Drugi del komentarja na desetletje v elektronski plesni glasbi posvečamo globalnemu podzemlju, ki je bilo pod vplivi monopolov medijskih in festivalskih omrežij neizogibno podvrženo tokovom mainstreama. To velja tako z vidika trendov kot tudi samoprezentacije na družbenih omrežjih, ki so postala ključna pri razvoju producentske oziroma DJ kariere. V minuli dekadi so se geneze novih globalnih elektronskih niš dogajale neposredno pred očmi internetne javnosti skozi platforme, kot sta Soundcloud in Bandcamp. Specifični žanrski obrazci so nove izraze nepričakovano dobivali na različnih kontinentih, kot denimo v primeru ugandskega grimea. Prav zato je bil v elektronski plesni glasbi eden bolj trendovskih socioloških terminov desetletja kulturna apropriacija, ki je svoje mesto dobil v včasih bolj, včasih manj primernih diskurzih. Kaj pa si mislimo o primeru kitk ruske DJ-jke Nine Kraviz?

Prvi del pregleda smo namenoma zaključili z omembo Helene Hauff. Electro se je namreč okoli leta 2017 utrdil kot eden bolj trdoživih podzemnih elektronskih žanrov. Skozi zamaskiran lik Detroitčana DJ Stingraya, ki s svojo hiperkinetično estetiko in politično angažirano držo prestavlja utelešenje izvornih afrofuturističnih paradigem detroitske scene, je electro doživel nepričakovan preporod. Med ikoničnimi electro povratniki gre omeniti tudi Američana Gerarda Hansona s projektoma Convextion ter E.R.P. Je pa desetletje prineslo celo bero mlajših producentov, ki estetska izhodišča tega več kot 35-letnega žanra razvijajo dalje. Omenimo samo imena Jensen Interceptor, Sync24, Solid Blake in Galaxian.

V prvem delu smo footwork označili za enega ključnih estetskih preobratov desetletja. A po letu 2013 je zvok z izjemo nastopov pionirjev RP Booja in DJ Spinna ter mladeniča, ki ustvarja pod imenom DJ Taye, praktično izpuhtel iz festivalskih programov. V globalnem podzemlju se je ustalil kot eden izmed objektov dekonstrukcije znotraj širokega diapazona žanrov dekonstruirane klubske glasbe, od baltimor in jersey cluba do ballrooma in ghetto techa. V drugi polovici dekade pa je bil footwork ponovno deležen zaslužene pozornosti skozi delo ameriške producentke Jlin. Njen prvenec Dark Energy je pristal na prvem mestu številnih seznamov najboljših plat leta 2015; nadaljevanje Black Origami je vključevalo sodelovanje z legendarnim Williamom Basinskijem; tretji album Autobiography pa je prinesel afirmacijo njenega ustvarjanja tudi znotraj polja resne umetnosti, gre namreč za glasbo, pripravljeno za plesno predstavo. Od smrti DJ Rashada do albuma Autobiography se je footwork iz radikalnega uličnega izraza, osnovanega okoli hitrih plesnih gibov, prelevil v predmet teoretskih akademskih diskusij.

Na Otoku se je medtem pod vplivi grimea, dubstepa, UK funkyja in dediščine rejva zgodil zanimiv estetski preobrat. Detajlnim prijemom IDM-a in dubstepovskim basovskim modulacijam so producenti dodali zanimive tolkalske elemente, jih prenesli v house in techno obrazce ter mimogrede zakoličili smernice desetletja v britanskem klubskem zvoku. Ta se je utelesil v izdajah založb, kot so Hessle Audio, Livity Sound, Night Slugs, Hotflush Recordings, Whities, Timedance in Poly Kicks. Nov britanski house zvok so servirale založbe Peach Discs, Aus Music ter Idle Hands. Pri vpeljevanju grimea v techno sta ključno vlogo odigrala Mumdance in Logos z založbo Different Circles. Meje med eksperimentalno in plesno glasbo pa so brisali pri založbah The Trilogy Tapes, Blackest Ever Black, Opal Tapes, UIQ in Houndstooth. Med mlajšo generacijo producentov iz diaspor, ki stavi na nove inačice perkusivnih plesnih glasb pod imenom hard drum, sta zrasli odlični založbi More Time in Nervous Horizon. Prominentno vlogo pa so še naprej imele tudi uveljavljene založniške institucije. R&S se je vrnila h koreninam in servirala sofisticirano plesno muziko. Planet Mu in Hyperdub sta tekmovali za prestol najbolj napredno misleče elektronske založbe. Kultna Warp pa se je odprla novim zvokom z izdajami imen, kot sta Danny Brown in Battles. Mimogrede omenimo tudi nemško založbo PAN, ki je z albumi ustvarjalcev, kot so Amnesia Scanner, Objekt in Pan Daijing, še naprej polnila razpoke med plesno elektroniko, zvočno umetnostjo, konkretno in elektroakustično glasbo. Med britanskimi producentskimi imeni pa gre izpostaviti veterana Paula Woolforda, ki je leta 2019 pod imenom Special Request izdal kar štiri albume. Uspešno je stregel tako house bangerje kot sodobne interpretacije UK hardcora in bil v minulem letu deležen velike medijske pozornosti. Za bližnjo prihodnost pa je napovedal celo skupno izdajo z EDM zvezdnikom Diplom.

Če je v evropskem podzemlju leta 2011 spogledovanje med technom in industrialom, hrupom ali EBM-om, predstavljalo avantgardo, je skozi desetletje to postal skorajda klišejski opis zvoka, ki ga bolj petičnim techno množicam v zadnjem času servirajo imena, kot so VTSS, SPFDJ, Paula Temple, Blawan in Perc. V zadnjih letih je bilo moč opazovati postopno oddaljevanje od tipične berghainovkse estetike. Hrup in ambientalne teksture so v ospredje postavili Skandinavci pod vodstvom Pedra Mannerfelta, Anthonyja Linella in Varga²™ ter založb Northern Electronics in Posh Isolation. Mlada danska založba Kulør je nedavno nakazala novo usmeritev proti hitrejšemu technu, ki je prepreden z melodičnimi vplivi trancea 90. let. Španci so karte polagali na staro šolo, na imena, kot so Oscar Mulero, Reeko in Svreca, ter založbi Semantica in Pole Recordings. Med Italijani sta prednjačili založbi Spazio Disponibile veterana Donata Dozzyja ter Stroboscopic Artefacts odličnega Lucyja. Berlinska in munchenska techno špura sta se še naprej razvijali pod budnim očesom založb Ostgut Ton, Tresor ter Ilian Tape. Če sta prvi kot predstavnici techno institucij Berghain in Tresor servirali svojo vizijo berlinskega techna, je bavarska šola pod vodstvom bratov Zenker razveseljevala z navdahnjenim poustvarjanjem dediščine 90. let. Pri Ilian Tapeu so stavili na breakbeate in zvočni dizajn. Za pokušino priporočamo dve njihovi mojstrovini, leta 2018 izdani album Compro nemškega producenta Skee Maska in lanski Upsurge italijanskega producenta Stennyja.

Med techno fotri gre omeniti Jeffa Millsa, Surgeona, Sheda, Functiona in Roberta Hooda, ki so z rednimi, bolj ali manj kvalitetnimi izdajami afirmirali svoje statuse ikon druge generacije techna. Med založbami gre opozoriti še na ameriški The Bunker New York in Hospital Productions ter ruske Trip, Rassvet in Gost Zvuk. Prav slednji sta globalnemu občestvu ponudili vpogled v svojstveno post-sovjetsko estetiko.

Elektronska kreativnost pa je brbotala tudi v getih vseh koncev sveta. Iz Južnoafriške republike so na krilih DJ Laga v svet prodrli ritmi avtohtonega plesnega elektronskega žanra gqom, ki je svoje mesto dobil pri založbah Gqom Oh, Goon Club Allstars in Hyperdub. Tu je tudi unikatni kenijski producent Slikback, ki je s pomočjo vrhunske ugandske založbe Nyege Nyege Tapes, sestrske Hakuna Kulala in festivala Nyege Nyege sodobno vzhodnoafriško elektroniko postavil na svetovni zemljevid. Izmed severnoafriških ustvarjalcev sta svoj pečat na globalni sceni pustila Tunizijka Deena Abdelwaheed s plato Khonnar ter Egipčan Zuli z albumom Terminal. V kontekstu afriških diaspor pa moramo omeniti tudi vizionarsko portugalsko založbo Príncipe. Med azijskimi ustvarjalci izpostavljamo Japonca Wato Igarashija in DJ Nobuja, kitajsko ustvarjalko Hyph11E in Howieja Leeja, malezijskega producenta Tzusinga ter eksperimentalni indonezijski dvojec Gabber Modus Operandi. Najbolj globalno odmevne azijske založbe so trenutno tajska Beduin Records ter kitajske Shanshui, SVBKVLT in Genome 6.66Mbp. Novi val elektronskih trendov je naplavil tudi na avstralske obale, od koder založbi SUMAC in Decisions z imeni, kot so Air Max '97, DJ Plead, Cop Envy in Logic1000, strežeta nove emulacije plesne elektronike. Iz Južne Amerike pa najbolj odmevajo zvoki inovativne mehiške založbe N.A.A.F.I ter žanra baile funk, enega večjih brazilskih glasbeno-kulturnih fenomenov zadnjega desetletja. In čeprav je po komercialnem uspehu v Braziliji primerljiv z EDM-om v ZDA ali Evropi, pa je v evropskih klubih mesto našel predvsem v setih bolj progresivnih didžejev in didžejk. 

Čeprav sta torej techno in house ostala relativno uokvirjena, je bilo vendarle moč opazovati nove pristope v smislu povezovanja različnih publik skozi slogovni eklekticizem DJ setov. Takšen pristop denimo najdemo pri selektorjih, kot so Ben UFO, Jane Fitz, Objekt in DJ Marcelle. Znotraj globalnih scen so se odvijali poskusi izpraševanja ideoloških izhodišč klubske kulture kot eskapistične oaze in rojevali novi razmisleki o njenem družbeno-političnem naboju. Medijski monopol pri posredovanju teh diskurzov so si lastile platforme, kot so Resident Advisor, Boiler Room in Mixmag. Med najbolj pozitivnimi premiki izpostavljamo medijsko in festivalsko zastopanost ženskih ter nebinarnih ustvarjalk. Najbolj viden preboj so med drugimi doživele Honey Dijon, Umfang, Dr. Rubenstein, Avalon Emerson, Object Blue, Lorraine James in Ciel. Medijsko in festivalsko odpiranje moramo razumeti v kontekstu širšega družbeno-političnega dogajanja, vpeljevanja kvot v institucije, gibanja #jaztudi in ne nazadnje vprašanja politične korektnosti. Pod žaromete so stopile identitetne politike v obliki rasnih, manjšinskih in spolnih diskurzov. Obrobna klubska glasba je v skladu s svojimi koreninami ponovno postala ena osrednjih platform umetniškega izražanja med manjšinami in širšo LGBTQ+ skupnostjo.

V tem kontekstu gre v navezavi na esej The Rise of Conceptronica Simona Reynoldsa izpostaviti tudi vse večjo akademizacijo diskurzov znotraj napredne elektronske glasbe. Ta je po njegovem mnenju v mnogih primerih prej sodila v galerije kot v klubska okolja. Umeščanje elektronske glasbe v javne prostore je postalo po defaultu avdio-vizualno; producenti so že pri zasnovi razmišljali o vizualni komponenti svojih performansov, ki so postajali vse bolj ambiciozni. Kot tipičen primer izpostavljamo live set producenta Objekta in spremljevalni AV spektakel umetnika Ezre Millerja. Skozi promocijo tovrstnih pristopov se je po besedah avtorice Greete Dayal ustvaril tako imenovani festivalsko-industrijski kompleks, ki je postavil parametre, kako naj bi bil videti impresiven festivalski nastop. Med vrhunci desetletja, po mnenju nekaterih pa tudi celotne zgodovine elektronske glasbe, moramo izpostaviti nastop Aphex Twina na festivalu Field Day leta 2017, ki je mimogrede vključeval komad slovenskega dubstep producenta FLO-ja. Nastala je torej nova ciljna publika nekakšnih rejverjev intelektualcev, predanih ljubiteljev elektronike, ki obiskujejo festivale a la Unsound, CTM in ne nazadnje tudi Sonica, katerih diskurzivni deli so vsaj toliko pomembni kot glasbeni. Odvila se je skratka totalna festivalizacija, ki je imela negativen vpliv na finančne kalkulacije znotraj klubskih scen, toda o tem kdaj drugič.

Industrija plesne elektronske glasbe je postala večja kot kadarkoli prej. Priča smo bil hitremu razblinjanju nekdaj oprijemljivih meja med podzemljem in mainstreamom. Kot zanalašč je ravno v dneh nastajanja pričujočega teksta Calvin Harris, najbolje plačani EDM didžej na svetu, izdal dva izredno zanimiva komada pod novim psevdonimom Love Regenerator. Eden je neposreden poklon rejverskim breakbeatom kultne britanske trojke 2 Bad Mice. Harris skratka na začetku novega desetletja streže z muziko, ki jo je v minuli dekadi ponovno odkrivalo globalno podzemlje. Je to znamenje časov, ki prihajajo? So po mainstreamizaciji techna zdaj na vrsti drugi žanri? Če v širši revizionizem elektronskih estetik 90. let v sferi popa nismo zares prepričani, pa nas nedvomno čaka postopna absorpcija specifičnih globalnih elektronskih scen v mainstream. Prvi znanilec teh trendov je nedvomno že omenjeni južnoafriški inovator DJ Lag, ki je lani sodeloval pri komadu My Power ameriške zvezdnice Beyonce z albuma The Lion King: The Gift. Od getov južnoafriškega mesta Durban do odra Coachelle in Beyoncejinega dokumentarca Homecoming je žanr gqom potreboval manj kot desetletje.

Kdaj bo baile funk prodrl v globalni pop, je samo še vprašanje časa ...