Pred kratkim, točneje za dan mrtvih, sem za Radio Študent pripravil glasbeno opremo z naslovom Dead Poets Society, v kateri so nam praznik s svojim petjem ozaljšali že mrtvi. Fred Cole častí, da bi se uvrstil v izbor, ni doživel, saj je bil še živ, vendar pa je usoda 9. novembra prebodla srca mnogih, ko se je preselil na parnas nesmrtnih. Tostranski underground je le zamenjal za onstranski. Z devetinšestdesetletnikom - podoba števila 69 z logotipom benda Dead Moon je zgolj simbolična – je to noč dokončno umrla tudi luna. Bend Dead Moon je bil namreč njegov domicil, njegova oblika družine, kjer je živel in ustvarjal z ženo Toody in prav tako že pokojnim bobnarjem Andrewom Loomisom. S surovimi, blues-rokenrol-punk riffi, v pristni – danes bi rekli nefejkani – mono lo-fi tehniki ter neil-youngovskim vokalom je zakuril Stari kontinent in se nemalokrat, tudi s kasnejšo inkarnacijo Pierced Arrows, oglasil tudi v naših koncih. Njegov duh še danes lebdi v Bunkerju B-51, na območju Zgage, v Orto baru in menzi študentskega naselja v Rožni dolini, kjer se je sredi devetdesetih počutil tako domače, da je plato, posneto v živo na takratni evropski turneji, naslovil Hard Wired in Ljubljana.

Z verzi »guess I might as well be dead, oh, I’m in the graveyard« iz komada Graveyard mu zaželimo mirno pot, ki naj mu jo osvetljuje mrtva luna. Fred Cole, nasvidenje!

Posvetilo je pripravil Robert Suša.