Kinodvorana Medana, Goriška Brda, 12.–14. 9. 2024

Premislek o letošnjem festivalu Brda Contemporary Music moramo spričo aktualnih okoliščin preprosto začeti z nekaj besedami o odnosu Javnega zavoda GO! 2025 do Kulturnega doma Nova Gorica, KUD-a Zvočni izviri in drugih nosilcev glasbene dejavnosti na Goriškem. V ponedeljek, 9. septembra, se je na tiskovni konferenci v Kulturnem domu Nova Gorica govorilo o v prvi vrsti ignorantskem in netransparentnem odnosu snovalcev projekta GO! 2025 do omenjenih kulturno-glasbenih udejstvovalcev. Mi se vsekakor pridružujemo mnenju, da je početje akterjev na goriški glasbeni sceni že desetletja na občutno kreativnejši in plodnejši ravni kot kjerkoli drugje v državi, še zlasti kar zadeva mentoriranje, izobraževanje in naposled kakopak tudi samoorganiziranje glasbeniške mladine. Od famozne šole Zlatka Kaučiča in njegovih Kombov do Kreativne Cone Vrtojba, cikla Fri-Fru-Fra, Improbiroja, mednarodnega saksofonističnega tekmovanja SaxGO, že omenjenega BCMF-ja, mnogih društev, založb, institucij in pač vseh izvrstnih in značilno kreativnih, življenja polnih bendov in grupacij, ki so se v zadnjih desetletjih razvili iz tega posebnega okolja. Če si kdo zasluži visoko institucionalno podporo in kuracijo, so to goriški muzičisti in organizatorji. O tem, vsaj kar nas zadeva, ni debate.

Realnosti kulturne politike Evropske unije in vseh njenih projektov, ki deklarativno opolnomočujejo lokalne kulturne prakse in spodbujajo decentralizacijo, tako imenovano kulturno raznolikost, so že sploh v najboljših primerih blesave, kontraproduktivne, v najslabših pa docela uničevalne. Goriški primer seveda v tem fazonu ni nikakršna posebnost. Podobno kot skupne kmetijske politike – pogosto pod hinavsko in dvolično okoljevarstveno pretvezo – v mnogih primerih spodkopavajo lokalne kmetijske prakse, zlasti tiste manjšega obsega, ki so globoko povezane z lokalnimi prehranskimi kulturami, obrtjo in podeželskimi tradicijami, se tudi kulturni projekti in akcije nemalokrat realizirajo v duhu grobe centralizacije in neprebojnih, brezkončno dvoumnih birokratskih pristopih, v katerih lokalni kulturni izrazi zlahka razvodenijo oziroma so substančno izčrpani. O teh rečeh bi lahko še in še govorili, toda na tem mestu zanje pač ni več prostora. Za zaključek bi pozdravili še organizacijo napovedanega neodvisnega »protestnega festivala«, ki naj bi se odvil sočasno z Evropsko prestolnico kulture. Predvsem, da se pokaže, kako živopisano, kreativno in radostno je lahko brez kakršnekoli pomoči sistema, da je človekovo tvorjenje kulture nekaj izrazito kontrabirokratskega, živega in vsakdanjega, nekaj, kar se po naravi izogiba procesom institucionalizacije in formalizacije. Oni nas rabijo in ne mi njih. 

...

Festival sodobne glasbe Brda se je letos zgodil med 12. in 14 septembrom v bivši medanski kinodvorani. Sami smo bili primorani vsled drugih obveznosti izpustiti le petkovo festivalsko dogajanje, vse ostalo smo vsrkali v celoti. Najprej je treba spregovoriti o tem, kako lepi so v resnici občutki ob obisku takšnega festivala, takšne glasbe, v takšnem okolju in geografiji. Vzpon na Medanski hrib, trta na trto, zvok na zvok, nepretencioznost, iskrenost in srčnost pri početju. Ja, tudi sami sebi po svoje zvenimo patetično, ampak jebiga, to so nam izjemno pomembne reči. Tovrsten festivalski kontekst improvizirano godbo, njene »tradicije«, prakse in hladen modernistični značaj po svoje prizemlji, udomači, jih natlači z barvo, s salamo, vinom in milim trebušnim puhom sadnega žganja. V ospredje se prikradejo razsežnosti te glasbene prakse, ki jih velikokrat preplavi v nek medel intelektualizem in zaletavost v brezkončnih ciklih iskanja novega, se pravi igrivost, zabava v kolektivnem muziciranju in navsezadnje oboje skupaj kot tisti resnično prvinski temelj gradnje vsakršne kulturne tvorbe. Slednje se nam je skozi program potrdilo predvsem med zaključnim koncertom delavnice, ki jo je vodil norveški pihalec Frode Gjerstad, prav tako pa med nekaterimi sprotnimi točkami, ki se jih lotimo čez nekaj trenutkov. 

Festival sta otvorila uvodna govora Zlatka Kaučiča in Žige Koritnika. Med drugim v znamenju naznanitve navzoče razstave slednjega – Brötzmann, in My Focus  – ki zaobjema Brötzmanna v raznorodnih situacijah in kontekstih, koncertnih in življenjskih, na tujem in doma, vse v objektivu enega prepoznavnejših domačih »jazzovskih« fotografov, ki je, kot razumemo, že globoko v procesu tiskanja istoimenske fotografske knjige. V prvem planu je bil tudi spremljajoči koncert Brötzmannove večkratne soigralke Heather Leigh na pedal steel kitari, a so ga bili primorani zaradi bolezni glasbenice odpovedati. 

Ne povsem sicer, vskočil je kar Kaučič – prav tako Brötzmannov soigralec – s krajšim setom. O igri slednjega v resnici težko napišemo kaj novega. Kaučič je pač izjemno izkušen, hkrati pa evidentno vesten improvizator – njegova zavzetost za neomajno ohranjanje prostega toka, neobremenjene muzičistične intuicije in spretno ciklanje v večkrat izrecno melodičnih, tolkalnih zankah je pravzaprav neprimerljivo. V tem primeru – prav tako v zadnjednevnem setu s Frodejom Gjerstadom – je igral brez običajnega arzenala zvočilnih pripomočkov in igrač, na nek način torej gol, v sami osnovi inštumenta, katerega glasbene potenciale tako ali drugače dekonstruira že desetletja. Kreativno in zavzeto, skratka. 

Prvi »pravi« set uvodnega večera sta odigrala Czajka & Puchacz, se pravi domača pianistka Kaja Draksler in poljski tolkalec Szymon Gąsiorek. Za nas zagotovo eden znatnejših koncertov, ki smo jih na festivalu doživeli, predvsem vsled čudovite razposajenosti in igrivosti dua. Czajka & Puchacz operirata v neki izrazito »sodobni« zvočnosti, z močno, malone komično efektiranimi vokali Gasioreka, dinamičnimi sintetizatorskimi loopi Draksler, ki se pretkano razlivajo v mikrotonalnosti in mešajo z razbitim tonom prepariranega klavirja. Gasiorek je elektronskemu in prepariranemu zvočnemu življu mestoma pariral z bolj »organskimi«, se pravi opnastimi in lesenimi tolkalnimi punkti, kar je vodilo v kombinatorično igro zvočnosti z izvrstnimi kontrasti barve, teksture in obče dinamike glasbenega poteka. V najbolj zapomljivo situacijo seta je vodil trenutek, ko je tolkalcu momentalno odpovedal odrski monitor. Pripetljaj je zagrabil in zadevo speljal v igrivo in v resnici izjemno muzikalno prcanje, torej nekaj vmes med resnim opozarjanjem na nefunkcionalnost opreme in kreativno, improvizirano godbo. To je tisti špas, o katerem smo govorili prej. To je prava, življenjska kreativnost.

Nadalje. Tris in prava bomba ekspresivnega razpona: Boštjan Simon – tenorski saksofon-sintetizator, Luigi Vitale – vibrafon in Alfonso Muñoz – altovski saksofon. Muñoz in Simon sta v resnici izjemno kompatibilen pihalni par. Oba zaprisežena preseganju običajnega razpona zvočnosti in tehnik igranja saksofona, elektronskim in pločevinastim preparacijam, vibracijam, perkusivnemu in elektrificiranemu tipanju in tako dalje. Na pričujočem špilu sta, seveda ob odbijanju z Luigijevim prevetrenim kovinskim pronicanjem, nemalokrat stvorila trenutke krasne glasbene vzajemnosti, enkrat denimo v pletenini tesnih škržatastih tresljajev Muñozove pločevine v saksofonu in Simonovega žgečkanja v nižjih registrih tenorja – skupaj nekakšna robotsko-kovinska govorica, ki reže, zbada, vibrira in se naposled razpihne družno z razpršenim kovinskim ščegetanjem vibrafona. 

Podobno ujeto je odigral tudi naslednji par: francoska saksofonistka Christine Abdelnour in angleški kitarist Andy Moor. V bistvu že konkretno preverjena kombinacija dveh muzičistov, ki znata sklepati zvočne kompromise zavoljo skupne improvizirane igre in glasbenega rezultata. Večkrat se namreč zgodi – še posebej, ko so v igri tako maloštevilčne grupacije –, da improvizirana godba prej izpade kot nekakšno latentno tekmovanje v individualnem iskanju čudaških zvokov in ne dejanska kolektivistična godbena praksa. Abdelnour in Moor sta na BCMF-ju prikazala odličen zgled za prekoračenje tovrstnih pasti. Ena vidnejših situacij, ki je lahko primer, se je denimo zgodila ob preparaciji saksofona s pločevino in malone violinskim vezanjem tonov, kar se je preprosto čudovito usedlo na Moorovo železno, izrazito perkusivno igro, mestoma razpuščeno v pravo doomersko razmazovanje. Zdelo se je, da duo sicer izgubi na raznolikosti zvočnega polja, a neizmerno veliko pridobi na fluidnosti igre. Odpovedovanje individualnim zvočnim ambicijam v korist prostejšega skupinskega toka pa je vendarle nekaj, kar bi sami označili za srž svobodnoglasbenih idealov. 

Uvod v poslednji dan festivala – vmesnega smo bili, kot že rečeno, primorani izpustiti – sta pospremili dve pesniško-muzičistični kombinaciji, ena italijanska, druga slovenska. Čezmejna razsežnost festivala se je tu – seveda ob vseh dvojezičnih nagovorih, jasni prisotnosti lepe kopice vzhodnih sosedov in tako dalje – pokazala v najbolj očitni obliki. Najprej beseda Cristine Micelli in pianizem Giorgia Pacoriga. Sami priznamo, da ne obvladamo italijanskega jezika, kar je v prvi vrsti pomenilo, da je v ospredje misli priletela pozornost na zvočnost besede oziroma kar jezika kot takega. Italijanski jezik – jasno z variacijami v raznih dialektih – nosi ogromno melodičnega potenciala, predvsem v nebroju samoglasnikov in neki posebni ritmiki, med drugim produkta dejstva, da se soglasniki zvečine izgovarjajo nadvse jasno, izčiščeno, brez pretrganih in neprijetnih ostrin. Tako se zgodi, da čeprav je bila splošna intonacija in dinamika recitacije Micelli povečini dosti monotona, premočrtna, ni bila ušesu nič kaj manj prijetna. Še posebej s podlago mehkega, toda izjemno tekočega muziciranja Pacoriga, ki si je – najbrž predvsem vsled izvrstnega razumevanja konkretne vloge inštrumenta v pesniško-muzičističnem kontekstu – privoščil pridušene, razpihnjene in nikoli pretirano vpadljive igre, vsekakor z vmesnimi izjemami, ko se mu je recimo odenkrat konkretno kolcnilo po monkovsko. Tudi Iztok Osojnik in Ingrid Mačus sta se lepo ujela, za nas tokrat v besedi jasno bistveno bolj razumljivo. Osojnikova prekajena lucidnost se je lepo usedla v frišen medanski večer, mu po svoje vbrizgala, sicer spoetizirano, a vsaj deloma jasno politično linijo, neko konkretno idejno zavzetost, držo, kar priznamo, da pri muzičistih nekoliko pogrešamo. 

Nadaljevala sta nosilec delavnice istega dne, Frode Gjerstad, in gost »presenečenja«, torej Kaučič sam, slednji zopet brez običajnih zvočnih pripomočkov in torej sam med ogrodjem, opni in kovinskimi zlitinami. Zopet dobro odmerjen in fluiden set, v tem primeru sicer nekoliko krajši kot večina preostalih. Ko Kaučiču steče, zveni, kot da bi želel odenkrat iz bobnarskega seta izsesati vsak najmanjši drobec zvočnega potenciala, zanašajoč se v veliki meri na gib in motoriko. V svoji vseprisotnosti zna biti tudi prekleto velelen; napoveduje in kontrolira ritmiko, dinamiko in obče občutje igre, vleče za sabo, pa spet razpušča in daje prostor. V primerjavi z naslednjim koncertom, ko sta na oder skupaj stopila Madžar Szilárd Mezei z violo in Jošt Drašler s kontrabasom, je bil prvi bistveno manj iskalno naravnan, lahko bi rekli kar ekspresionističen. Delen razlog za to je jasno tudi narava igranih intštrumentov, a sta Mezei in Drašler vendarle postopala nekoliko bolj vstran, se spodbujala k odkrivanju možnosti čvrstega lesenega sounda, ki ga tvori kombinacija viola–kontrabas. 

Za konec se vsekakor spodobi nekaj besed nameniti zaključnemu koncertu delavnice, ki jo je popoldne kuriral Frode Gjerstad, predvsem zato, ker je zaznan način delovanja saksofonista z udeleženci in obratno dobra prispodoba za BCMF in občutja, ki smo jih izrazili v uvodu tega dela teksta. Na delavnici so očitno ubrali pristop nekakšne kombinatorične orkestrske dejavnosti, zvezane s kreativnim dirigiranjem na eni strani in improvizirano igro na drugi. In tu dobesedno mislimo na igro, na špas, zajebancijo, kakorkoli želite temu reči. Seveda ne v smislu, da udeleženci in kurator lastne prakse ne bi jemali resno. Bolj gre za to, da so do nje pristopali z malone otroško radovednostjo in iskrenim veseljem, zabavo ob odkrivanju novega in medsebojnem spoznavanju. To so reči, ki jih na odru takoj opazimo. Lesket in navdušenje na obličjih, rahla prcanja, neizmeren fokus, ko je ta pač potreben, in tako dalje. Svobodno improvizirana godba, ki je vitalna, razposajena, igriva, sploh pač polna življenja in veselja do ustvarjanja v njem in skozi njega. Za takšne reči EPK nima »spodbujevalnih« injekcij.

Na vrh brda vrba mrda.