Kvote Slovenske Glasbe

Mnenje, kolumna ali komentar
20. 8. 2020 - 14.00

Obstoječi zakon o medijih je bil, odkar je bil leta 2001 zasnovan, bolj ali manj pomembno spremenjen in dopolnjen kar nekajkrat. Pomembnejše spremembe so obsegale prenovljene določbe o financiranju programskih vsebin, pravicah do popravka in programskih deležih, pa denimo novele o medijih posebnega pomena, med katere spada tudi Radio Študent. Dopolnila in prenove so bile vedno deležne tudi kritik, tako s strani medijskih hiš kot s strani novinarjev, urednikov in drugih. Na področju glasbenih vsebin se je največje ogorčenje vnelo leta 2015, in sicer z novelo zakona, ki je zadevala novo definicijo slovenske glasbe in kvote njenega predvajanja. 

Na vprašanje, ali je bil prvenstveni namen uvedbe omenjenih kvot plodnejše uveljavljanje slovenske glasbe ali pa je bila odločitev zgolj politična utvara, si lahko precej jasno odgovorimo z naslednjim. Javno dostopne raziskave o najbolj predvajanih izvajalcih na slovenskih radijskih postajah jasno kažejo, da se je v letih po uveljavitvi glasbenih kvot število skladb in izvajalcev zmanjšalo. Izbrani avtorji so se namreč predvajali še pogosteje. Med letoma 2015 in 2017 se je število različnih slovenskih avtorjev, uvrščenih na lestvico 100 najbolj predvajanih skladb, zmanjšalo za več kot 50 %. V veliki večini so se torej predvajale skladbe elitne peščice avtorjev. Zaradi določila, da skladbe v nočnih shemah niso del dnevne kvote, je bilo spregledanih ogromno manj poznanih in starejših ustvarjalcev, ki so bili prej morda predvajani, predvsem zaradi poslušalstva, ki ga lahko karakteriziramo kot bolj odprto za manj znane in domače izvajalce.

Z lanskim letom je bila na zahtevo družbe Radio City, državnega sveta in drugih presojena ustavnost omenjenega medijskega zakona in tako so bile odločbe, ki so določale kvote slovenske glasbe, razveljavljene, vendar izključno za zasebne radijske postaje. Stališča pobudnikov za sodno presojo so se nanašala predvsem na nepravično omejevanje svobodnega oblikovanja programa zasebnih radijskih postaj in pa na posreden vpliv na sam upad poslušanosti radiev. Odločitev se je seveda zdela nadvse logična. Predpisana določila so že od samega začetka delovala obskurno in nepremišljeno. Skratka, zdelo se je, kot da zakonodaja ne služi prav nikomur.

Analiza predlaganih sprememb medijske zakonodaje na skorajšnji predvečer zaključka javne razprave
 / 15. 7. 2020

Ko je tako mnogim že skoraj popolnoma odleglo, se je prav kmalu po sestavi nove, 14. vlade Republike Slovenije začel nov poseg v medijski zakon. Novi zaskrbljujoči predlogi se tokrat začenjajo pri financiranju RTV. O problematiki teh odločb je aktualnopolitična redakcija Radia Študent že razpravljala, zato se bomo v pričujočem komentarju osredotočili na spremembo, ki je najpomembnejša za glasbeno področje. Tema so torej kvote ter sama opredelitev slovenske glasbe, pri čemer predlog novega zakona zopet dodaja problematične premise.

Kot leta 2015 deleži slovenske glasbe ostajajo nespremenjeni. Hkrati pa je zopet podana nova definicija slovenske glasbe. Ta sedaj zajema skladbe, izvajane izključno v slovenskem jeziku, oziroma instrumentalne skladbe, ki so bile producirane ali izdane v Republiki Sloveniji, ne pa več skladb v drugih jezikih. Sledenje tej definiciji pri upoštevanju kvot naj bi služilo »zagotavljanju pluralnosti programskih vsebin ter varovanju in ohranitvi slovenske kulturne, jezikovne in nacionalne identitete«. Že tu se je vredno ustaviti. Preprosto moramo upoštevati dejstvo, da je uporaba tujega jezika in drugih abstraktnih vokalnih tvorb v glasbenem ustvarjanju nekaj povsem običajnega. Ko v kontekstu glasbe obesimo takšno kilažo na zaščito slovenskega jezika, neposredno prodremo v polje umetniške svobode slovenskih glasbenih ustvarjalcev.

Kako lahko sploh upamo govoriti o spodbujanju glasbene ustvarjalnosti in ohranjanju slovenske kulturne identitete, ko denimo glasba skupine slovenskih glasbenikov, ki je vzkalila v srži slovenske glasbene scene, ni obravnavana kot slovenska? Mogoče je problem predpostavka, da takšna skupina ustvarja zgolj za tujino in se s tem na nek način izogiba slovenskemu glasbenemu trgu. A vemo, da v veliko primerih ne gre za to. S tovrstno majavo kategorizacijo je prezrta ogromna količina glasbenega talenta, še posebej v bujni slovenski alternativni glasbeni sceni. S tem, da se za namen varovanja in promocije slovenskega jezika poseže v svobodo izražanja glasbenikov in radijskih urednikov, pomeni, da se hkrati zadovoljimo s hudim udarcem za kvaliteto slovenskih radijskih programov, nasploh pa slovenske glasbe. 

Med drugim pa nova določila opredeljujejo tudi nekatere upravičence, ki jim kvot ni treba zagotavljati. Mednje spadajo radijski in televizijski programi, ki so v skladu s temeljnim pravnim aktom izdajatelja in programsko zasnovo namenjeni madžarski ali italijanski narodni skupnosti oziroma romski skupnosti, ki živi v Sloveniji, ali tuji javnosti; tematski radijski in televizijski programi, ki se razširjajo v digitalni radiodifuzni tehniki; in 3. program Radia Slovenija – program Ars. Ključni so torej programi, ki se  “razširjajo v digitalni radiodifuzni tehniki”. Slovensko digitalno radijsko omrežje do sedaj obsega 19 radijskih programov. Pri večini od teh - tudi pri Radiu Študent - gre za retransmisijo že obstoječega analognega FM-a. Zdi se, kot da je tu na voljo veliko prostora za zlorabe, saj se danes večina radijskih in televizijskih komercialnih programov razširja v tehniki spletnega prenašanja.* Tudi v tej instanci so skratka zapisane določbe le dodana vrednost k zmešnjavi predloga za nov medijski zakon.

Že samo dejstvo, da pri pripravi zakona zunanji strokovnjaki niso sodelovali, je precej zaskrbljujoče. Tako je skoraj nemogoče verjeti, da je temeljni namen novele medijskega zakona kakršenkoli angažma za izboljšanje kvalitete radijskih in televizijskih programskih shem. Sodeč po naravi in politični orientaciji trenutne vlade gre prej za poskus prisilnega, predvsem pa nepotrebnega vpeljevanja prekomernega patriotizma na področja umetniškega izražanja. Nekakšen napad na neodvisnost medijskih programskih vsebin in raznolikost slovenske glasbene umetnosti. Predlog bo najverjetneje še bolj izpostavil že obstoječo situacijo, v kateri največji delež predvajane glasbe zavzame le peščica izbranih avtorjev in tako, gledano v celoti, dejansko ostanemo z manj slovenske glasbe. Zasnova novih, občutno preveč omejujočih deležev slovenske glasbe deluje nepremišljeno, skoraj absurdno. Na noben način namreč ne bi služili spodbujanju produkcije slovenske glasbe ter bi resno otežili programsko delo radijskih postaj in povzročili manjšo seznanjenost oziroma razgledanost poslušalcev.

 

__________________________________________

*Popravek objavljen 24.8.2020:

V prispevku smo napačno navedli, da med upravičence, ki jim kvot ni treba zagotavljati spadajo vsi programi, ki se razširjajo v digitalni radiodifuzni tehniki. Predlog med upravičence, šteje le tematske radijske programe, ki se razširjajo v radiodifuzni tehniki, pri čemer ti kot taki še ne obstajajo, saj mora AKOS v soglasju z MK šele sprejeti podzakonski akt, v katerem bodo podrobneje opredeljeni pogoji za vzpostavitev bodočih "tematskih" radijskih programov.

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Glede na dejstvo, da imate na radiu vsaj dva resnična poznavalca tega področja, bi pričakovala kaj bolj poglobljenega. Tole je pol ure googlanja skritega v komentar.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness