Različne lokacije, Ljubljana, 14.–18. 8. 2019

Prvi del, komentira Michael C. Jumic

Morda se spomnite: ravno v času izbruha EDM-a oziroma malo po njem, tam nekje leta 2014, 2015, je po online medijih o klubski kulturi krožil nek članek o določenem anti-EDM-ovskem klubu, nad vrati katerega je visel znak, ki je bombastično najavil, da bodo tu, v tem pravem klubu, DJ-ji rolali samo vinil, in dejansko bodo ROLALI, za razliko od – se razume – EDM zvezd, ki se poslužujejo neke vrste playbacka.

Da bi zapopadli preprost, a izjemen globok in iskren užitek, ki ga je tukajšnji obiskovalec in komentator doživel ob resda skromnem obisku dveh izmed štirih noči nedavnega festivala od:vod, se zdi smiselno izhajati iz teze, da je omenjeni festival  nenamerno, nehote in ponesreči minil v znamenju enega takega gimmicka. Festival je imel namreč tako pomanjkljivo in minimalno online podporo, da je že samo v tem kontekstu izpadel old school. Nobenih z gifi natrpanih instagram zgodbic, nobenih kažočih emoji prstkov... nobenih crossoverjev z micro brew pivovarnami. Pač – le življenjepisi nastopajočih in urniki, na neuradni ravni pa prošnje obiskovalcev za karte za razprodane dogodke.

S čim je zdaj vse to povezano? V letu 2019 bi si upal trditi, da z vsem. Tako sta dva napol skrita šotora, ki sta stala v Tivoliju, prispevala tisto skromno bogastvo, ki mi ga v vseh letih od takrat dalje še ni uspelo zadovoljivo opisati. No, vesoljni užitek, ki ga tak set up lahko ponudi, je skoraj nemogoče opisati, zato ne bom niti poskušal. Rečem lahko le, da je do tega užitka prišlo, in dalje naštevam elemente, ki so k temu pripomogli: plesišče in šank, publika in DJ.

Gremo torej po vrsti: plesišča v redu. Minimalne vizualije, dober zvok, prikupen set up, sploh na malem oziroma južnem flooru, ki je na rondoju tivolske pešpoti našel idealen prostor. Publika odlična: cenenega klubskega eskapizma željna in skladno s to željo – vešča nekega osnovnega dancefloor bontona. Nihče mi ni stopal po obutvi, prekinitev zatopljenega doživetja zaradi živčnega tavanja zmedenih ljudi v mojih skupaj šestih urah tam skoraj ni bilo – to je plesišče, ne srečelov, tu ni neke skrivnosti, najdeš svoj imaginarni – meter pa pol krat meter pa pol kvadratek –, poslušaš glasbo in plešeš. Prav tako med obiskovalci ni bilo pretirane želje, da bi pofotkali DJ-ja ... Tako bomo rekli: med živahnim plesom sem stankal štiri špricerje, ne da bi se polil ... In, ob butičnem duhu festivala mi je ob izbiri oblačil in obutve v glavi odmevalo tisto, kar sem nekoč, v zlatih časih, naokrog ponavljal o takratnem K4: to je edini pravi klub, v katerem lahko nosiš lepe stvari. Pravzaprav je bilo vse skupaj precejšen riziko, glede na to, koliko neznank se je kopičilo okoli tega od:voda. Vendar mi ni bilo žal: veliko ljudi je butični outdoor dogodek v okolici Tivolija razumelo kot idealno priložnost za razkazovanje highlightov iz športnega vogala svoje garderobe, kar je za Letečega pilota seveda velikanski plus. In obe noči sem se z dogodka domov vrnil fresh and clean. 

O glasbi kot ločenem elementu celotnega doživetja ni veliko povedati. Yoshi je v petek na velikem flooru spodobno izvedel svoje poslanstvo s tršim celinskim houseom. Truly Madly pa je imel v soboto na malem flooru nekoliko več problemov z držanjem interesa publike, sploh v začetku svojega bolj kot ne melodičnega house seta. Menda je v Angliji drugače, a takšni softiči v ljubljanskem nočnem življenju res ne premorejo nekega porekla, kar je bilo očitno ob odzivu publike. Gospod Madly pa očitno poseduje neke audiofilske spretnosti, in ob zelo prikupnem zvokovju so tudi takšni – recimo jim – meditativni momenti ponudili svojevrsten užitek … No, vsaj temu rahlo zadetemu dolgoletnemu houserju. Imel pa je – oziroma imeli smo – srečo, najprej, ko se je elektrika po petminutnem izpadu vrnila, in potem še, ko je na nebo nad šotorom, pod katerim sta bila nameščena zvočni sistem in DJ miza, obsijala polna luna in z njo redko posejani oblaki ter sledi letal. In takšno vzdušje je Madly v zadnji uri svojega seta lepo ujel in zadovoljivo usmerjal. Bilo je enkratno, kapo dol.

Ne morem govoriti o dogodku, ne da ne bi omenil pristopa organizatorjev k snovanju in promoviranju izbranega line-upa. Meni in tudi nekaterim drugim kritikom raznoraznih ekcesov trenutne klubske scene se je namreč zdelo prav komično, kako pogosto je bila v opisih nastopajočih uporabljena beseda digger. Tak je ta house danes, je ob moji opazki rekel sodelavec, in sodeč po terminologiji primerljivih dogodkov v tujini bo res nekaj na tem. No, na tem konkretnem mestu se ne pritožujem, bi pa dodal le, da sta bila oba seta, ki sem ju poslušal skoraj v celoti, za moje pojme pusta, teksturno pretirano enotna in brez nekega smisla za humor. A v bistvu s tem ni nič narobe, sploh v takšnem minimalističnem kontekstu; pravzaprav mi je bilo ob opisanih okoliščinah morda prvič razumljivo, zakaj in kako lahko tudi tak house dobro funkcionira. A vendar ... Po tako marljivem kopanju po starih vinilih bi pričakoval enkratne trenutke, quirky bas linije, ki so potonile v pozabo, oddball vokalne kompozicije, ki bi spretno izigravale housove globoke povezave s pop glasbo ... not hating, ampak glede na to, kolikokrat je bilo izpostavljeno to diganje ... definitely just saying.

Skratka, dve visoko dvignjeni – real life, ne emoji – palici: plesišče, šank, DJ, publika in basta ... odličen gimmick, na katerega so, sumim, organizatorji naleteli bolj kot ne po nesreči. Moj edini nasvet za naslednje leto pa bi bil sledeč: own it!   

Drugi del, komentira Dušan Bulajić

Štirje dnevi festivala od:vod so ponudili preprosto preveč glasbe, da bi jo lahko kakorkoli na kratko zaobjeli v celoti. A vsekakor povejmo najprej nekaj o nastopajočih in muziki. Ob tej je šlo tudi na tokratnem od:vodu za širok nabor, s primarnim fokusom na elektronsko, večinoma klubsko orientirano dogajanje, vendar pa je festival ponudil tudi širši glasbeni konsenz – tako je bilo tokrat mogoče slišati tudi Svemirka in denimo Tetkine Radosti. Festivalski line-up je zapolnila širna postava, od lokalnih mladcev z najnovejšimi najdbami, prekaljenih favoritov tukajšnjega in tujega klubovja s svojimi preverjenimi recepti, do težkokategornih gostov, ki DJ pulte zasedajo tudi na večjih elektronskih festivalih, kot je na primer bližnji Dimensions, ki se prične naslednji teden. Ob vsem tem se zdi vredno omeniti, da je od:vodov nabor vključeval predvsem nastopajoče, ki se bolj kot ne umikajo publiciteti in drugim distrakcijam oziroma zadovoljstvo iščejo predvsem v glasbi. Dolžni pa smo vam še lokacije dogajanja – prostori, ki so festival gostili v nočnih urah, so bili Gala Hala, Tiffany in Monokel, Božidar in Cirkulacija2. Še prej pa – Park Tivoli z dvema popoldansko-večernima odroma. V popoldanskih urah je bilo v parku moč ujeti tudi hip-hop, trip-hop, dub, ambientalnejše in drugačne zvoke. Sicer pa je bilo na od:vodu prisotnih nešteto podzvrsti in primesi housea, techna, tudi electra, večinoma tistih na filingaški strani, vendar pa je marsikateri nastopajoči v svoj set spustil tudi težje trenutke submisij, ekstaz in drugih trših ali hipnotičnih prijemov elektronskih glasb, kot so denimo koščki hardcorea, industriala ali acida.

Obširni tivolski kontinuum časa in dveh prostorov je ponudil moment poligona za nastopajoče, bolj prekaljeni oziroma pogumnejši so svoje programske slote izkoristili za različne izlete, nekateri v lahkotnejše slikanje popoldanskih pejsažev za poležavanje na zelenicah, spet drugi v zahtevnejša, abstraktna popotovanja po globinah eksperimentalnih glasb. In tudi ob večernem stopnjevanju, ko se je dogajanje z vsako minuto prestavljalo fizično vse bližje nastopajočim, ni bilo prav nič drugače. Izbor DJ-jev in nastopajočih, ki so predstavili svoje live nastope, je torej v večini primerov odgovarjal delu dneva in je ob prevešanju popoldnevov v večere ponudil priložnost tudi za za obklubske, drugačne, kompleksnejše prakse, najpomembnejši faktor za to diverziteto v muziki pa je predstavljala lokacija popoldanskih delov festivala od:vod. Mestni park namreč. Kraj odmika od vrveža ulic, neskončen vir, iz katerega prebivalec urbanih tvorb črpa energijo, se v njem na sebi ljub način regenerira, zadovolji različne potrebe in nenazadnje uporabi njihove relativno velike prostorske danosti za vse živo. Tako sta se na obeh straneh Jakopičevega sprehajališča v Tivoliju vzpostavili novi interesni točki – tako za slučajne, kot tiste, usmerjene obiskovalce in uporabnike mestnega parka, ki je imel za štiri dni enega svojih močnejših adutov v glasbi in ljudeh, ki jo obkrožajo, odmik od ulic in napajanje z energijo pa sta s tem na nek način zaživela z novo dimenzijo. 

In po skromni oceni pisca tega komentarja se je Ljubljana odzvala z odliko. Radovednih dovolj, fokusiranih in dobro informiranih prav tako, popoldanski džojnt in pivo, tarok, frizbi ali pa preprost in iskren drunk-in-public sredi tedna, vse ob spremljavi od glavnih tokov relativno odmaknjenih glasbenih praks. Zvečer se je publika voljno premikala bližje odru, ustvarila so se spontana – in kot pravi Mike – tudi prijazna plesišča, nastopajoči pa so ravno prav veliko množico počasi pripravljali in usmerjali naprej, v dogajanja po klubih, kjer se je nato glasba popolnoma in neustavljivo utirila nazaj v svoj naravni habitat ter tudi v teh okoljih ponudila spet nova doživetja, drugačne, nove selekcije, ki so s publiko na novo vzpostavile dialog, jo peljale in priganale v nove globine in nove višine. Naslednji dan pa smo se za sklenitev kroga ter začetek novih dialogov spet dobili v parku. In tako dalje, štiri, pet dni.

Zdi se, da je od:vod obrisal prah z nekoliko pozabljenih omar principov neprisiljenega, ohlapnejšega, sproščenega glasbenega združevanja v mestnem okolju. Vstopnine ni, D.I.Y., B.Y.O.B., dobra, alternativna glasba, dobro ozvočenje, zvedav folk, in glej ga zlomka – stvar laufa. V okvirih doživljanja elektronske glasbe se velikokrat pošalimo, da pri vsem skupaj ne gre za en komad, za enega DJ-ja, gre za doživetje, za zbir občutkov v toku določenega dneva, noči, gre za prijazne, sproščene ljudi, gre za širšo sliko. od:vod je naslikal prizor zrele, voljne scene, ki se želi združevati in predstaviti to – kaj pomeni, kaj počne in zakaj se mnogi izmed gostujočih radi vračajo. Festival bo verjetno odšel dalje in kakšno od svojih prihodnjih edicij doživel v prostoru, ki bi bil bolj v skladu z izvirnimi predstavami organizatorjev, a tokrat je potrdil recipročnost posebnega odnosa Ljubljane s specifično, od ustaljenih modusov operandi odmaknjeno, true, neinvazivno elektronsko sceno. Z vsem, kar se je dogajalo s hitrim prestavljanjem festivala, se je izkazalo, da je scena vključujoča, in od:vod je potrdil dejstvo, da je v Ljubljani mogoče izvesti čisto pravi park festival. Ob dvignjenem palcu občini za dovoljenje izvedbe festivala naj bo to tudi apel dovzetnosti za nadaljnje odločno podpiranje čim širšega vključevanja alternativnih glasb v vsebine parka Tivoli. V njem je dovolj prostora in neštetih skritih kotičkov, od koder naj odmeva drugačna glasba, od etna do metala. Dajte nam več glasbe v parku! Od:vod pa? Bilo je super!