Po festivalih Dekmantel in Dimensions

Po festivalih Dekmantel in Dimensions

Mnenje, kolumna ali komentar
Oder Sfeer na Dekmantel festivalu 2017 (avtor fotografije: Bart Heemskerk/Photocero)
5. 9. 2019 - 17.30

* foto: Bart Heemskerk/Photocero

 

Če morda potrebujete še en opomnik na to, da čas prehitro teče ... v samo štirih mesecih bomo vstopili v novo desetletje, tegale pa pustili za sabo. Konec neke ere pa je prišel tudi za festival Dimensions, ki se je letos s pripisom The Last Dance še zadnjič odvil v puljski utrdbi Punta Christo in v rimskem amfiteatru v centru mesta. Način trženja tokratnega dogodka je sicer veliko ljudi zavedel v napačno prepričanje, da je šlo za zadnjo edicijo festivala, vendar pa že nekaj oglaševalske pismenosti razkrije, da je šlo zgolj za zadnjo edicijo v puljski utrdbi. Kje in v kakšni kapaciteti se bo festival odvijal v prihodnje, javnosti še ni znano, le hiter ozir v preteklost pa razkrije, da je v osmih letih ta festival postal sinonim za izkušnjo elektronske plesne glasbe ob hrvaškem morju za nekje med osem in deset tisoč obiskovalcev. Dimensions je sicer mlajši festival bratskega Outlooka, ki je nastal leta 2007 kot eksperiment britanskih promotorjev, ko so ti otoško glasbeno soundsystem kulturo in z njo povezane glasbene žanre prvič izvozili na obalo Jadrana ter tako ugledali potencial za uspeh, ki ga nosi kombinacija idiličnega okolja in brezskrbnega, zabave željnega obiskovalca. 

Z novim festivalom Dimensions so nato leta 2012 isti promotorji razširili stilsko ponudbo še s programom techna, housea, disca in electra. V približno istem času, leta 2013, se je v Amsterdamu iz serije zabav na pobudo založbe Dekmantel rodil še festival, postavljen v idiličen amsterdamski gozd, z glasbeno vsebino, primerljivo s tisto na festivalu Dimensions. Prvi se v začetku avgusta zgodi Dekmantel, Dimensions pa nato sledi v zadnjem avgustovskem tednu, oba pa poleg osrednjega festivalskega dogajanja, seveda za dodatne denarce, vsebujeta tudi predfestivalske koncerte. Vaša tokratna komentatorka se je Dekmantla udeležila v letih 2016, 2017 in 2019, festivala Dimensions pa na njegovih edicijah v letih 2018 in 2019, vendar pa etra tokrat ne zaseda z namenom klasičnega recenzentskega pregleda in ocenjevanja njunih letošnjih programov. Po koncu še ene poletne sezone nam namreč festivala, ki sta se oba vzpostavila kot tastemakerja ali vsaj močno prepoznavni imeni, lahko veliko povesta o trenutni kondiciji scene klubske elektronske glasbe, ki izgublja svoj zagon in svežino.

Najprej pa se za trenutek vrnimo k opisu dveh festivalov v smislu žanrov glasbe, ki jih predstavljata. Že našteti house, techno, electro in disco so v tem trenutku del ustaljenega repertoarja večine sveta klubske elektronike, vendar pa je na tem mestu pomembno ali celo ključno pogledati le za desetletje v preteklost, ko so ti žanri v veliki meri veljali za zastarane in nepopularne. Oba festivala sta torej pomagala legitimirati novo definicijo butičnosti znotraj klubske kulture, definicijo, ki na prvo mesto postavi takšnega poslušalca, ki ne sledi zgolj jasni in ozki žanrski špuri, temveč je avanturist in ceni posebno izkušnjo. To mu dobavljajo tako imenovani selektorji ali diggerji, didžeji, ki so mojstri odkrivanja novih in zaprašenih glasbenih draguljev. Ob vsem naštetem seveda ne škodita niti privlačna vizualna podoba in občutek skupnosti, misel, ki potrjuje tvoje samovšečno znanje o tem, da si pravi poznavalec scene. Še zadnje in nikakor nepomembne zadeve pa so povezovanje z lokalnim okoljem, predstavljanje drznih mladih lokalnih talentov in poudarek na edinstvenosti prostora ter filinga, ki ti ga ta daje.

Prva točka tokratnega dnevnega reda: simbioza med nastopajočimi in obiskovalcem. Dimensions in Dekmantel bi naj nastopajoče didžeje in glasbenike spodbujala, naj v svojih nastopih več tvegajo, kar temelji na predpostavki, da si ti nastopajoči drugod tega ne morejo privoščiti zaradi denimo ozkoglednosti publike ali zahtev po zabavi in šovu s strani organizatorjev. Del razlage za to tiči v festivalski, pa tudi klubski kulturi headlinerjev, zaradi katerih naj bi večina obiskovalcev prišla na določen dogodek. V kratkem časovnem terminu, ki je dan izvajalcem za njihov nastop, si ti enostavno ne morejo privoščiti, da bi zapravili uro in pol s počasnim grajenjem glasbenega popotovanja. Soočeni smo torej z optimizacijami setov, kar pa pogosto pomeni tudi homogenizacijo slišanega. In čeprav sta festivala v tokratnem fokusu v tem smislu blagi anomaliji, na njunih programih namreč najdemo tudi večurne back to back sete, ti vsekakor niso stalnica. In resnica je tudi, da nam takšni festivali nudijo tako ogromno izbiro, da na koncu ujamemo vsega po malo, a ničesar zares.

Še ena razlaga za takšno situacijo sta pretežna sredinskost in žanrska zaprtost številnih drugih festivalov, ki skrbijo le za določene ciljne skupine. Takšna sta v Amsterdamu denimo Awakenings in DGTL, ali Ultra in Sonus na Hrvaškem. Dimensions in Dekmantel sicer v tem smislu odkrivata vodo, čeprav je ta že od vsega začetka topla. Veliko število odrov, Dimensions jih je imel deset, Dekmantel osem, služi širši stilski segregaciji. Prehajanje med njimi in širjenje obzorij je torej možno, a odvisno od samega udeleženca. Razdvajanju stilov striktneje sledi Dimensions, a tudi Dekmantel ima svojo razpoloženjsko logiko. Oder festivala Dimensions The Moat korespondira Dekmantlovem odru UFO, oba sta zamišljena za težke, in your face različice techna. Oba dogodka sta že od svojih začetkov tudi vdana določenemu naboru izvajalcev, ki so se tudi zavoljo obeh festivalov uveljavili kot največje zvezde. Pomislimo le na Motor City Drum Ensemble, ekipo založbe Hessle Audio, ali na Joya Orbisona. Kljub temu pa je očitno več eksperimentiranja na Dekmantlovem parketu. Manjši izvajalci, ki so predhodna leta v Amsterdamu doživeli le neznaten uspeh, na primer kak Identified Patient, se potem kar nenadoma znajdejo vsepovsod, tudi na programu festivala Dimensions.

Druga točka dnevnega reda: izvajalci, ki na okostje odlično organiziranega festivala dodajo meso in žmoht, tako imenovani diggerji oziroma selektorji. Za razliko od navadnih, dolgočasnih didžejev, ti gradijo zgodbo o odkrivanju in plutju med žanri, saj predvajajo nenavadne in po pravilih - neprave - komade. Več kot je obskurnosti in filinga za neupoštevanje pravil, vključno s tehnično izpopolnjenostjo, verodostojnejši je izvajalec. V opisih teh kraljujejo pojmi in koncepcije, kot so eklekticizem, nelinearno potovanje, Jon Hassell like avantgarde ... Dovolj orisovanja, več takih zgodbic si lahko preberete tudi sami. Da pa ne bo pomote, globina izvajalcev je več kot dobrodošla osvežitev, če le ne postane za trženje zasnovan termin brez vsebine. Vračanje k vinilu, ki ga je opaziti pri precejšnjem številu vključenih izvajalcev, kaže tudi elitizem eklekticizma. Kupovati vinilke in potovati po svetu ter odkriti zaprašeno kaseto japonskega doom ravea sta privilegija, na katerima se gradi status didžeja. S kupovanjem vinilk seveda ni nič narobe, vendar pa - zakaj bi enačili avtentičnost določenega izvajalca z njegovim izbranim formatom nosilca zvoka?

Tretja in zadnja točka dnevnega reda: poudarjanje unikatnosti dogodka na podlagi vizualne podobe ter ekskluzivnosti oziroma majhnosti. Tu se pojavi največja razlika v uspešnosti med dvema tokrat izpostavljenima festivaloma. Dekmantel vztrajno raste s svojo ponudbo, letos so denimo dodali chill out oder, vse pomembnejšo vlogo prevzema oder Red Light Radia, scenografija je vrhunska, majice dizajnira Patta, v splošnem festival postaja vse bolj razdelan v podrobnosti in prefinjen na najvišji ravni ponudbe. Dimensions je vse svoje adute stavil na lokacijo. Na plažo, morje in trdnjavo. Poenostavljeno povedano - postal je poligon za hedonizem srednjega razreda in sredinskega okusa.

Vprašanje, s katerim bomo zaključili in na katerega še ni odgovora, pa je povezano s festivalskim občinstvom in na splošno z udeleženimi v klubski kulturi. Butičnost, kakršno predstavljata Dekmantel in Dimensions, prvi dolgoročno bolj, drugi manj uspešno, je postala ali postaja passe. Na žanrski ravni smo zapadli v rutino križarjenja med houseom, technom, discom, electrom ter drugimi tako ali drugače povezanimi zvrstmi soula, funka, acida, rejva in tako dalje. V glasbenih medijih padamo na posebneže, ki v sredici techno seta najdejo Ata Kaka in vse skupaj ni nujno slabo. Svet plesne elektronske glasbe in njegovo občinstvo sta vsekakor raztegnila okvirje sprejemljivega in dobrega, pa vendar se zdi, da se ne dogaja nič radikalno novega. Najti bomo morali pot iz situacije, v kateri je unikatnost predpogoj, a očitno bo ta pot precej zapletena ...

 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

dobr tekst, zaletavam se z glavo v steno vsakic k vidm kak opis vsestranskega DJ velemojstra, ki vrti VsE oD tEcHnA dO hOuSa In CeLo DiScA

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness