31. Druga godba II

31. Druga godba II

Recenzija dogodka
31. 5. 2015 - 16.10

Ljubljana, več prizorišč, 29. 5. 2015

 

Na drugi, petkov večer letošnjega festivala Druga godba je šest članov zasedbe pred z raznoliko publiko napolnjeno Katedralo Kina Šiška z uvodom skladbe »To the Forces« ogrelo oder za prihod pevke in aranžerke »Hindi Zahra«. Slišali smo poljudno mešanico s preveč previdno umeščenimi elementi arabske, reggae, blues glasbe, ki so navzven zavzeli pop formo. Skladbe glasbenice so dokaj plesno naravnane in večina dvorane se je lahno pozibavala skozi ves koncert. Slišali smo skladbe z zadnjega albuma, pa vse do starejših hitov, kot je »Beautiful Tango«. Hindi je poskušala tudi animirati množico, vendar celotna dvorana kar ni želela sodelovati. Zahra tudi v živo očara s svojim vokalom in prezenco, vendar pa so se aranžmaji in celotna skupina izkazali za precej monotone. Bili so deli skladb, ko je celotna dvorana lahno poplesavala, vendar pa je bila dinamika pri vseh skladbah skoraj ista in ne preveč razgibana. 

Glede na dvojne kitare, perkusije, bobne, klaviature in trobila je zvok tako še bolj presenetljivo zvenel enolično, z medlimi solažnimi vpadi in neorientiranimi oziroma rahlo nesinhronimi stopnjevanji. Koncert je izzvenel simpatično, vendar precej poljudno in neintrigantno glede na to, da smo bili deležni kar uro in pol dolgega nastopa, v katerem je bilo muzikalno dobrih le nekaj delov. Bendu morda umanjka več poguma, ki bi glasbo bolj opredelil in dodal večjo širino ter jo izpeljal iz urbanega popa, samo oplazenega z maroško sapo. 

Polurna časovna zamuda prvega benda je zaradi nabitosti programa povzročila majhno natrpanost koncertov. Nastopajoča zasedba Tune-Yards »frontwomanke« Merrill je kmalu zasedla oder in bili smo priča kompletno drugačnemu nastopu in zvoku. Živa zasedba namreč vključuje tri back vokalistke, ena izmed njih je tudi še na bobnih, basista in Merrill ter deluje zelo pisano. Če smo pri Hindi pogrešali mero back vokalov, je pri tej zasedbi prav fascinantno, na kako inteligenten in zapolnjujoč način so nam jih servirali, glavni napevi komadov so bili namreč prav kričavo, surovo polni, uvodne in vmesne vokalne podlage pa izpiljene do potankosti. 

Merrill je prav vsestranska, saj poleg tega, da zelo obvladuje vokale, vodi skupino, nasnemava vokalne in bobnarske sample ter igra ukulele. Sprotna uspešna gradnja komadov in loopanja v živo je velika dodana vrednost za živo izvedbo. Skupina, kjer Merrill poskrbi za levji delež zvoka, obenem pa drugi člani lepo podprejo oziroma razširijo zvok, zveni zelo sveže, nekatere skladbe zvenijo udarno kot na studijsko produciranem albumu, tako na primer Water Fountain, Bizness, Gangsta, druge sicer malo manj, vendar je k slabšemu doživetju zagotovo prispevala umeščenost koncerta. 

Glede na zasedbo skupine in gradnjo skladb v živo je bila odločitev organizatorjev, da skupino postavi po 7-članskem bendu, precej nerodna. Presenečenje je namreč bilo, da se je dvorana ob nastopu Tune-Yards v primerjavi s prejšnjim koncertom zelo spraznila, recenzentka je pričakovala obratno dinamiko občinstva, morda tudi organizatorji. Ali je bil razlog za spraznjenje dvorane gostovanje skupine že pred tem dogodkom ali ojačane promocije Hindi Zahra s svežo ploščo, je nejasno. Jasno je edino to, da je bil drug koncert slabo umeščen in da se je veliko zvoka in intenzivnosti izgubilo prav na račun ogromne dvorane in nerodne postavitve bendov. Vendar je pod črto nastop skupine potrdil njihov sloves dobrega live benda, in Merrillina izjava iz nekega intervjuja, da kljub kritičnim besedilom glasbe ne želi predstaviti kot pridigo, ampak bolj kot motivacijo in zabavo, lepo povzame njihov nastop. 

Takoj po koncu se je zgodila širna migracija publike Druge godbe na Metelkovo, kjer je okrog enajste oder vrta Gala Hale prevzela Yasmine Hamdan. Tudi tukaj na žalost nismo mogli priti čisto na svoj račun in uživati v urbano-orientalsko navdahnjeni mešanici. Skupina je zelo uspešno podpirala Yasminin seksi vokal in je uspešno prehajala iz nežnih, arabsko spevnih pripovedovanj brez bobnov in basa pa do udarnejše rokerske dinamike in electro popa, kar so bili na odprtem odru Gala Hale edini deli, ki so bolj ali manj uspešno prišli do poslušalca. Nežne uvode sta namreč požrla prizorišče in nemirnost množice, katere velik del ni prišel samo na koncert, kar je lahko povezano tudi s formo festivala, ki z nizkimi cenami festivalskih vstopnic privablja za nekatere dogodke nezainteresirano občinstvo. Ravno ta koncert bi še najbolj od vseh treh spadal v zatemnjeno, zakajeno klubsko ozračje, kjer bi lahko prišli do izraza libanonsko psihedelični caveovski deli in prav tako okrašen in sladek pevkin glas.

Ženski tris koncertov se je tako iztekel v razmislek o tem, kako zelo pomembna sta kontekst in umeščenost koncertov tako v glasbenem kot medijskem smislu, še posebej znotraj festivala tako širokega dometa, kjer je tudi vzdušje eden od pomembnih atributov. Priča smo bili urbanim pop mešanicam z vplivi različnih koncev sveta, ki so jih glasbeniki prezentirali vsaj dostojno, vendar pa jih je bilo zaradi nerodne umeščenosti zelo težko optimalno prebaviti. 

Tudi drugi dan letošnjega festivala Druga godba je kakor dan poprej zaznamovala gneča, ki je glede na vrste čakajočih obiskovalcev ob vhodih v prepolne klube presenetila tudi organizatorje. Kljub nekoliko težji dostopnosti nekaterih koncertov pa so glasbeniki, ki so bili letos povabljeni, postregli z zadovoljivo dozo aktualne etnično obarvane glasbe z različnih koncev sveta.

V nadaljevanju večera se je v Gromki celo noč odvijal DJ program mednarodnega dvojca Global Club Music Network, ki ga sestavljata DJ Ops in D. Wattsriot. Začetek se je, verjetno zaradi dlje trajajočih koncertov, malo premaknil. Se je pa kmalu zatem, ko sta didžeja prevzela oder, klub začel polniti in po videzu sodeč je bilo težko oditi, ko si bil enkrat notri. Vrtela sta mešanico sunkovitih basovsko poudarjenih ritmov z rednimi latino izleti in občasnimi remiksi kakšnih bolj prepoznavnih komadov srednjega toka. Zanimivo je bilo opazovati generacijsko precej mešane plesalce in v neki točki je bilo težko oceniti, kdo intenzivneje pleše, občani, ki jih je na glavi zapustil pigment, ali sveži maturantje. Gromka je tako ponujala sprostitev od zalogaja enournih koncertov, ki si jo je marsikateri obiskovalec tekom večera vsaj malo privoščil.

Nekoliko manj ulično razposajeni in toliko bolj mistični pa so bili v Channel Zeru turški Hayvanlar Alemi. Psihedelični trio ne skriva interesov za svojo domačo zapuščino anatolskega rocka, ki se je že v 60-ih ukvarjal z mešanjem tradicionalnih godb z novejšimi stili glasbe, takrat predvsem britanskega rocka. Nikakor pa niso statično zakoreninjeni v preteklosti. V letih svojega obstoja so se večkrat že spogledovali s saharskimi različicami bluesa, indijske bhangre in etiopskimi modernimi klasikami, kakršne so skladbe dobro znanega mojstra Mulatuja Astatkeja. Nekje na sredini koncerta so postregli s fenomenalno priredbo Yekermo Sew, ki je v kontekstu acid rock psihedelije z malce pospešenim tempom našla nov preporod. Zato pa je bilo toliko bolj konfliktno sprejeti priredbo Lambade, katere izvajanje je ob bok rock psihedelije postavljalo daljne privide terasnih bendov z Jadrana. Vendar pa je bend ta, za psihedelični trip stereotipen trenutek dvoma hitro in suvereno pustil za sabo in se še posebej oddolžil z zadnjim komadom, kjer so si z malo daljšim improviziranim finalom res dali duška.

Sons Of Kemet so v petek nastopili kot zadnji nastopajoči bend, ob enih zjutraj v Menzi pri koritu. Lahko bi si mislili, da bo nastopati zadnji za izrazito ritmičen bend nehvaležna naloga. V skupini namreč igrata dva presenetljivo usklajena bobnarja, ki se konstantno gibljeta med sinhronostjo in sinkopiranimi dialogi, poleg tega pa je na bas sekciji tu še masivni zvok tube in melodično krmilo saksofona. Po prvih par minutah so obiskovalci začeli dojemati, da to ne bo ležeren zaključek večera, temveč evforična eksplozija ritmov, eksotičnih solaž in mastnega zvoka tube, ki je po svoji sposobnosti premikanja bokov popolnoma zasenčila lanski nastop Wicked Knee v Kinu Šiška. Poleg napetih odsekov s plemenskim bobnanjem v ospredju pa so postregli tudi z malo manj hektičnimi trenutki raziskovanja melodičnih interpretacij eksotičnih krajev in njihovih zgodb. Ti bolj melodično polni deli so koncertu dodali dinamiko, ki je omogočila ponovnim navalom ritmičnih stopnjevanj vsakič znova svež pristop. Tukaj, v tem nihanju med bolj klasično jazzersko obarvanimi notami in ritmičnimi ekstravagancami afriške diaspore, s poudarkom na karibskemu otočju, se skriva ključ bendovega uspeha, ki se je zgodil v relativno kratkem času. Nastali so leta 2011 in si z nastopi, med katere lahko štejemo tudi petkovega v Menzi, priborili mednarodno odobravanje in zanimanje. A čeprav je vodja skupine in skladatelj v bendu saksofonist Shabaka Hutchings, ki je v svoji karieri med drugim igral tudi z že prej omenjenim Mulatujem Astatkejem, sta v Menzi glavno pozornost vlekla nase bobnarja, s tesnim drugim mestom tube, ki je večkrat že samo zaradi same vrnitve v zvočni miks vzbudila par nebrzdanih vzklikov iz množice, ki se je trla pod odrom vse do stene na drugem koncu prostora.

Sons Of Kemet so tako poskrbeli za nepričakovano bučen koncertni finale večera, ki se je za marsikoga po videzu sodeč še prehitro končal.

 

Recenzija včerajšnjega večera DG:

http://radiostudent.si/glasba/r%C5%A1-recenzija/31-druga-godba-i

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.