Cankarjev dom zdaj že skoraj dva meseca krasi razstava Slovenski punk in fotografija, o kateri smo nekajkrat že spregovorili na valovih Radia Študent, med drugim v Svaštarnici in RŠ intervjuju s kustosinjo Marino Gržinić. Razstava, ki dokumentira razvoj punk gibanja na naših tleh – od geneze žanra v poznih sedemdesetih letih do njegovih kasnejših družbenih manifestacij –, svoj prikaz punk subkulture kot v prvi vrsti političnega gibanja izkoristi za širši premislek o družbeni kategoriji odpora. S ciljem, da njena sporočilnost ne bi zapadla v zgolj neko nostalgično samoproslavljanje, ki se rado pojavi ob takšnih kulturnih retrospektivah, so podobam domače punk preteklosti nasproti postavljeni aktualnejši prizori, natančneje petkovi protestniški shodi iz časa pandemije. Vleče se vzporednice med slovenskim punkom kot konkretnim zgodovinskim objektom in sodobnimi političnimi dogajanji, v katerih naj bi še vedno živel taisti uporniški duh. Ambicija razstave torej ni omejena samo na zgodovinsko predstavitev razcveta domačega punk podtalja in z njim povezane estetike, temveč je ta izhodišče za razkritje širše genealogije političnega odpora, ki naj bi v tej ali drugi obliki nosil nadaljnjo relevanco za slovensko družbo.

Razstava sestoji v večjem delu iz amaterskih fotografskih zapisov zgodnjega slovenskega punk sveta, katerega so – ob pomanjkanju resnega interesa medijev – dokumentirali njegovi neposredni udeleženci. Ti so v objektiv ujeli utrinke s koncertnih dogodkov in različnih zbirališč punk mularije, postavljene ob portrete posameznih glasbeniških osebnosti. Slike, nabrane iz neobjavljenih osebnih arhivov, skupaj tvorijo celovit estetski jezik, ki zajame takó spontanost in telesnost punk prireditev kot tudi motive skupnosti, modne performativnosti in vseh ključnih karakteristik subkulture, ki je svoj slog in življenjska načela vedno nosila tudi onkraj odrskega konteksta.

Narativa, ki jo razstava plete s svojimi eksponati, prepozna v punku začetno točko širše uporniške zavesti, katere etos so poosebljale tudi druge, sorodne protikulturne formacije. Vštric provokativnim odrskim inscenacijam zgodnjega punka je pozornost tako namenjena odlomkom iz zinov domačega LGBT gibanja, ki se je isti čas borilo za lastno mesto v prestolnici in si na stičiščih s punk sceno delilo lokacije, člane in politične cilje. Dobršen del razstavnega prostora je dalje namenjen kolektivu Laibach in njegovemu prepoznavnemu estetskemu modusu, s katerim je sredi osemdesetih let razvejal vizualni jezik slovenskega umetnostnega podtalja in ga sparil z reapropriirano desničarsko ikonografijo – z militarističnimi, religioznimi in nacionalističnimi pastiši, ki skupaj utelešajo hkratno prevzetje in negacijo punk idej kolektiva. 

Seveda je dobil na razstavi častno mesto tudi Radio Študent v obliki časopisnih člankov in posvetil, ki pričajo o vlogi njegovih glasbenih novinarjev pri popularizaciji in ideološki demistifikaciji žanra v njegovih rosnih letih, ko je misel, da je treba punk preslišati, prezenco panksov pa tako ali drugače diskreditirati, še vedno odsevala prevladujoč družbeni konsenz. Razstava torej predstavlja temeljito in – zaradi umestitve v prostore Cankarjevega doma – doslej najvidnejšo počastitev domače punk scene, kjer nekdaj odpadniški izraz mladostniške nekonformnosti končno doživi legitimizacijo v samem nacionalnem hramu kulture.

Toliko, da se za začetek odkašljamo s formalnostmi. Namenimo besedo enemu od v oče bodečih protislovij iz ravnokar zastavljenega opisa, ki naj predstavlja izhodišče naše kritike. Govorimo seveda o jasnem neskladju med poslanstvom punka kot eksplicitno antiestablišmentskim, menda politično subverzivnim projektom in njegovo hkratno vključitvijo v največjo kulturno institucijo države. Kako lahko namreč interpretiramo to kontradikcijo, ko vzamemo v zakup, da se je slovenska punk scena inkubirala v študentskih prostorih, v kleteh, v menzah in klubih ter je v svetu etabliranih kulturnih institucij kvečjemu prej zaznala sovražnika, kot pa da bi se potegovala za njegovo odobravanje? Dalje, od kje primerjava s petkovimi protesti in katere ideološke predpostavke lahko razberemo iz tega poskusa aktualizacije ter kaj nam ta lahko pove o punku danes? Je politični potencial punka skoraj pol stoletja kasneje res izgorel, subsumiran v mainstream in kot nemi zgodovinski artefakt negrozeč svetu vljudne kulture?

Da se razstava, ki raziskuje pomen in zapuščino slovenskega punka, lahko znajde v prostorih Cankarjevega doma, razlagamo z dvema predpostavkama. Prvič, če je nekoč obstajala odkrita razdelitev ter borba med sferama kulture in protikulture – ali, če nič drugega, vsaj implicitna napetost med tema dvema svetovoma, utemeljena v razrednih in generacijskih razlikah – je ta distinkcija danes v večji meri brezpredmetna. Na njenem mestu leži tisoče mikroideoloških niš, ki se srečujejo na enem skupnem trgu, kar v tem primeru pomeni, da lahko razstava zajame zanimanje veliko širše publike, ki ni nujno zverzirana v zgodovini ali konkretnih političnih implikacijah punka, niti ne potrebuje kulturnega kapitala, ki bi bil nekdaj predpogoj za interakcijo z dotično sceno. Drugič, kot zagovarja tudi razstava sama, danes ločujemo punk etos oziroma punkersko politično držo in dejanski glasbeni žanr, kar med drugim ustvarja diskontinuiteto med starimi in sodobnimi manifestacijami gibanja – slednjim razstava, kljub ciljem po aktualizaciji svojih vsebin, ne nameni besede.

Okvir, v katerem razstava preučuje punk zgodovino, obide analizo aktualnega stanja žanra in družbenih preobratov, ki so ga do semkaj pripeljale. Že sama izbira, da se gibanje, ki je primarno živelo na ulicah in v kulturnih podtaljih, prestavi v takšen kvazimuzejski kontekst – v institucijo, katere »narodotvorna vloga« je pogosto poudarjana – priča o tem, da je punk kot žanr tu razgaljen kot primarno historičen fenomen, kot še en gradník novejše slovenske zgodovine, brez sodobnega naboja. Kot nekaj, kar nas je naučilo metode odpora proti percipirani nepravičnosti, toda česar bistvo je bilo od osemdesetih let s časom rafinirano, rešeno naivnih idealizmov in končno presajeno v nove družbene kontekste. Sodobni punk žanr, po drugi strani, v tem pogledu ni zaznan kot aktiven politični projekt, temveč s tem primanjkljajem implicitno izpade zgolj kot ostanek pretekle subkulture.

Takšna sodba pa v bistvu sploh ni zgrešena. Punk se je v zadnjih desetletjih – tako kot mnoga druga glasbena gibanja s sorodnimi družbenokritičnimi zasnovami – podvrgel tržnim pritiskom, ki onemogočajo prakticiranje realno subverzivnih gest, ali pa se je odmaknil na obrobje - brez širšega političnega zagona, a tudi brez pretenzij do konkretne misije, saj je njegova vera v emancipatorni potencial protikulturnosti oslabljena in nemalokrat zamenjana z moralističnimi pozivi k enemu ali drugemu specifičnemu potrošniškemu vedenju. Seveda se nobeno kulturno gibanje ne more v nedogled oklepati svoje izvorne esence, ne glede na to, za kako prožno se ta lahko izkaže v luči nenehno spreminjajočih se družbenih krajin. Toda namesto da bi bile te drastične spremembe v položaju punka in vseh družbenih dinamik, ki so ga skozi desetletja razvile v današnje stanje, vsaj prepoznane – če ne že izkoriščene za kak koristen razmislek o vlogi uporniških politik v sodobju – jih razstava v celoti prezre. Ostane torej samo tradicija uporništva, brez pomislekov o njenih neuspehih, njenih zablodah in zastarelosti njenih ideoloških predispozicij. Iz slovenskega punka je tako napletena zgodba o njegovi subverzivni zapuščini, ki služi legitimizaciji specifične politične narative v sedanjosti. Citiramo kustosinjo razstave Marino Gržinić v intervjuju za Radio Študent:

»... Mogoče je punk mrtev, ampak punkerska gesta, kot militantna, radikalna, brezkompromisna gesta lahko živi. In mi jo moramo prepoznati v kateremkoli obdobju s katerokoli generacijo.«

Da je ta menda radikalna, brezkompromisna gesta – od vseh stvari – prepoznana prav v petkovih protestih, je morda le simptom tega, da generacije na čelu domače kulturne produkcije in njenega menedžerstva pač nimajo ravno prsta na pulzu problematik, ki se godijo tudi onkraj njihovega razrednega horizonta. Drugače rečeno, ne prepoznajo vzrokov političnega odčaranja, ki danes zadeva predvsem mlade in katerega razrešitev presega zmožnosti liberalnih političnih formulacij – ali pa razumejo kot radikalno že to, da vsakih nekaj let ubranimo status quo pred desničarskimi populisti in se nato vrnemo k običajnemu političnemu vsakdanu, namesto da bi preizpraševali in naslovili temeljne vzroke, ki sploh omogočijo popularizacijo takšnih politik in njihove sezonske vrnitve na oblast.

Štafeto punkerskega uporniškega duha, kot smo že nakazali, razstava tako predaja petkovim protestom, za katere pa je treba dalje izpostaviti, da – v nasprotju z zgodnjim punkom – ti niso nikoli operirali s podobnimi utopičnimi ambicijami po družbenem prebujenju niti niso bili usmerjeni v boj proti prevladujoči kulturi ali sploh k preizpraševanju same kategorije politične avtoritete. Petkovi protesti so v prvi vrsti predstavljali reakcijo na ukrepe Janševe vlade, torej na konkretno politično situacijo z omejenimi implikacijami, katere iztek je očitno pomenil tudi izginotje potrebe po dotičnem aktivizmu; konec koncev je bil osnovni cilj petkovih akcij omejen na normalizacijo razmer, na vrnitev k prejšnjemu statusu quo, ne pa k stvaritvi kakršnekoli nove politične paradigme. Strelne linije protestnikov niso zajemale etabliranih političnih in kulturnih struktur, temveč so problematizirale njihovo »ugrabitev« s strani janšističnih vladnih organov, institucije same pa so bile prezrte ali, prav nasprotno, štete za zaveznike in sotrpnike v boju proti vladi.

Odločitev, da glavni predmet aktualizacije postanejo petkovi protesti in ne sodobna punk scena, priča tudi o nezanimanju za realno stanje te scene, kajti razstava, ko pride do omembe povezanosti punka in političnega aktivizma, v spremnih besedilih ne vključuje konkretnih referenc in namesto tega operira z neprepričljivimi idealizmi. Citiramo iz napovednika razstave:

»Punk ostaja glas upora proti nepravičnosti, izkoriščanju in politični apatiji, zato ni presenetljivo, da se punkovski elementi pogosto pojavljajo tudi na sodobnih delavskih protestih, ki se zavzemajo za pravice delavcev, socialno varnost in spremembe v sistemu. O tem pričajo tudi protesti na Slovenskem med epidemijo covida-19 od leta 2020 do 2022.«

Na kakšne punkovske elemente se nanaša odstavek? Da bi v petkovih protestih ali drugih sorodnih akcijah prepoznali kakršnokoli posebej izstopajočo punkersko prezenco, bi morali močno poškiliti. Prej lahko argumentiramo, da današnje punk subkulture politiko obravnavajo s cinične distance in se zadovolijo s tem, da svojo politično sporočilnost – če jo sploh izoblikujejo – obdržijo znotraj svojih partikularnih scen, kot pa da bi z njo marširale ali kolesarile po prestolnici. V praksi nad željo po javnih konfrontracijah in konfliktnih diskurzih pretehta težnja po odmiku od glavnih političnih prizorišč, ki jih današnje punk subkulture dojemajo kot izumetničena, prodana in neučinkovita.

Poleg tega ne smemo pozabiti, da punk pač ni prvi na svet prinesel koncepta ljudskega odpora, da ne moremo vsakega izraza odpora razumeti kot »punkovskega« in da je političnemu vidiku gibanja pogosto pripisana večja teža, kot jo je za njegove udeležence in udeleženke v tistem trenutku dejansko tudi imela. Tem je bilo namreč včasih popolnoma vseeno za takšne opredelitve. Kot je nedavno v komentarju o razstavi za Kralje ulice zapisal Taubi:

»Nismo bili mi za govorce. Jebalo se nam je za njih. Mi smo preprosto bili v svojem svetu in svoji glasbi. Policisti (takrat miličniki) pa so nas proglašali za Hitlerjugend. Zdaj pa nas mediji proglašajo za komuniste. Mi pa smo samo pankerji! Vedno proti!«

Nismo mnenja, da povezavi, ki jo razstava začrta med zgodnjim punkom in petkovimi protesti, v celoti manjka utemeljena kulturna kronologija – čeravno bi lahko bila po istih kriterijih zlahka ustvarjena tudi v navezavi do kateregakoli drugega protestniškega gibanja – temveč trdimo, da je njena analiza vulgarna in idejno šibka, če želimo od nje odnesti kaj več od nostalgičnih kontemplacij estetskega izrazoslovja slovenskega punka. Čeprav organizatorji smatrajo dotično razstavo za projekt 21. in ne 20. stoletja, smrdi njen poskus aktualizacije po ravno takšnih zastarelih modernističnih nazorih, ki jih poslušamo že desetletja. Neizkoriščena ostaja priložnost za razmislek o protislovjih in mejah politične akcije v sodobju, kjer – po letih absorbcije uporniške retorike v dominantne kulturne tokove – uporništvo samo po sebi ne zagotavlja več učinkovite kritike; kaj šele, da bi vodilo h konkretnim sistemskim spremembam.

V času, ko se ima že vsaka korporacija za družbeno napredno silo, ko se vsaka še tako hegemonska politična opcija prodaja za protielitističnega upornika in ko se še v Davosu šopirijo s svojim čutom za probleme kapitalizma, je jasno, da nam način politične negacije, ki naj bi našel svojo genezo v punk gibanju, ne more več pomagati navigirati po sodobni ideološki krajini, kjer lahko vsakdo – tako dominantna kot robna politika – apropriira jezik in metode punka v lastno miselno matrico. Vsaka kulturna produkcija torej, ki bi želela dokumentirati punk onkraj nostalgičnih poklonov, bi v svojih aktualizacijah nujno morala nasloviti takšne problematike in v njih iskati potencial za natančnejše in relevantnejše nauke.

Ključna vprašanja ostajajo: Kako se učinkovito upreti politični avtoriteti, če je njen izvor vedno bolj nerazločljiv, če se procesi družbene normalizacije, ki se jim je punk vedno postavljal po robu, čedalje bolj umikajo iz polj mode, glasbe, estetike, spola in duševnosti, na vsakem ovinku pa prednjači kult posameznika, ki naj bi ga tudi punk sam poveličeval? Kako ukrepati, kadar na oblasti ni desničarske karikature, ki jo zlahka antagoniziramo z različnih zornih kotov, temveč se moramo namesto tega spopasti s terorjem rutinskih procesov liberalne demokracije? V družbi, kjer je upor sam predmet fetišizacije, zamejen v obvladljive kontekste, je – predvsem subkulturam, potisnjenim na družbeno periferijo – toliko lažje zapasti v nihilistični odmik iz političnega ali pa v konstrukcijo preprostih, črno-belih nazorov, ki bolj služijo potrebam moralnega užitka, kot pa da bi predstavljali podlago za nove, dejansko izvedljive politične premike. Da se ti lahko začnejo, je prvi nujni korak iskreno soočenje s starimi kulturnimi paradigmami in navsezadnje tudi končno odčaranje od njihovih omejitev. Potreben je radikalen prelom s političnimi metodami preteklosti, ne več njihova reartikulacija.