* foto: Rebeka Bernetič & udeleženci kongresov

V tokratnem komentarju se posvečamo dvema večdnevnima poletnima dogodkoma mednarodnega značaja: Improconu in, denimo, njegovemu mlajšemu bratcu Improbiroju, ki sta namenjena srečevanju glasbenikov s tako imenovane impro scene. Improcon se je letos pod tem imenom odvil že petič, tokrat med 12. in 16. avgustom, prvič pretežno v Bistrici ob Sotli, eno popoldne pa čez mejo v Kumrovcu. Po drugi strani je Improbiro potekal letos prvikrat, med 19. in 26. julijem, in je vzniknil zaradi manka tovrstnega specifičnega ustvarjalnega dogodka v Novi Gorici ter tudi kot odgovor na Improcon, v katerem so organizatorji prepoznali dobro prakso. Ker dogodka nista namenjena nastopom določenih stalnih zasedb ali bendov, temveč druženju in igranju ad hoc kolektivov, ki se za skupno muziciranje dogovorijo na licu mesta, se tudi tokratnega komentarja ne bomo lotili kot obravnave slišanih kolektivov. Prej gre tukaj za predstavitev konteksta obeh dogodkov, obravnavo njune prostorske umestitve, spremljevalnih dogodkov, primerjavo preteklih edicij ter dogodkov med sabo ter vprašanj, ki se porajajo pred morebitnimi prihodnjimi edicijami takšnih kongresov.

To niso festivali in to niso kurirani programi. Čeprav gre za precej živahna dogodka, je seveda najprej pomembno poudariti, da v obeh primerih ne gre za festivala v smislu oznake, s katero se promovirajo številne prireditve, včasih tudi z namenom, da bi privabile večje občinstvo. Tako Improbiro kot tudi Improcon sta kongresa oziroma neke vrste delavnici, ki primarno nista namenjeni zunanjim poslušalcem, temveč delujeta kot priložnosti za sproščena snidenja pretežno muzičarjev, ki sta jim brezplačno na voljo nujna infrastruktura za večdnevno bivanje in oprema za igranje. Glasbeniki v tem primeru ne nastopajo v klasičnem smislu po določenem programu, temveč se sproti odločajo, s kom bodo igrali. Ker gre za javna dogodka, je obisk poslušalcev seveda v vsakem primeru dobrodošel, a poslušalstvo v veliki meri predstavljajo tudi sami udeleženci in organizatorji.

Ozadje, prostor in obseg. Medtem ko je Improbiro doživel letos svoj debi, korenine Improcona segajo vsaj kakšno dekado v preteklost. V tem času je dogodek doživel kar nekaj transformacij in sprememb lokacij, o čemer ste lahko slišali tudi v oddajah, ki smo jih na Radiu Študent na to temo pripravili v preteklosti. Omenimo vsaj to, da je dogodek iz začetnih manjših pikniških druženj in koncertov pri Imenem ter nadalje iz mednarodnih srečanj 4 State Sessions prerasel v obliko kongresa Improcon. Tega izvajajo kulturna društva iz Slovenije in Hrvaške, v začetkih tudi iz Avstrije, z dodatno pomočjo lokalnih ekip in prostovoljcev glasbofilov. Dogodek je v letih 2014 in 2015 potekal v znamenitem Spomen domu v Kumrovcu, nato pa v večjem obsegu v letih 2017 in 2018 v popolnoma drugem okolju, na gradu Veliki Tabor v Desiniću. Lanske edicije se je denimo udeležilo približno osemdeset ustvarjalcev iz sedemnajstih držav. Povečevanje obiska skozi leta je kazalo na eksponentno rast, ki bi lahko tudi ogrozila dogodek v smislu obvladljivosti, financiranja ali splošne organizacije. V primeru še večje udeležbe bi bilo morda dogodek res treba začeti kurirati, poiskati druge in drugačne prostore ter poskrbeti za dodatno finančno zaledje.

Kakorkoli, letošnjo, peto edicijo Improcona, ki je štela nekaj deset glasbenikov manj kot lani, vseeno pa z bogato mednarodno udeležbo, so skoraj v celoti preselili v Bistrico ob Sotli, ponovno pa so organizatorji za minimalni prispevek poskrbeli za vse obroke ter za možnost kampiranja, spanja v hostlu ali v šolski telovadnici. Na voljo je bilo vsaj pet različnih prostorov za igranje: Klub Metulj, Dvorana Kulturnega doma Bistrica ob Sotli, galerija in dnevna soba bistriškega Hostla Gabronka ter podstrešje vaškega kozolca poleg hostla, ki je služil tudi kot prostor za dnevno druženje ter premagovanje lakote in žeje. Kot že v prejšnjih letih, je bilo tudi tokrat zaznati, da so se posamezni glasbeniki navduševali nad različnimi prostori, najbolj nojzerske ter seveda tiste ozvočene kolektive pa je bilo moč poslušati v Metulju, kjer se je igralo pozno v noč. V tem pogledu se je prizorišče v Bistrici izkazalo za odtenek boljše kot tisto v Desiniću, kjer so se morali udeleženci držati sicer resda relativno pozne policijske ure, ko so grad Veliki Tabor zaprli.

Prav takšna policijska ura pa je bila ena od omejitev prve edicije Improbiroja, na kar je ekipo že kmalu po deseti z vestnimi obiski opozarjala lokalna policija. Igranje se je torej v celoti razlegalo okoli prostora Carinarnica, torej zgolj na prostem in predvsem vsem na očeh. V tem pogledu je prostor vsaj navidezno deloval bolj odprt za obiskovalce, čeprav je tudi Improcon vselej javno dostopen. V slabem tednu dni se je v Novi Gorici izmenjalo približno trideset različnih glasbenikov iz Srbije, Italije ter Slovenije. Prepoznati je bilo tudi lepo število udeležencev Improcona, sicer pa je večina glasbenikov prehajala med vlogama udeležencev in organizatorjev, od katerih večina deluje kot del kolektiva Kulturno umetniškega društva Zvočni izviri oziroma predstavlja mlajšo generacijo varovancev tolkalca Zlatka Kaučiča ter kuratorjev serialke Fri-Fru-Fra. Po pričevanjih je bila želja po podobnem dogodku prisotna že daljši čas, a se je dokončna odločitev o pripravi kongresa izkristalizirala zgolj dva meseca pred samim dogodkom, kar se je vsaj deloma poznalo tudi na sami organizaciji.

Nihče ni ostal lačen, žejen in brez strehe nad glavo, poskrbljeno pa je bilo tudi za primerno ozvočenje. Prve dni je bil prostor za igranje omejen na neposredno bližino Carinarnice, kasneje pa se je dogajanje razširilo še čez cesto v senco mestnega drevesa. Pomanjkljivost obeh odrskih postavitev se je izkazala v bližini ceste in s povezanim stalnim hrupom prometa, ki si ga kot glasbenik ali poslušalec bodisi preglasil bodisi pa si se z njim do neke mere sprijaznil in ga posvojil. Kot drugo pomanjkljivost bi lahko izpostavili relativno oddaljenost od samega centra Nove Gorice, med prisotnimi je bilo vsekakor zaznati tudi željo po izrazitejši intervenciji v samo mesto.

Odpiranje meja. Kljub tej tendenci po širitvi Improbiroja proti jedru mesta, pa iz vsaj dveh razlogov prostor Carinarnice deluje tudi kot izrazita prednost. Predstavlja namreč izjemno pretočen del med staro in novo Gorico ter posledično privabi obiskovalce z obeh strani meje. Tako je dogajanje prestreglo tudi veliko naključnih mimoidočih, ki so se tam zadržali ter uživali ali se morda le čudili ob slišani glasbi. Prav tako je prednost lokacije tudi v čisto simbolnem smislu, stoji namreč neposredno na meji. Če že v osnovi rušimo meje oziroma odpiramo prostore novim oblikam samoorganizacije v obliki kongresa proste improvizacije na Goriškem, je odpiranje meje oziroma družabna pretočnost na njej še toliko bolj ključnega pomena. Sploh pa v luči politike, nastrojene proti migracijam, ter pritiskov za večji nadzor nad mejnimi prehodi. Enako je značilno tudi za Improcon, ki prav tako poteka v bližini meje s Hrvaško.

Če je Improbiro že sam po sebi skoraj mejni prehod, pa so se udeleženci Improcona v družbi s peščico obiskovalcev letos sami eno popoldne odpravili na mejo s svojimi instrumenti ter tam izvedli krajši performans, v katerega se je v nekem momentu vključila tudi policija. Brez resnejših posledic se je nato ekipa odpeljala čez mejo v Spomen dom v Kumrovec, kjer so udeleženci bodisi nostalgično obujali spomine na prejšnje kongrese - morda kdo celo na prejšnji politični sistem - ali pa so to priložnost zgolj izkoristili kot še dodaten nov, drugačen prostor za igranje.

Udeleženci, ad hoc kolektivi in urniki. Kot smo že omenili, sta oba kongresa zastavljena kot platformi, ki vzpostavita zgolj osnovne pogoje za srečanje glasbenikov in ne predvidevata programa z izjemo morebitnih spremljevalnih dejavnosti. V tem primeru so glasbeniki primorani na licu mesta sami med seboj izbrati svojo hipno skupino ter primeren prostor oziroma sobo za igranje. Takšna srečanja silijo k spoznavanju novih glasbenih tovarišev ter njihovega načina igranja, omenjeno pa kasneje vodi tudi v nadaljnja druženja ter nove projektne ali stalne zasedbe.

Kljub nekuriranemu programu se je na Improconu po nekaj dnevih, podobno kot že prejšnja leta, tudi letos uveljavila praksa, da glasbeniki sami posegajo po časovno in prostorsko bolj organiziranem igranju v obliki spisanega urnika. Vendar tega ne počno z namenom, da bi bili takrat na ogled drugim obiskovalcem, temveč izključno zavoljo rotacije. To pomeni, da imajo na tak način vsi možnost igrati v vseh prostorih in da kolektivi ne zasedejo določenega prostora za vse dni, četudi jim ta v smislu zvoka morda najbolj ustreza. V tem je seveda določen manevrski prostor za samoorganizacijo udeležencev kot tudi čut za solidarnost. Na Improbiroju, ki je v danem trenutku predvideval zgolj en oder, se tovrstna potreba po urniku ni vzpostavila, temveč so se pretežno mlajši muzičisti skušali kar sproti dogovarjati za sešne. Ti so v popoldanskih urah dejansko tudi večkrat delovali bolj kot jam sešni glasbenih kolegov, ki so se med seboj že poznali, kot pa sklopi proste improvizacije.   

Spremljevalne dejavnosti. Če se na Improbiroju ni vzpostavila kuracija glasbenega dela, pa je bil delno načrtovan spremljevalni program. V sklopu tega se je vsak večer predstavila kakšna založba, denimo Čadrg Records, Dobialabel, Setola Di Maiale ter posredno tudi Zavod Sploh in projekt Tomaža Groma IMštrument, ki je bil na posluh in uporabo tudi na letošnjem Improconu. Na steno Carinarnice se je projiciral tudi film Improcon - Srčišče glasbe Tee Grahek, torej dokumentarni film o Improconu, ki smo ga nekateri lahko videli že lani na gradu Veliki Tabor. V prostorih Carinarnice je bilo mogoče sproti dobiti tudi sitotiskane majice v željeni velikosti, podobno kot na Improconu, pred Carinarnico pa se je vse dni izdelovalo tudi piščali iz bambusa, ki so večkrat popestrile dnevno in večerno zvočenje. Velika dodana vrednost spremljevalnega programa je bilo tudi predavanje Mihe Zadnikarja o alternativnem organiziranju glasbenega življenja in glasbene skupnosti. Improcon letos z izjemo IMštrumenta ni predvidel spremljevalnih dejavnosti, je pa kolektivom ponovno omogočil snemanje. Tokrat v novonastalem, lokalnem Studiu na meji.

Primerjave in prihodnost kongresov. Kot se za mlajši kongres spodobi, so bili organizatorji in udeleženci v Novi Gorici pretežno mlajša ekipa kot na Improconu. Zanimivo je bilo opazovati tudi stapljanje poslušalcev in glasbenikov, ki so bili v veliki večini iste osebe. To, da prihajata pobuda in organizacija s strani muzičarjev, se zdi zelo dobrodošlo za obliko dogodka, kakršno si je Improbiro zastavil v svojem opisu. Pobuda za Improcon seveda tudi prihaja s strani glasbenikov, a so ti pri sami izvedbi manj prisotni. Treba je opozoriti tudi na dejstvo, da se organizacija še vedno vzpostavlja na nizki ravni ter da se še vedno drži predvsem prvotnega principa vzpostavitve pogojev za bivanje in igranje, ostalo pa je prepuščeno samoorganizaciji glasbenikov.

Prišlo pa je do naslednje, vsaj navidezne anomalije. Čeprav je Improcon letos štel več udeležencev, je obisk na Improbiroju deloval obsežnejši. Seveda ima določen vpliv na to že sama velikost Nove Gorice ter pretočnost na meji, o kateri smo že govorili, ter lokalni status udeležencev, ki so bili večinoma iz nove in stare Gorice. A to navidezno obsežnost bi lahko pripisali tudi dejstvu, da je imel Improbiro za igranje na voljo zgolj prostor za druženje vseh prisotnih, ne pa tudi prostora posebej namenjenega glasbenikom. Seveda s tem ne mislimo, da eni ne bi mogli z drugimi, in dejstvo je, da je takšen zgolj javni zunanji prostor učinkoviteje privabljal mimoidoče, kar je kljub prvenstveni zastavitvi dogodka kot kongresa Improbiroju dajalo izrazitejši videz festivalskega dogodka. Glasbeniki so bili ves čas na očeh in v posluh, kar gotovo vpliva na igranje. Kak bolj intimen in zaprt prostor za spoznavanje ter zvočno tipanje bi ob morebitni bodoči ediciji prišel prav.

Veliko je odvisno od tega, v kakšno smer bi se kongres želel usmeriti - vprašanje, ki si ga je Improcon že delno razjasnil oziroma ga kljub lokacijskim spremembam vsakič znova uspešno razrešuje. Vprašanje zadeva usmeritev v bodisi bolj festivalu podobno obliko bodisi v sicer še vedno javno srečanje, katerega prvenstveni namen bi bila prisotnost glasbenikov, a bi v to srečanje še vedno smiselno umestili tudi obiskovalce, ki so zgolj poslušalci. Seveda ne na račun izgube strateške simbolne pozicije Carinarnice! Ker je Improbiro vržen tudi v drugačno in večje okolje, ni nujno, da bo šel po poteh Improcona, morda bo v svojem okolju našel svoj lasten kameleonski način prilagoditve. Ker je privabil tudi udeležence Improcona, se zdi, da dela v pravi smeri. Če pa privabi tudi nova radovedna ušesa, je to le še bonus ...