*Why'd you have to go and make things so complicated? (yeah, yeah)

(Avril Lavigne, 2002)

Današnja realnost je zapletena zadeva. To je še bolj zakomplicirala pandemija, zdaj pa imamo še vojno v Ukrajini. Vsi ti dogodki oziroma kar samo duševno stanje družbe od posameznika zahteva, da se postavi na določeno stran. 

Glasbeni komentar izhaja iz moralne panike, ki je nastala okoli nekega zapisa, mnenja, da je vojna v Ukrajini upravičena s strani Rusije. Nekaj takega je komentiral kitarist znane srbske zasedbe Repetitor. Avtor tega teksta se ni šel poglabljati v zapise tega osebka, kaj točno je rekel oziroma kaj si misli. Problem je drugje in pravzaprav je problemov več.

Ključen problem je, kako poslušalec, obenem tudi potrošnik glasbe nekega umetnika ali ansambla, interpretira umetnost, ki jo ustvarjalec ponuja. Gre za večno dilemo, ali tega enači z njegovo umetnostjo ali ne. Pomislimo samo na Varga Vikernesa in glasbo, ki jo je ustvarjal kot Burzum. Na tem mestu ne bomo šli v detajle, saj je to že stvar kakšnega drugega komentarja, a srčika problema je ista. Ali lahko uživaš in podpiraš glasbo, ki jo ustvarja oseba z zapleteno zgodovino?

Tkivo med umetnikom in umetnostjo lahko skušamo razkrojiti na prafaktorje. Lahko začnemo akademsko debato in organiziramo cikel okroglih miz, da pridemo do aksioma o delitvi med umetnostjo ter umetnikom. Ko pa pridemo do ultimativne resnice, kaj ta sploh pomeni za nas? Dejstvo je, da je ta dilema povprečnemu potrošniku glasbe nepomembna oziroma ga sploh ne zanima. 

Vrnimo se k iztočnici tega komentarja: X posameznik iz X benda je rekel nekaj, kar je užalilo potrošnike njegove glasbe. Zgodi se šok. Kako lahko ta glasbenik reče nekaj takega? Kako? Problem je, da potrošnik idealizira svojega idola, predstavlja si ga kot prijatelja, misli, da je veliki đek, faca ... Žal pa je realnost bolj zapletena. To, da posameznik igra v bendu, ki ti je všeč, ne pomeni, da je dobra oseba, pa čeprav dobro igra kitaro. Vendar to spet ni nič novega, to je le nevšečna resnica. Žal. Glasbeni potrošnik tako v umetnika projicira lastne ideale, ki izvirajo iz njegovega mehurčka idealov, tega pa avtomatsko aplicira na ustvarjalca. Tukaj se zadeve začnejo zapletati.

Na začetku teksta smo namenoma omenili pandemijo. Če zavrtimo film nazaj, se lahko spomnimo odzivov določenih umetnikov in bendov na kratenje njihovih pravic. Bodimo natančnejši; pomislite, koliko glasbenikov je zagovarjalo različne teorije zarote. V takšnih trenutkih smo ponovno doživeli streznitev in ugotovili, da določen ustvarjalec vidi svet popolnoma drugače kot mi. Vsi smo bili zgroženi nad neodgovornostjo teh ljudi, ker sploh ne pomislijo na svoje starše, ki so rizična skupina, pa tudi ne ozavestijo neznosne situacije v bolnicah. Grozno! Bojkot!

Ampak realnost je komplicirana in predvsem večplastna. Zdaj imamo še vojno, ki se poslužuje propagande in manipulacij. Imamo clickbait vojne novice! Predsednik Ukrajine je predstavljen kot ultimativni alfa samec, s katerim bi spala vsaka cura. Vsak influencer ima na profilki zastavo Ukrajine in je solidaren, da bi mu ljudje na Instagramu stiskali srčke. Naša realnost na tej strani fronte je popolnoma montažirana, da drži dikcijo vladajočih. Vsi smo nevrotični. Skoraj tri leta pandemije, zdaj pa vojna in povrh vsega … tvoj najljubši bend podpira RUSIJO!!!!

Kaj pa, če je tvoj najljubši bend žrtev ruske manipulacije? Verjetno bo to držalo, saj kako lahko drugače sploh podpiraš vojno in takšne grozote? Odgovor je enostaven; tvoj najljubši umetnik živi v drugačnem balonu kot ti in svet je bolj zapleten, kot bi si želeli. Sedaj si postavljen pred vprašanje - kaj boš storil z informacijo, da tvoj najljubši bend oziroma posamezniki v njem ne delijo tvojih moralnih vrednot? Boš pisal založbi in zahteval, da zažge vse njihove izdaje? Boš kontaktiral vse organizatorje, ki imajo v prihajajoči sezoni »bookiran« njihov koncert, in jih pozval, naj ga odpovejo? Boš bojkotiral? Boš pisal odprta pisma? Boš podpisoval peticije? 

Nič od tega se ne bo zgodilo, kajti povprečnemu poslušalcu je pomembneje, da se ob glasbi sprosti in uživa. Tudi če boš začel opozarjati na problematiko, boš deležen kritik, ki so tipične predvsem za metalsko sfero, in to je, da mora biti glasba apolitična. Važno je, da se čupa in pije pivo. Takšen pristop je seveda zelo problematičen in nasprotovanje takšnemu stanju je hoja po tankem ledu, saj nas lahko hitro obtožijo, da smo del tako imenovane cancel kulture oziroma da smo pretirano politično korektni. Ponovno se vrnimo k povedanemu, da je realnost bistveno bolj zahtevna, kot bi si želeli. Ponovno se znajdemo v nevrotični situaciji, v kateri obenem obtožujemo in smo obtoženi.

Vprašanje je, ali lahko pridemo čisti iz te umazane situacije moralnih norm. Absolutno pravilen odgovor ne obstaja, saj živimo v kompleksni večplastni realnosti. Tukaj bomo uporabili znano anarhistično frazo: Izprašuj vse! Samo ena zastava je prava v primeru vojne v Ukrajini, in to je črna zastava. Vse zastave so črne, ko jih zažgemo. Vse žrtve vaših vojn so naše žrtve.