58. Jazz festival Ljubljana

58. Jazz festival Ljubljana

Recenzija dogodka
Nate Wooley's Knknighgh (foto: Nada Žgank)
5. 7. 2017 - 17.30

Na fotografiji Nate Wooley's Knknighgh (foto: Nada Žgank)

 

Ljubljanski jazz festival, ki bo čez dve leti slavil svojo častitljivo šestdesetletnico, je že od prejšnje velike obletnice, torej od svoje petdesetletnice, ustalil koncept zelo zgoščenega, dostikrat maratonskega koncertnega dogajanja, ki poteka v štirih ali petih dneh. Letošnja izdaja z več kot 20 koncerti in dodatno obogatenim spremljevalnim programom je bila v smislu obilja dogodkov nemara rekordna. Prvič se je tudi zgodilo, da je dogajanje potekalo tudi v nedeljo, a če vemo, da je bil takrat, na sklepni festivalski dan, na sporedu en sam koncert, se nam kar samo od sebe ponuja vprašanje, zakaj niso organizatorji dali na nedeljski spored več koncertov, saj bi tako razbremenili katerega od prejšnjih dni, ko je urnik kar pokal po šivih.

S prenasičenostjo dogodkov v prejšnjih dneh, ko sem tudi podpisani kak dogodek izpustil ali pa koncert zapustil pred koncem, da sem lahko skočil do bližnje trgovine po hrano, so, namreč, organizatorji marsikdaj poželi »kontraefekt«. Na posamičnih koncertih je tako bilo manj ljudi, kot bi si želeli in kot bi pričakovali glede na program. Treba je tudi povedati, da je bil Klub Cankarjevega doma nekajkrat razprodan, kar priča o dobri programski politiki in dobrem nosu za novosti. Bolj dihajoč program bi gotovo pomenil večji zagon za nastopajoče. Denimo za Dreja Hočevarja, ki je s svojim triom ob spremljavi filma nastopil pred dvajsetglavo publiko. Hočevar je letos pripravil kopico dogodkov za spremljevalni program; naš v Združenih državah Amerike živeči bobnar in skladatelj je sam popolnoma prostovoljno predlagal in koordiniral vrsto letošnjih spremljevalnih dogodkov. Ti so prevpraševali konvencionalno dojemanje nastopov, glasbe in interakcije, saj je zvok sopostavljal z drugimi oblikami umetnosti, od filma prek literature do plesa.

Toliko bolj je škoda, da je šel koncert njegovega tria mimo malodane neopaženo. Res ne vidimo razloga, zakaj niso tega koncerta – pa četudi je šlo za del spremljevalnega programa – programsko umestili med dva koncerta iz rednega dela programa, saj bi tako dobili publiko, ki bi pač že prišla na redni program. Z malo logistične »telovadbe« bi se stvar lepo izšla in gotovo naletela na številčnejše poslušalstvo. Sicer je bil Hočevar prisoten tudi v drugih nastopajočih zasedbah in je skupaj s slovenskimi zasedbami ali mednarodnimi projekti s slovenskimi člani ali članicami poskrbel, da smo na festivalu slišali zares reprezentativen nabor domačih jazzistov.

Menimo, da bi si Hočevar zaslužil tudi krajšo predstavitev v programski knjižici, kjer, mimogrede, pri omenjenem koncertu niti ni bil naveden kot član zasedbe. V knjižici so resda predstavili niz njegovih posebej za festival ustvarjenih dogodkov, performansov, nastopov in debate, a mini portret tega izjemno dejavnega in pronicljivega glasbenika bi, po našem mnenju, pomenil dragoceno informacijo domačim obiskovalcem-novincem in še bolj tujim gostom. Slednjih je bilo letos za odtenek več kot sicer, saj je bilo med publiko videti kar nekaj predstavnikov Evropske jazzovske mreže oziroma European Jazz Networka. Njihova navzočnost je razumljiva, če vemo, da bo v organizaciji Cankarjevega doma septembra potekala Evropska jazz konferenca. 

Na ljubljanskem festivalu že vrsto let program sestavijo z mislijo na tako imenovane »fokuse« – torej neke vrste stične točke ali presečišča več nastopajočih. Če smo pred leti tako med drugim slišali fokuse norveškega jazza, trobente ali kitare, smo letos lahko občudovali povezovalne silnice berlinske in londonske scene ter jazzovskih vokalov. Slednji so se, najbrž nenačrtovano, razširili čez meje naših pričakovanj. V mislih imamo predvsem osrednjega gosta festivala, legendarnega saksofonista Archieja Sheppa, ki je v navdihnjenem poklonu Coltranu in tudi svojemu preteklemu ustvarjanju zapel tudi par komadov. Shepp je simpatično brundajoče odpel tudi Ellingtonovo Prelude to a Kiss, ki smo jo le dan prej slišali v izvedbi Emilie Mårtensson in njenega tria.

Lep primer tega, kako si mimo »uradnih« fokusov vsak poslušalec zase lahko ustvari lastne točke referenc, prežemanja in ujemanja. Tak je bil tudi primer dua Alexander Hawkins & Sofia Jernberg; slednja je na Švedskem živeča etiopska pevka, ki je za konec odpela sila nekonvencionalno različico etiopskega klasika Musicawi Silt. In smo je nemudoma povezali z Jimom Jarmuschom, ki je s filmom Strti cvetovi poskrbel za dodatno popularizacijo etiopske godbe, na letošnjem festivalu pa smo lahko videli Jarmuschov film Gimme Danger o bendu The Stooges. Sofia Jernberg je tudi članica pred vema letoma slišane mega-zasedbe Fire Orchestra, ki jo krmari Mats Gustafsson. Ta pa je tako velik ansambel kot svoj bazični trio Fire! poimenoval po albumu Fire Music Archieja Sheppa. Možnih povezav je bilo še več, kar vse priča o izjemno širokem konceptualnem programskem zamahu, ki skuša v svojo mrežo ujeti tako stare in nove ter nemara tudi bodoče prakse »ujazzovanja stvarnosti«.

Če potegnemo črto: manj je včasih več, več pa je dostikrat manj. Manj natrpan urnik bi nemara tudi poslušalcem ponudil več časovnega in miselnega prostora za predelavo in komentiranje slišanega, pred bende pa postavil bolj sveža, spočita ušesa. Resnici na ljubo bi nekaj bendov podpisani lahko tudi pogrešal in zato raje poslušal bolj zračno sestavljen dnevni scenosled … Za konec omenimo še, da se je z letošnjim festivalom kot sokurator poslovil Pedro Costa, ki je z Bogdanom Benigarjem iz Cankarjevega doma zadnjih sedem let sestavljal program. Benigar je ob čustvenem nagovoru povedal, da bo založba Clean Feed živela še dolgo, tudi potem, ko njiju več ne bo. Želimo si enako, kakor tudi, da bodo znotraj te svetovno cenjene založbe ohranili diskografsko serialko Ljubljana Jazz Series s posnetki nastopov na ljubljanskem festivalu. In če je že Costa povedal na tiskovki, da ne morejo dobiti distributerja za Slovenijo, naj jim za začetek naši organizatorji pomagajo cedejke spraviti vsaj v slovenske knjižnice. V teh se namreč ta hip na izposojo dobi reci in piši le šest naslovov založbe Clean Feed, od česar sta le dva s slovenskimi izvajalci …

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Mario pozabil si omeniti tudi druge slovenske glasbenike ki so nastopilina Jazz festivalu na pa samo enega!!??daj zbudi!

Jebote dre, samo dre in dre in dre.. saj se je res zavzel: za zelo "poceni" varjanto! Slab performance, instalacija ? Ma nemoj... wooley quartet = precej dolgočasno!

Pa kaksna je to recenzija? Da ne omenjam une na odzvenu? O čem se piše danes? Kje je muzika, kje imate ušesa? Država gluhih? Slepih? When money walks-bullshit talks! Sami amaterji..

Hej,

Mar ne bi bilo fino, da se nekatere stvari tu in tam malce bolj jasno artikulira. Namreč, okej, Zlatko je bil v čisto zgornjem komentarju jasen - želel je, da se v tekstu izpostavi ter rezonira tudi njegov špil. Legit.

A dragi naslednji anonimni kolega - čeravno pogojno razumem sentiment za zgornje rentačenje, vseeno nimam pojma, o čem konkretno govoriš. Zakaj slab performans, inštalacija, Wooley quartet? Verjetno bi lahko podal kak stavek ali dva več, ker v nasprotnem primeru ostanejo v javnem prostoru kot edina artikulirana refleksija festivala zgolj te domnevno 'slabe' recenzije. Kaj meniš?

Kaj konkretno pa je narobe s tem tekstom, ter tudi onim na Odzvenu? O čem pa bi moral pisati? Na kakšen način? Kje se v to igro vpenja denar? Kdo je sedaj amater? Mario? Zagoričnik? Wooley? Vsi?

Težko je iz dežele gluhih in slepih naredite kaj domnevno bolj prosvetljen prostor, če se nisi pripravljen vsaj malo potruditi tudi pri tovrstnih komentarjih, se mi zdi. Se ne strinjaš, anonimni kolega? Češ, kamen na kamen palača...

Tole res ni opis festivala, zgolj neke vrste frustracija. Kup stvari, ki so bile super sploh ni omenjenih. Brezveze

Moja recenzija na Odzvenu pokriva zgolj prva dva dneva festivala, neuradni prvi dan in uradni drugi, v obeh je bil pač Dre izrazito prisoten. O njej lahko pač presoja vsak sam, no problem. Dogajanje v naslednjih dneh je v sicer spet širokem zamahu, ki pač kar nekaj stvari zaradi svoje zastavitve izpusti popisal Ičo Vidmar: http://www.sigic.si/drugi-tretjini-58-jazz-festivala-ljubljana-.html  . Sicer pa je pričujoči sestavek umeščen pod rubriko Komentar na glasbo in ne pod recenzijo in to je dovolj zgovorno samo po sebi (hint: tole ni recenzija v osnovi). Kot je zgovorno to, da se po festivalu nadaljuje zdraharska mentaliteta (primer Dre), ki se je odvijala že pred festivalom. Kot pravi Ičo- folklora LJ Jazz Festa.

 

 

Ukinite jazz festival pa naj ljubitelji jazza lazijo v tujino, se bodo lahko še bolj bahali kje vse so bili in kake face so :)

luka, ja komentar na glasbo, ne komentar na dreja. Se mi zdi, da res ne gre zagovarjati tega prispevka. Vsak kdaj kiksne in tole je pač kiks. Rečimo bobu bob.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.