Punk je umrl že leta 1978, kar so kultni Crass v skladbi Punk is dead potrdili že s prvim verzom in dejstvom, da je mrtev punk le še en od poceni produktov za glave potrošnikov.

Letos obeležujemo obletnico prvega punk koncerta v Sloveniji, takrat še SFRJ, ko so Pankrti nastopili na odru gimnazije Moste. Na to so nas, že vsaj pol leta pred velikim dogodkom obeležitve, spominjali jumbo plakati po prestolnici. Prav tak pomp in PR pa zabijeta še en žebelj kapitalizma v krsto punka. Res je, Pankrti niso več punk bend in ta koncert niti ni bil punk dogodek. Morda se ga je promoviralo kot takega, vendar to je pač standardna forma promocije, danes je tako ali tako že skoraj vsak koncert, ki ga organizira lokalni klub študentov, kar dogodek leta. Veliki koncert Pankrtov je bil dogodek leta za vse nostalgike, za vse bivše punkerje, za vse uporniške pubertetnike, za vse wanna be alternativce etcetera. To je bil dogodek, pritiskan preko vseh medijev vesoljne Slovenije. Vprašanje je, kaj se je in bo v medijih pisalo? Kako so bili Pankrti prvi punk bend, kako si je Pero Lovšin nadel vzdevek Gnus? Morda bo padla kaka zgodovinska refleksija na tisto obdobje upanja in revolucije, ki se ni zgodila.

Bistvo tu je v spektaklu, morda transgresiji tistega obdobja, ko je bil punk še grožnja. Ampak danes je punk mrtev. Umrl je že zgodaj: ko so Sex Pistols podpisali pogodbo z veliko založbo; ko si tudi pri nas lahko kupil punk plošče, izdane pri državnih založbah, pod očesom partije oziroma šund komisij. Punk je umrl, ko mu je bila postavljena cena na tržišču, ko je postal produkt, ki si ga moral imeti, če si hotel biti upornik. Umrl je, ko je postal predmet poželenja slehernega pubertetnika, ki se je hotel upreti družbi in to izraziti skozi videz identitete. Znak anarhističnega gibanja postane enakovreden sliki na znački El Comandanteja. Zgolj potrošni produkt, s katerim si kupimo identiteto in pripadnost. Enako funkcijo je imel tisti veliki plakat za koncert Pankrtov, saj je dogodek reduciral na zgolj potrošnjo.

Če postavimo točko rojstva punka, je dejstvo, da je šlo takrat za upor proti mainstream glasbi in družbi. Upor proti statusu quo in družbenim normam. Šlo je za upor, za hrupen NE dani realnosti. To se je dogajalo v obdobju po času hipijev, v obdobju, ko je hladna vojna še trajala, v obdobju brutalne privatizacije v Angliji. Punk se je rodil iz nuje po spremembi, iz občutka brezupa tistega trenutka: zdaj ali nikoli. Vendar Punk umre še zelo mlad. Tisto, kar ostane od pravega punka, so živi mrtveci, zombiji.

V filmih in nadaljevankah nihče ne mara zombijev. Ta bitja so nagravžna, smrdijo, ne znajo se obnašati in ne poslušajo. Nevarni so predvsem zato, ker če te ugriznejo, jim postaneš enak: širijo se kot virus. Prvinskemu punku se asociacija na zombije odlično poda. Dejansko so zombiji kul, dokler se ne množijo, zato jim je treba izpuliti zobe in nohte in druge ostre predmete. Takšne, zdaj nenevarne, lahko prodamo na trgu. A bistvo panka je bila ravno ta nevarnost, grožnja. Imel je zombijevski moment, bil je gibanje, širil se je na mase, kar pa je zavohal tudi kapital, gibanje hitro udomačil ter ga spremenil v produkt za potrošnika.

Danes je biti punker pičkin dim. Z izjemo tega, da te varnostniki v trgovini opazujejo z več pozornosti kot ostale, da si včasih pač tarča predsodkov, se ti ne zgodi nič hujšega, saj nisi grožnja. V določenih trenutkih zgodovine pa je punk bil grožnja in predvsem je bil prava grožnja tisti punk za železno zaveso. Morda je bil punk v očeh partije večja grožnja, kot je to dejansko bil. Vseeno pa je bil gibanje, ki je lahko polariziralo ljudi in jih mobiliziralo na drugo stran. Bil je provokacija, ki je izpraševala dano realnost, torej tisto, česar si noben sistem ne želi.

Če se na tem mestu vrnemo k Crass in komadu Punk is dead ter izpostavimo verz, ki pravi, da škorpijoni lahko spet napadejo, vendar jim je sistem vzel bodalo, se moremo vprašati, kaj punk danes sploh je? Ali je lahko še vedno tudi grožnja, ali je sploh še gibanje? Ali je le še ena v vrsti ponudbe identitet za potrošnika?

Punk je umrl, a ponekod še najdemo žive mrtvece, ki so grožnja sistemu. Če se danes vprašamo, kateri je najbolj punk bend na svetu, odgovora ne bomo našli, saj je ta bend neznan, skriva se v zakloniščih, če bi se izvedelo, da so to punksi, bi jih obglavili, jih obesili ali jih zaprli v vlažne celice brez svetlobe. Pravi punk je tam, kjer ga ne sme biti, tam, kjer predstavlja grožnjo, vse ostalo so le prilagojeni zombiji, ki jim je kapitalizem vzel zobe in kremplje. Punk je mrtu!

Prvega v seriji prispevkov Fokus: Punk je pripravil Luka Bevk ...