Omejitve gibanja, druženja in zbiranja tako v privatni kot javni sferi zavoljo minimiziranja oziroma preprečevanja širjenja virusa SARS-CoV-19 so seveda globoko vplivale tudi na številne glasbene dogodke. Ko je bilo torej jasno, da se lep čas v živo ne bomo več videvali, se je kot gobe po dežju razrasel livestreaming oziroma predvajanje spletnih video vsebin v živo. Vztrajno navdušenje nad vso maso brezplačne vsebine, živo igranih in DJ nastopov se sicer kaj hitro obrne v nerganje nad prenasičenostjo in zdolgočasenost. A osnovni problem ni pač tisti še en tip, ki brenka na Facebooku. Dobrodošli torej v krasni novi svet streaminga ali kot je v Matrici izjavil Neo: jack me in!.

Livestreaming vsekakor ni nov pojav. Ključna ločnica za razumevanje njegovega aktualnega konteksta pa je pomanjkanje drugih možnosti delovanja, ki so na voljo glasbenikom oziroma koncertnim in klubskim prostorom. Kar je bil prej dodatek ali nadomestek za živo udeležbo, zdaj prevzema vlogo rešitelja več različnih problemov.

V času, zaznamovanem z izrednimi razmerami in negotovostjo, polnem občutkov nemiru in strahov, so glasbeniki pozivali in bili pozvani k ponudbi utehe in zabave, ki jo mnogi iščejo v umetnosti. Takšni sta bili sila javno odmevni zgodnji akciji #koncertskavča in #koncertzbalkonov, slednji najprej imenovan Koncert za zvestobo. Plemenite geste, ki pa popolnoma spregledajo težavnost romantične ideje, da je poslanstvo umetnikov razdajanje svojega dela brez pričakovanja kakršnekoli koristi v zameno.

V času nekoncertiranja, nedogodevanja, s katerim so številni glasbeniki in drugi vpleteni v glasbeno sfero izgubili večinski vir svojega prihodka, pa si po logiki trga ti isti akterji ne morejo privoščiti tudi izgube pozornosti poslušalstva. Tisti, ki se bodo ohranili v zavesti več odjemalcev, bodo v prihodnosti, kot to logika diktira tudi mimo izrednih razmer, boljša izbira za izvedbe koncertov, nanje bodo namreč privabili več ljudi. Vsekakor glasbenikom s tem ne želimo pripisati kakih zlohotnih namenov, interakcija s poslušalci je nujna. Čeprav je te dni kvalitativno popolnoma drugačna, je ne moremo odpisati kot nujno manjvredne. Navsezadnje je komunikacija med publiko, poslušalci in izvajalcem tista, ki ustvarja občutek skupnosti in ki chat roome oziroma klepetalnice hipotetično (ponovno) vzpostavi kot prostore srečevanja in druženja. 

Praksa livestreaminga se je v tem času zaenkrat v Sloveniji izkazala prvenstveno kot domena pobude samih glasbenikov, kar pogojujeta tudi ukrepa o neprehajanju občinskih meja in omejevanju zbiranja. Kljub temu nas negativno preseneča šibka aktivacija prostorov in organizacij, ki sicer nudijo platforme, na katerih se glasbeni ustvarjalci lahko predstavijo in generirajo zanimanje izven mehurčka lastnih kanalov in obstoječe zveste publike. Več takšnih prostorov v določeni meri poseduje tudi osnovno tehnološko infrastrukturo ter znanje, potrebno za kakovostno izvedbo vsebine, česar v primerih posameznih ustvarjalcev največkrat ne moremo reči. Kje so torej javno financirani zavodi, kakršna sta Cankarjev dom ali Kino Šiška, in kje sta pregovorna aktivacija ter samoniklost alternativnih prostorov.  

Ugibanja o dolgoročnosti prepovedi oziroma omejitvah v kontekstu koncertnih dogodkov vsekakor niso nerealistična, kar nam zastavi tudi vprašanje, kako livestreaming morda zastaviti kot potencialen vir prihodka. Monetizacija bi bila med drugim mogoča denimo z uporabo plačilnega zidu, kot to izvaja platforma StageIt, sistemov donacij ali naročnin tipa Patreon. Že predkoronska pričakovanja po skorajšnjem ali popolnem zastonjkarstvu ne bi smela biti samoumevna, čeprav v tem trenutku že kakršenkoli kanal do javnosti dozdevno deluje veliko boljše kot nič. Organizacije, ki svojo vsebino, imidž ali brand gradijo z vključevanjem kreativne vsebine drugih, bi morale biti dolžne razmišljati o tem, kako prispevati k preživetju ustvarjalcev, razmišljati na način, ki stopa tudi korak dlje od nabiranja novih všečkov ter napihovanja dosega in prepoznavnosti.

Nekaj takšnega denimo velja za pobudo Karantena ljubljanskega Pritličja, ki med drugim predstavlja livestreame DJ nastopov. Enako to velja tudi za aktualne in prihodnje vsebine, ki jih sprovajajo organizacije, ki imajo v Sloveniji status institucij.

Velja torej tako za vsebine, ki jih lahko pričakujemo s strani Kina Šiška, o katerih je špekuliral Manček v sklopu naše GRŠ okrogle mize, kot tudi denimo za vsebine, ki jih producira RTV Slovenija, specifično denimo za Koncerte od doma v skupni izvedbi Vala 202 in programov nacionalne televizije. Za Koncerte od doma si lahko privoščimo precej zanesljive špekulacije, da od glasbenikov iztržijo dobro kupčijo. Ne le v neposrednem finančnem smislu, temveč tudi v smislu uspešnosti dosega te vsebine, ki jo s pridržanimi pravicami reciklirajo na vseh svojih kanalih, radijskih, televizijskih in spletnih. Ob neaktivnosti drugih pa si ob tem Val 202 zasluži tudi kritiko urednikovanja oziroma kuriranja teh programov. V tem trenutku bi si res moral drzniti delovati v vlogi tastemakerja, predstavljati tudi neuveljavljene domače bende in tiste, ki ne postopajo le v linijah zasedb, kot so Dan D, Big Foot Mama in podobne, še posebej v formatu livestreaminga, ki močneje privlači tudi mlajše generacije, željne aktualnejše glasbe. Morda pa si v množici livestreamov vloga tastemakerja oziroma glasbenega poznavalca ponovno zasluži sfero vpliva razdeliti na ljubiteljske poskuse ter tiste, dejansko vredne naše pozornosti. 

Pomembno je razumeti, da predstavljeni problemi ne izhajajo inherentno iz prakse livestreaminga, z njim so le prestavili v najvišjo prestavo. A omeniti moramo še dva, prav posebej peroča problema, ki imata moč polarizirati glasbeno skupnost. Prihodnost, v kateri bi prišlo do monetizacije livestreaminga, s čimer bi ta v optimistični interpretaciji postal vir dohodka, je zelo negotova, še posebej, ko v povezavi z livestreamingom niso razrešeni problemi avtorskih in sorodnih pravic na nobeni izmed platform, ki se jih v tem trenutku poslužujejo glasbeniki. Drugi razmislek pa mora v smeri premika iz prvenstveno poslušalske izkušnje koncerta k vse izraziteje vizualni izkušnji. Že v tem trenutku je namreč jasno favoriziranje ustvarjalcev, ki ob glasbi v realnem času ponudijo še interakcijo s poslušalci ali pa so morda dobri pripovedovalci zgodb, komiki ali zabavljači.

Livestreaming ne more biti rešitev problema umanjkanja živih koncertnih in klubskih dogodkov v fizičnih prostorih, a ob treznem razmisleku in ne brezglavem kokošjem iskanju drobtinic bi se lahko izkazal potencial tudi za tako lokalizirano sceno, kakršna je slovenska.