Ljubljana, 19. 6. 2021

Spremljava protestnih gibanj, družbenih nemirov ter bojev za pravice je pogosto glasbena pop kultura, ki se izrazi na različne načine in ima različne funkcije. Protestna glasba neko sporočilo bolj čustveno nabije, a hkrati politični boj naredi prebavljiv, spremeni ga v potrošni material. Protestna glasba je torej lahko čisto ločena od protesta, medtem ko lahko glasba, katere tematika ni protestna, postane orodje protesta.

Danes bomo recenzirali glasbeni program enaindvajsete Parade ponosa, ki se je odvila minulo soboto, 19. junija, v Ljubljani. Na protestih za pravice skupnosti LGBTQIA+ je skoraj samoumevno, da ključni del programa predstavlja tudi nekakšna glasbena vsebina. Zakaj pa je glasba na tovrstnih shodih tako pogosta? Razlogov in njenih funkcij je mnogo, a danes se bomo osredotočili le na vlogo na shodih Parade ponosa. Na recenzirani paradi je na začetku imela spremljevalno vlogo, v obliki playliste kvirovskih glasbenic ali komadov mainstreamovskih tokov, ki imajo močan kulturni pomen za kvirovsko skupnost. Slišali smo vse od Sester in skladbe Dan ljubezni pa do zasedbe Against Me!, medtem ko je povorka marširala od Metelkove do Kongresnega trga, kjer nas je pričakal klasični velikanski oder Mestne občine Ljubljana.

Ob prihodu je za mešalko skočila Dj Snupee, ki je ohranjala linijo kvir hitov, obvezno slišanih komadov vsake zahodne Parade ponosa. Mešala jih je s trap, techno in house beati, tako da se je množica kjub neznosni vročini že konkretno izplesavala še pred začetkom glavnega programa. S tem je glasba izpolnila prvo nalogo. Spremljava, ki množici daje energijo, podlago za krike in skandiranje, vzdržuje prisotnost ljudi ter vzbuja neučakanost do naslednje programske točke, ki je lahko organizacijsko zahtevna in sili v daljše, tudi petnajstminutne premore. Je pa vredno poudariti, da predvajana glasba, čeprav polna mainstream popa, ki velikokrat žene in naslavlja novodobna liberalna gibanja, za člane skupnosti nosi neke vrste kulturni naboj. Naj bo to Lady Gaga in njeno zastopništvo ter zavezništvo s kvir skupnostjo ali komad transspolne pevke zasedbe Against Me! z albuma Transgender Dysphoria Blues. Škoda pa je, da v takšne playliste niso vključeni tudi kakšni bolj udarni, radikalni kvirovski izvajalci in izvajalke, ki nosijo močnejše sporočilo od performativnih zaveznikov tipa Taylor Swift.

Dogodek se je nadaljeval s programom protestniških in političnih nagovorov, ki so bili osrednji del Parade ponosa. Med njimi so skupnost nagovorili člani oziroma soorganizatorji Balkanski trans inter marš, predsednica društva Parada ponosa Simona Muršec, vodja predstavništva Evropske komisije v Sloveniji Jerneja Jug Jerše, aktivistka za pravice skupnosti LGBTQ+ iz Budimpešte in drugi, med drugim tudi Cyndi Lauper z bizarnim, a toplo srčnim nagovorom na ekranu. Osvežujoče pri jedru politične nabitosti Parade ponosa je bilo nezadrževanje sogovorcev pri opisovanju vseh oblik diskriminacije, kot so reproduktivne pravice, samoidentifikacija, diskriminacija na delovnem mestu, nedostopnost prostorov, stanovanjska problematika, nasilje in nenazadnje neučinkovitost ter performativna vloga Evropske unije pri ohranjanju pravic skupnosti LGBTQIA+.

Po zaključku nagovorov se je začel glasbeno-performerski in hkrati zadnji del celodnevnega programa. Prva nastopajoča glasbena točka je bila zasedba Lovekovski, ena izmed otrok Klubskega maratona 2019. Na maraton je zasedba Lovekovski vstopila kot “one man band”, ki se je prelevil v duo, za paradni dan pa je ekskluzivno postal kar trio. Originalno ga sestavljata Niko Lapkovski na kitari in vokalu ter Neža Dobrovolc na sintih, tokrat pa se jima je pridružila še multiinstrumentalistka Maja Pahor iz benda Volk za njenimi očmi, ki je priskrbela dodatno kitaro, bas in saksofon. Komadi, nekateri znani že iz časov Klubskega maratona, nekateri novejši, kot je na primer Boni, so bili tokrat predstavljeni v predrugačeni zvočni podobi. Več je bilo, no, vsega. Sintisajzerji so imeli več zvočnih efektov, Maja je virtuozno polprosto dodajala k zvočni polnosti, vokal, ki je bil znatno bolj saturiran z autotunom, pa je spremljal Nežin bolj harmoničen in moduliran spremljevalni vokal. 

Kljub velikanskemu odru pa je tehnična izvedba nekje v procesu zatajila in vsi zvoki, med drugim bas linija, niso prišli do izraza v svoji polnosti. Vendar publika v nastopu primarno ni uživala zaradi tehnične popolnosti, temveč zato, ker je Lovekovski ena izmed redkih kvir zasedb na lokalni sceni, ki tudi naslavlja tematike, relevantne za skupnost. Nastop se je, kot se spodobi, zaključil s komadom Korenje, da se še enkrat opomnimo, kok patriarhat kr en je.

Po Lovekovski je sledila še glavna točka ali vsaj najbolj znana zasedba Nipplepeople. Hrvaški elektropop duo je ljubljanskim odrom znan na primer s koncerta v Kinu Šiška leta 2019. Člani benda so bili oblečeni v nekakšne nadzemeljske, srebrne kombinezone ter imeli nadete pisane čelade, ki so spominjale na bojevniška pokrivala. Kljub temu ustvarjalcev vročina ni ovirala pri energičnem nastopu. Ves čas sta plesala, hodila z odra do publike, dajala prvovrstnim fenom roke in imela neposreden stik s publiko, kar je v današnjih časih zelo redko doživetje. Največje veselje in razvrat je seveda vzbudila pesem Frka, najbolj znan komad benda, ki ga je duo zaradi navdušenja publike ponovno odigral za bis. To bi načeloma bilo moteče, a ne ob pogledu na veselo plesoče mavrične ljudi, ki so bili tam zato, da zavzamejo javni prostor, pokažejo svoj obstoj in vse to zaključijo s sprostitveno žurko. Set je bil energičen, vsi so se razplesali in prešvicali ter z dobrim zadnjim vtisom odšli s prizorišča okoli 23. ure. In saj veste, kako je: tako, kot se večer zaključi, ga nosimo dalje v spominu. 

Glasba ima na tovrstnih protestnih shodih svoj prostor in namen. Res je, da glasba sama ne bo vodila do političnih sprememb, da ni ta, ki združi ljudi, jih zmobilizira ali pa je gonilo družbenih političnih progresij. Glasba je orodje, ki pomaga vzdrževati publiko na nogah in jo napolni z energijo. Tudi nastopajoče in nastopajoči so bili izbrani zaradi relevantnosti. Najsibo so eden izmed glasov skupnosti, nosijo politično ali kulturno močna sporočila ali obravnavajo tematike, povezane s kvir skupnostjo. Hkrati pa glasba predstavlja povezovalni moment, gledanje človeških zibajočih se ali kar skakajočih silhuet je poseben občutek, iz nas potegne čustva, nas pomiri. Vliva nam upanje. Po ne malem številu političnih nagovorov ter soočenju z vedno mračnejšo politično klimo v Sloveniji in širše smo potrebovali čas za sprostitev jeze, frustracij in tudi žalosti. Potrebovali smo čas za to, da s plesom in veseljem uživamo v trenutku s preostalimi pripadnicami in pripadniki skupnosti ter skupaj s telesi še v prihodnje ustvarjamo inkluzivne prostore in prakse. 

Tradicija Parade ponosa v našem prostoru in širše nosi seboj veselje, gib, ples, sprejemanje in nazadnje preprosto tudi zabavo. Ali je to najbolj učinkovit način izražanja političnega boja, v tem prispevku ne bomo komentirali, je pa dejstvo, da za zabavo in dobro voljo v veliki meri na shodu poskrbi prav glasba, ki je na protestu dosegla svoj namen.