačno strukturo in postavitev glasbil ter je nenavsezadnje, spet za razliko od udarne, deloma himnične naslovne teme, emocionalno ubrana v drugačnem ključu - melanholičnem, meditativnem, svečanem, rahlo mističnem.

Kaučič se s tem albumom, potem ko smo ga spoznali kot odličnega solista, spremljevalca, soigralca številnih priznanih imen, skladatelja in aranžerja ter osmišljevalca različnih konceptualnih projektov, to pot dokazuje kot izredno tenkočuten usmerjevalec in navdihovalec zasedbe; zvok in igra slednje ne le dokazujeta, da mladci znajo jazzati in da plavajo kot ribe v vodi raznorodnih glasbenih zvrsti in postopkov, marveč zbujata tudi upanje, da bodo nekateri izmed članov zagnali kakšne lastne, podobno žmohtne projekte.

Na dosluh ...