Opevan ljubljanski festival tudi letos ni poskrbel le za glasboljube, ampak tudi za glasbene delavce take ali drugačne profesije. Ment je organiziral predavanja in okrogle mize za vse, ki so si želeli izvedeti več o glasbenem založništvu, promotorstvu, organizaciji festivalov ter o novonastalih glasbenih projektih. S ključno besedo mreženje.

Med soustvarjalci konferenčnega dela festivala najdemo vse od začetnikov in podtalnežev do prominentnih imen glasbene industrije in seveda podjetnežev. Poleg delavnic so našo pozornost pritegnili predvsem pogovori in predavanja. Ta večinoma niso bila problemsko naravnana, čeprav se je izkazalo, da brez kritičnega uvida v globalne trende v glasbeni industriji pač ne gre in da je kamen spotike že nekaj časa marketing. Ment je za nekaj dni postal privzeta srednjeevropska komunikacijska platforma, ki je povezovala najrazličnejše glasbene delavce in ustvarjalce v želji po zaslužku, prepoznavnosti in izvirnosti - v tem vrstnem redu. Vloga festivala je torej velika. S tem, da povezuje evropsko alternativno kulturo, nudi priložnost tako domačim kot tujim akterjem, da zgradijo svojo znamko, kar je danes hočeš nočeš nujno. 

Mamljiv in dobrikav obraz glasbene industrije nam je pokazala Clemence Renaut. Je ena najuspešnejših evropskih promotork in agentk, ki je rezervirala nastope tudi velikim imenom od Black Midi do Beach Fossils. Po svojih najboljših močeh je razložila delo agentov ter promotorjev in kako so ti v poplavi izvajalcev postali nepogrešljivi. Clemence je kot največji napor v službi agentke izpostavila to, da se je nemogoče odklopiti z medmrežja za več kot tri dni, a bilo je očitno, da je takšno delo lahko tudi zelo hvaležno. Izpostavila je še, da ji je glasba najvišje vodilo, kar lahko razumemo kot prelaganje odgovornosti, lahko pa - in tu se težje zmotimo - razumemo to kot nujno svobodo, ki si jo agent lahko jemlje. Sklenemo lahko, da je v svetu koncertov, ki jih napaja novinarski aparat in ki je obenem marketinško orodje, delovanje po lastni vesti vrednost, ki jo je Clemence dobro zastopala. Ravno prav oseben intervju je bil predvsem navdihujoč. 

Drug petkov dogodek, ki je verjetno mnogim ostal v zavesti, pa je bila okrogla miza z naslovom Festivali med Alpami in Uralom. Povabljeni so bili organizatorji festivalov iz Zagreba, Ostrave, Cluja, Moskve in Tromsøja, pri čemer je norveški organizator deloval kot moderator. Med nasprotnima poloma Inmusica in Moskovskega tedna glasbe se v spektru zabavno-alternativnih festivalov znajdejo romunski Electric Castle, češki Colours of Ostrava in norveški RakettNatt, o tem nismo izvedeli skoraj ničesar, čeprav je za poslušalce Radia Študent morda še najbolj zanimiv (predvsem pa to ni bil fokus okrogle mize). Kratki predstavitvi je sledilo prvo vprašanje: »Kaj v vaši ponudbi loči vaš festival od ostalih festivalov?« Sledilo je nekaj pripravljenih govorov, ki so pri vsakem festivalu izpostavljali predvsem ambient in skoraj luksuzno postrežbo. Skoraj pričakovano je bila ruska stran tista, ki je udarila kontro. Stefan Kazaryan, umetniški vodja moskovskega festivala, je svojemu festivalu naredil reklamo s tem, da ga je označil za razvajenemu poslušalcu neprijaznega, edini pa je tudi izpostavil edinstveno občinstvo in izjemno nizko ceno vstopnic. S takšnim nastopom je odstrl tančico plehkega promotorstva ter se postavil v vlogo antagonista. Ostali sogovorci so bili za tem v nehvaležni vlogi le še enega promotorja, medtem ko je bil on lahko glas alternativne publike. 

S pravo mero ošabnosti in iskrenosti je sogovorcem zastavil neugodno vprašanje na temo strahu pred glasbenim turizmom in kolonializmom. »Kolikšen procent tujcev je na vaših festivalih?« Če gremo po modelu: ruski festival (tokrat se je navezoval na drug festival, ki ga organizira, poimenovan Bol) ima vroče headlinerje zato, ker jih pač potiskajo britanski mediji, ostali festivali zato, ker privabijo publiko in prineso dobiček. Ruski festival poskuša biti dostopen vsem ljudem z debatersko-filozofskim programom in glasbo, ki nagovarja nižji sloj mladih. Ruski festival predstavlja nebroj ruskih bendov, ki pojejo v ruščini. Nedvomno - in tu izjemoma ne gre za tezo, temveč za dejstvo - tudi po zaslugi tega festivala. Obstaja strah pred tem, da lahko aktualen model festivala lokalni sceni naredi več škode kot koristi, čeprav ne gre prezreti, da gre v moskovskem primeru le za eno največjih držav z razširjenim jezikom in močno glasbeno industrijo. In če vse obetavne ruske besede vzamemo s kančkom soli, na koncu še vedno pademo v družbeni prepad, ki ga festivali soustvarjajo s svojim načinom poslovanja. Največja razlika med Moskovskim tednom glasbe in ostalimi festivali je ta, da eden poskuša trende ustvarjati, ostali pa jim sledijo. Iz tega je sledil tudi izstopajoč Stefanov odgovor na vprašanje, ali festivali kaj vračajo skupnosti: »I don’t owe anything to the society, I grew up in poverty and if anything the society owes something to me - they should thank us for this festival, not the other way around.«

Mentu smo torej lahko vsaj malo hvaležni, da je bil prostor priložnosti, ki so jo znali izkoristiti tudi mladi, kot na primer srbski projekt Hali Gali. Izkoristiti jo je poskušala tudi masovna glasbena industrija, ki je svoj pristop spremenila - nekonvencionalne glasbe ne drži več načrtno stran od sebe, temveč iz nje jemlje vsem všečne elemente ter si tako prisvoji tudi dobršen del eksotike. Vse to je del procesa, ki misel spreminja v tržno blago ob predpostavki, da jo lahko brez kleščenja podredi globalnemu tržnemu imperativu. Očitno je, da agenti v splošnem pomenu, torej agenti kot kakršen koli aktiven medij med občinstvom in glasbenikom, usmerjajo globalne trende po nekem splošnem okusu. Obstoječe stanje glasbene industrije je postalo tudi gojišče potvarjanja alternative in poskus njenega ukalupljanja. Ustvarja se glasbeni prostor, ki je tako zasičen z raznolikimi izvajalci, da odgovornost za razmislek preprosto moramo preložiti na enega izmed vzpostavljenih sistemov. Tudi Radio Študent se je v pričakovanju Menta naslonil nanj, ker se je, kot se edino spodobi, podredil interesu lokalne scene. V prihodnosti bomo torej opazovali, ali je na naših tleh mogoča simbioza vseh omenjenih mehanizmov v želji po kvalitetni glasbeni sceni.