Effenaar, Eindhoven, Nizozemska, 12.–14. 9. 2019

V današnji RŠ recenziji bomo skušali zaobjeti dogajanje v sklopu festivala Bloodshed v Eindhovnu na Nizozemskem, ki je se tokrat zgodil zadnjič. O vtisih, vseh presenečenjih pa tudi razočaranjih prednost dajemo besedam, vmes pa poslušamo bende, ki so se tokrat najbolj izkazali. 

Bloodshed je festival, ki ga oziroma ga je organizirala ekipa koncertne agencije Doomstar Bookings z namenom promoviranja ekstremne podtalne glasbe, kakor že čudaško se to sliši. V Eindhovnu, nasploh pa po celi Nizozemski že leta skrbijo za bogato dogajanje in gojenje ekstremnih glasb z odličnimi festivali. Rotterdam Deathfest, Dutch Doom Days, Eindhoven Metal Meeting, evropska podružnica Maryland Deathfesta – Nederland Deathfest, Roadburn, Grindhoven in kopica drugih festivalov kratkočasi to deželo z naborom aktualnih, legendarnih in mladih vznemirljivih skupin. Sodeluje predvsem nemalo bendov, pretežno grinderskega značaja, ki svojo ljubezen do hitrih, neprizanesljivih glasb izkazujejo z organizacijo koncertov, podporo bendovskim nastopajočim kolegom, zato ni nič čudnega, če ti pravkar spoznani obiskovalec sredi festivala prijazno zaželi – uživaj v blastbeatih!

Bloodshed ekipa za razliko od prej omenjenih festivalov, izvzemši pobratenega festa Grindhoven, že dvajset let stremi k DIY etiki, veganstvu, druženju ter organiziranju pomembnih akterjev grindcore, hardcore, punk, crust, power violence, thrash core glasb, seveda z znatno mero death in black metala, nojza, sludgea in dooma. Slednje oznake so se skozi leta razširile ter prešle tudi v elektronsko glasbo, tudi tja globoko v eksperiment. A o tem kasneje. 

Prve edicije festivala so se dogajale v Weertu, južno od Eindhovna, začenši s premiernim dogodkom leta 2001. Tam je obstajal vse do leta 2007, ko so bili zaradi premajhne kapacitete prostora organizatorji primorani festival preseliti v Eindhoven, natančneje v znani klub Dynamo. V dvajsetih letih je festival gostil bolj kot ne vsa čislana imena že omenjenih podzemnih ekstremnih glasb, posledično že dolgo nazaj opozoril nase ter bil zato dobro obiskan z vseh koncev sveta. Nič čudnega torej, da se je moral lanskoletni razprodani festival preseliti v še večje prizorišče, tokrat prvič in zadnjič – v klub Effenaar. Organizatorji so namreč štiri dni pred letošnjim festivalom objavili, da bo festival potekal zadnjič. Pri Doomstar Bookingu imajo enostavno preveč dela, da bi se posvečali še rastočemu festivalu, konec koncev pa to ni bila nikoli njihova prioriteta. 

A preden zabredemo v glavna dva dni festivala, naj omenimo, da je letošnji Bloodshed vključeval tudi pre-party, torej preddogodek v lokalnem klubu Stroomhius z recenzentu neznanimi zasedbami. Pet bendov iz Belgije in Nizozemske je v manj kot polurnih nastopih zasedlo oder majhnega kluba - za lažjo predstavo podobnega Modremu kotu. Pretežno grinderski in powerviolence brzinski, slabo slišni rifi, ki so butali ob dotrajano zidovje z obveznimi blast beati in široko paleto growlov ter krikov, so nekaj neučakanim obiskovalcem festivala segreli vratne kite. Od nastopajočih Graf, Bare Hands, Haemers, Tense Reaction in MY Minds Mine, je treba posebej poudariti zadnje našteto zasedbo, ki ga brez pametovanja dere po grinderskem neandertalizmu v stilu japoncev Unholy Grave. 

Zadnji festival je, kot že rečeno, potekal v prenovljenem klubu Effenaar, ki se nahaja prav v centru Eindhovna. Napovedan zavidljiv lineup je poleg čislanih evropskih bendov, skupin na turneji in neznanih mladih zasedb kot vedno najavil tudi legendarne skupine z ekskluzivnimi koncerti in seti. Seveda Bloodshed brez bogate distribucije, hrane in posebej za fest pripravljenih piv že nekaj let ne obratuje. Razparceliranost objekta Effenaar je podobna Kinu Šiška. Zgornja velika dvorana, sicer prepolovljena, na vsaki strani dva ogromna zaslona in tudi velika šanka. Spodnja dvorana je kar nekajkrat večja kot Šiškina, pred njo pa stojijo mrč mize, posebej mrč mize nastopajočih bendov, novi šanki, toaleta in za vsako klubovje neprecenljiva opremljena kuhinja, ki je seveda v času festa obratovala. Poleg glavnega in drugega odra je imel festival letos še nojz oder, ki je bil kar v Bloodshedovem avtobusu, obnovljenem vozilu, ki ga organizacijska ekipa med drugim uporablja tudi za obiskovanje festivalov. 

Petek je poleg nič kaj posebnih sludge metalskih Nemcev Bad Luck Rides On Wheels in počrnjenega crusta Dödsrit na malem odru počasi nabiral občinstvo. Sledilo je prvo spoznanje velikega odra in losangeleške grindcore skupine BruceXCampbell. Četvorka pili death grind v stilu General Surgery z vsemi pripadajočimi nevrotičnimi kriki in debelimi srednje hitrimi rifi. Vsa energičnost zasedbe pa je zaradi zgodnje ure žal dosegla le maloštevilno publiko. Pingponganje med velikim in malim odrom je v dobri in predvsem točni organizaciji omogočalo ogled prav vseh skupin. Spodnja dvorana je tako gostila britanski kvartet Gets Worse s powerviolence napadom, ki se je kar hitro iztrošil, seveda ne časovno, temveč po pristnih idejah ter udarnosti. Vračamo se nazaj na glavni oder, ki ga zasedejo mračnjaki Dopethrone. Bend, ki je lani nastopil tudi v metelkovskem nultem kanalu, je mogoče prvi obremenil bujno ozvočenje s svojo mastno zvočno sliko. Sicer se glasba, ki jo predstavljajo, ob živem nastopu kar lepi v ušesne kanale, a žal tam ne ostane dolgo. Mogoče je razbremenitev teže s postanki in trenutna lista krajših komadov pripomogla k poslednji nezanimivosti. Je pa toliko več žurerstva izkazala spodnja dvorana, ko so na oder stopili Completed Exposition z Japonske. Hardcore, ki je cepil powerviolence, je dodobra razgibal in končno prebil zadržanost publike. Vse se je nato samo še stopnjevalo, ko so na glavni oder stopili njihovi rojaki Coffins ...

Coffins so nedolgo tega izdali album Beyond The Circular Demise. Idealna kombinacija dooma in starega death metala v njihovi edinstveni preobleki preverjeno deluje tudi v živo. Umazan zvok je bil na njihovi strani, minimalna osvetljenost prav tako. Pokazatelj, da so prav Coffins favoriti festivala, je bil nezlagan nasmešek na mnogih obrazih po koncu koncerta.

Spodaj so nato sledili medli hardcorovci Trappist, ki že v svojem imenu, še posebej pa v besedilih izkazujejo ljubezen do piva. Tako obiskovalci kot nastopajoči so si izmenjevali besede med komadi, koncert pa je bil daleč od kakega preloma. Če ošvrknemo Islandce Hatari, ki jih širše občestvo pozna po nastopu na Eurosongu in mahanju s palestinsko zastavo tudi prav tam, ne moremo mimo nejasnosti, ki jo podajajo. Političen in art kolektiv v na pol goli usnjeni opravi premetava tehnoiden izraz, ki pa pogosto preide v grozne napeljave popovske osladnosti in še marsičesa. Skratka, človek res ne ve, kaj bi radi, še bolj pa je izgubljena publika, ki sicer tem trendom nekako sledi. Veterani s konca osemdesetih Seein Red naredijo oldschool hardcore razpaljotko majhne minutaže v spodnjem prostoru, medtem ko je že vse pripravljeno za From Ashes Rise. 

From Ashes Rise so na festivalu spadali med letošnje ekskluzivne nastope. Bend, ki ga napaja podobna kitarska melodika znotraj crusta kot zasedbe His Her Is Gone ali Tragedy, se je izkazala za idealno zapiranje zgornjega odra. Po vseh hitrih drvenjih zadnjih bendov, se je jasno pokazala energija - do zabavnega koncerta tako na odru kot pod njim. Kričanja refrenov in premetavanja seveda ni manjkalo. Dobro izvežban kvartet s tremi vokali pa je odigral glavne komade z vseh svojih plat. 

Sobotni nabor bendov je zaštartal že nekaj čez štirinajsto. Prvi bend, ki ga je recenzent uspel ujeti, je bil malezijski trio Appäratus, ki se je na svoji turneji ustavil tudi v metelkovski Gromki. Spoj švedskega hardcora, crusta in nabritega motorheadovskega rokanja je bend brez večjih pavz odpilil brezkompromisno. Spet za malo publike. Spodnji Lifespite so premlevali srednje hitri hardcore z d-beatom v dokaj poslušljivi maniri. Omeniti je treba nemške crust punkerje Accion Mutante, ki jasno nadaljujejo tisto, kar so začeli denimo Extreme Noise Terror. Drveči crust z dvojnim vokalnim napadom, cepljen z občasnimi blast beati in počasno govorjeno besedo ter nepotrebnimi sampli What a Wonderful Wolrd pa In The Ghetto. Spodaj so svojo kaverno zavzeli kanadski death metalci Tomb Mold, ki so pravkar izdali nov album Planetary Clairvoyance. Slednjega je bend odigral skoraj v celoti. Kanadski kvartet tudi v živo ne prizanaša, kljub temu da zadnja plata ne preseneti tako kot njena predhodnica. Bobnar, ki je tudi pevec, ob vratolomnih lomastenjih drži nizek growl, medtem ko si oba kitarista podajata vešče odigrane rife in solaže. Death metal je res potreboval bend takšnega kova. Pa tudi kova naslednjih nastopajočih – Of Feather And Bone. Če je Tomb Mold death metal stare šole, so Of Feather And Bone totalni neandertalci. Naj bodo krajši ali pa daljši komadi – ko enkrat rif vžge in topotajoč boben zagrabi, je to le še pračloveško prikimavanje poslušalca.

 Vsaka koncentracija ob ekstremnih glasbah potrebuje presek in sprostitev; kar so prvi večer že dokazali, so drugi večer še nadgradili Hellripper. Škotski bend, ki je pravzaprav last štiriindvajsetletnega James McBaina, manevrira med počrnjenim speed metalom, za katerega bi bil mogoče najbolj ilustrativen spoj bendov Zeke in Toxic Holocaust. Hitro plasiranje rifov z rokenrolerskimi solažami predrami še največjega grinderja po duši. Hellripper trenutno predstavlja svoj novi EP Black Arts & Alchemy. Glavni oder je zasedla zasedba Antisect, ki je prav gotovo veliko pripomogla k razvoju angleškega anarho punka in crusta. Kritične besede so iz zaslonov letele na vse strani, bend pa je žal medlo odigral svoj set. Slednjega so poleg zadnje plate The Rising of the Lights sestavljali tudi udarni komadi z legendarne plošče In The Darkness There Is No Choice. Pa ne zato medli, ker se med pretežno metalci ne bi znašli, enostavno bi z vsemi poskusi gibanj in neprezentnostjo Antisect lahko priporočili kar upokojitev. Še eno razočaranje so bili Despite You. Ženski piskajoči in moški na pol govorjeni vokali nad hardcore in powerviolence podlago še nikoli niso bili tako razpršeni v smislu doprinosa poslušalcu. Hitre dele so kar naenkrat presekali skajevski plesni elementi, neuigranost pa se je nerodno izkazovala iz komada v komad. 

A vse slabo se je pozabilo, ko so na oder stopili drugi favoriti festivala s še enim ekskluzivnim nastopom, Sabotage Organized Barbarian – po domače S.O.B. Japonci obstajajo od leta 1983, v svoji karieri so močno vplivali na hardcore in grind, denimo tudi na staroste Napalm Death. In tisti, ki pravi, da je dvajset minut grinda na bend že vrh glave, naj si ogleda S.O.B. Petinštirideset minut šusa v glavo. Od prvih plat do zadnjih. Končno je bila tudi dvorana dokaj polna. Trije originalni člani ter vokalist Etsushi, ki je z njimi že od leta 2002, razbremenijo metalsko tehničnost po dolgem in počez. Blast beati se vrtijo eden za drugim, Etsushi pa je eden najboljših vokalistov in frontmenov v ekstremnih muzikah. Od visokega krika do nizkega growla, mešetarjenja po odru, skakanja med publiko in še marsikaj drugega. Nobeden od članov ne govori angleško, japonski nagovori so tako še dodatno poskrbeli za doživetje in seveda obvezen arigato po končanem komadu. S.O.B. pa zdajle kar v pokušino …

Sledil je Iron Lung, legendarni ameriški duo, ki spoj powerviolencea in sludga s samosvojimi prijemi nenehno obrača v zanimive prevrate teh dveh po hitrosti diametralno nasprotujočih si muzik. Zanimivo, a žal malo zanimanja. Glavni bend večera so bili Aborted, ki naj bi na koncertu odigrali 66,6 % oldschool seta. Karkoli že to pomeni. Perfektno uigran bend z močno odrsko prezenco. A tudi če je so bili zvok, luči in vsa svetleča okostja z ognjem vred na njihovi strani, so bili Aborted bend z najmanj publike. In le kdo bi vedel, zakaj … Komadi sicer nimajo kdo ve kakšnega žmohta in filinga, a vsak je na tem festivalu videl že slabši bend. To pač ni bil bend za takšno publiko tudi ob korektnem nastopu in setu starega materiala.

Kakorkoli že, skušali smo zaobjeti zadnjo edicijo festivala Bloodshed. Izpostavili smo favorite in slabiče tega dobro organiziranega in z bendi ekskluzivnega festa. Mogoče pa festival prevzame nova nadobudna ekipa, ki bo nadaljevala tradicijo DIY organizacije v paketu super festivala. Do takrat pa, arigato, Bloodshed!