V tej ediciji - ki nemara odpira nov vsebinski blok Oralnih analov - smo z dr. Vesno Čopič razprli nekatere dimenzije kulturno-političnega modela, kakršnega smo imeli oziroma imamo v Sloveniji. Rečeno tudi drugače, modela, s kakršnim smo pristali. Včasih se namreč zdi, da je ta bolj ali manj naključen preplet humanističnih idealov, modernističnih nazorov, birokratske inercije, nacionalistične ezoterike, vanjo ovitih interesov, socialne politike, sindikalnih bojev, državnega prestiža, uvoženih neoliberalnih ideologemov in pa - prav gotovo - ljubezni in vere v sublimne potenciale umetnosti. In še česa. 

Vesna Čopič je raziskovalka, ki je v kulturno politiko vpletena že vse od konca osemdesetih in ki je pred leti doktorirala na temo Tranzicija in kolektivne dobrine : rekonceptualizacija vloge države, stroke in civilne družbe : primer kultura. Je avtorica vrste študij, zakonov in ukrepov na področju slovenske kulturne politike, prav tako sodeluje pri izjemno zanimivem projektu Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe (tule je profil Slovenije). V zadnjih letih je sodelovala v strokovni skupini za posodobitev javnega sektorja v kulturi in skupaj z dr. Borutom Smrekarjem in Mitjo Rotovnikom (poimenovali so se SRČ) so pri tem predlagali sorazmerno ambiciozne in tudi radikalne reforme. Te so - dokaj simptomatično - v končnem besedilu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (lol) razvodenele oziroma odpadle. 

Kot zanimivo trivio je vredno omeniti, da je slednjega podprl sindikat Glosa, ki je sicer v zadnjih letih v javnosti precej dosledno in artikulirano ugovarjal predlogom SRČ. Prav tako jih mdr. zavrača Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS):»Drastičnost nekaterih predlaganih sprememb, ki jih zagovarja SRČ, daje vtis, da je v slovenski umetnosti in kulturi nekaj hudo, že kar katastrofalno narobe, zato ju je treba spremeniti v temeljih. Menimo, da je ta ocena napačna ter da sta slovenska kultura in umetnost ena tistih redkih področij, ki smo ju zaenkrat še uspeli ubraniti pred razkrojem – Slovenci se lahko danes doma in v Evropi predstavljamo z vrhunskim, zavidljivo visokim nivojem umetnosti, vendar pa lahko nepremišljeni in kratkoročni ukrepi rezultate vztrajnega, načrtnega in dolgoletnega truda v kratkem času izničijo. Zavedamo se, da živimo v kriznih časih in pripravljeni smo deliti usodo s sodržavljani in biti tako kot vsi podvrženi varčevalnim ukrepom, odločno pa nasprotujemo temu, da bi z izgovorom krize uničili tisto, kar upravičeno imenujemo »dobra praksa« pravijo. V pogovoru se sicer eksplicitno ni odprlo tega toposa, a preko obvoza v zgodovino morda vseeno služil osvetljevanju vsaj za avtorja te oddaje dokaj pomembnega vprašanja - je nestrinjanje s tovrstno sindikalno pozicijo že samo po sebi simptom neoliberalnega umevanja kulturne politike, ali pa je morda prav ta pozicija tako rekoč (nenačrtni) trojanski konj ravno takšnega umevanja, ki svojo legitimnost lahko dosega v suboptimalnem funkcioniranju javnega stroja.  

FOTO: Culture.si