Vodnikova domačija, Kino Šiška, Ljubljana – 24. 5. 2019
Minoritska cerkev LGM, Avditorij LGM, Maribor – 25. 5. 2019

V tokratni RŠ Recenziji se posvečamo zaključnima dnevoma 35. festivala Druga godba. Kot sta navedla že recenzenta preteklih festivalskih dni, je del letošnjega programa precej zaznamoval tudi nov priključen projekt Jazz connective, ki pa se je v četrtek zaključil. Zadnja festivalska dneva sta bila tako bolj klasično drugogodbaška.

Kot že omenjeno, je muzika zadnjih dveh dni festivala stopila korak vstran od ožje jazzovsko usmerjenih godb, in tudi s tem v mislih smo se obiskovalci v petek zvečer posedli v Katedralo Kina Šiška za priložnost koncerta Maarje Nuut in Ruuma, ki sta nas odpeljala nekam daleč v estonska močvirja. Maarja, violinistka in pevka, je v zadnjih letih redna gostja tukajšnjih festivalov, a tokrat se je prvič predstavila v duetu z elektronskim producentom Ruumom, s katerim sta se nekoliko odmaknila od poznanih Maarjinih prijemov plastenja z glasom in violino. Predvsem sta gradila atmosferska stanja, v katerih bi, vsaj v primeru nekaterih pesmi, lahko zadeli tudi ob večno dilemo - ali sedet in vegetirat ali stat in se zibat. Elektronskemu mešanju in procesiranju zvokov je Ruum vcepil tisto plesno dimenzijo, ki se sicer iz Maarjinih drobtinic običajno šele počasi razvije iz v živo nasnetih in zazankanih sekvenc. V kompozicijah, ki jim tokrat ozvočenje v dvorani ni ravno naredilo pretirane usluge, smo se sprehodili skozi brezove gozdove. Ti so se nejasno premikali skozi ozadnji video, v družbi z zgodbami o deklicah, naravi in živalih, ki jih je pripovedovala Maarja, pa je muzika vztrajno ohranjala zamaknjeno atmosfero in temačnost.  

Po tem mirnem uvodnem koncertu Ruuma ter Maarje Nuut je nastopil čas za etno kaos z DakhoBrakho. Že uvodno petje in energično ritmično bobnanje sta ustvarila bučno, skoraj že navijaško vzdušje. Med tradicionalnim petjem dakhk je publika v odgovor ritmično topotala z nogami. Članica zasedbe je predstavila tematiko ponavljajočega se ljudskega motiva zgodbe o dekletu, ki išče ljubezen. Kljub tehničnim težavam, ki so bile z nenadnimi poki in šumi v ozvočenju stalni spremljevalec petkovih koncertov, se zasedba med svojim energičnim nastopom ni dala motiti, očitno pa je bilo tudi navdušenje občinstva, iz katerega smo občasno slišali tudi kak patriotski vzklik Ukrajina! Zasedba je nastop zaključila z umirjenim dodatkom Baby, s katerim je iz publike odmeval refren show me your love.  

Zadnji so v petek nastopili Kokoroko, napovedani kot afrobeat kolektiv z Youtube hitom Abusey Junction. Ženska brass sekcija je bila prava osvežitev v seriji petkovih koncertov, ko je grenak občutek nogometne tekme predhodnega nastopa končno nadomestila tista drugogodbaška volja po plesu ob odlični muziki. Izjemne uigranosti in notranje komunikacije znotraj kolektiva ne gre prezreti, a žal nas celoten koncert kljub obetavnim nastavkom ni pretirano premaknil, čeprav se je na odru vsekakor odvila interna zabava med glasbeniki. Komadi, ki jih lahko slišite tudi na aktualnem EP-ju, so s kutijevskim groovom Šiškino Katedralo solidno napolnili, a zasedba v vzdrževanju določene napetosti koncerta ni imela primerljive moči denimo s Shabaki Hutchingsu, na čelu ideološko sorodne londonske zasedbe Sons Of Kemet. Občinstvo je po pričakovanjih najizraziteje nagovoril že omenjeni hit, ki je izšel na kompilaciji We Out Here, ki nam je predstavila tako imenovano novo londonsko jazz sceno. Koncert se je kljub vztrajanju publike z dolgim aplavzom napovedano končal brez dodatka in tako smo koncertni petek zaključili z ogretimi, a ne povsem razplesanimi udi in rahlo nepotešenimi ušesi, zato smo se iz avle Kina Šiška ob DJ nastopu K’powa naglo odpravili domov z veliko upov in pričakovanj za zaključni dan festivala.

Peti dan festivala se je odvil v Mariboru. Dobrodošla sprememba lokacije z Minoritsko cerkvijo in Avditorijem Lutkovnega gledališča Maribor se je kazala kot fina alternativa ustaljenim ljubljanskim odrom, pa tudi piranskim prizoriščem preteklih dveh let. Koncerti so se kljub opazkam zoper vrstni red nastopajočih na prvih dneh festivala na zaključni večer odvili v skladnem in posrečenem sosledju. Sobotni večer Druge godbe se je izkazal kot odlično uveden festivalski večer, kar nas je po glasbeno mlačnem petku in njegovi neuvidevni klepetavi publiki nadvse razveselilo. Sutari, trio Poljakinj, ki so kot prve nastopajoče pojoč prikorakale v dvorano, je s pesmimi in igranjem zastavil igriv ton večera. Basia Songina, Kasia Kapela in Zosia Zembrzuska so kot Sutari do danes izdale dva albuma, tokrat pa so prvič nastopile tudi v teh krajih.

S krajšimi razlagami pomenov pesmi so Sutari izpostavile predvsem žensko kot protagonistko besedil in zgodb njihove muzike. Obrazložile so ime Sutari, ki se navezuje na tip ljudskih pesmi sutartine in povezano značilno večglasno harmoniziranje, ki se v primeru naše tokratne zasedbe ponavlja v obliki manter ter z dodano igro inštrumentov sestavlja v večini tragične ali vsaj po tematiki nesrečne skladbe. Njihov nastop je bil mehak in pospremljen s krajšimi razlagami, s katerimi so nam želele približati pesmi, kar pa ni bilo zares potrebno, pomeni besed se namreč tudi kar sami porajajo ob določeni sorodnosti slovanskih jezikov. So pa pesmi same dovolj zanimive tudi v inštrumentalnem smislu, z že omenjenimi harmoniziranji glasov, pretakanjem vode, smehom, godali, litvanskim inštrumentom, podobnim citram, in različnimi kuhinjskimi pripomočki; in tudi zato razmišljanje o pomenu besedil morda niti ni tako ključno.

A pomen besed, besedil in zgodb se nam je toliko neposredneje zazrl v oči že ob nastopu naslednje skupine. Po končanem koncertu Sutari smo se za koncert Bakaline Velike iz cerkve ob Lutkovnem gledališču premaknili v avditorij oziroma – metaforično smo iz poljsko-litvanskih ravnic poleteli na Čadrg, od koder se, vendar šele po nekaj zbitih glažih, po besedah Janija Kutina vidi tudi Triglav. Nekdaj samooklicani bio pop tandem Bakalina, tandem Janija Kutina in Renate Lapanja, se je za svojo novo ploščo Prvi krajec odebelil z dodatnimi glasbeniki iz sestrskih in bratskih bendov oziroma sorodnih projektov, kar sicer za Bakalino ni nič novega.

Tako na albumu kot v soboto na odru so torej stalno zasedbo Renate s harmoniko in Janija s svojimi zgodbami Bakalino v Veliko oplemenitili še Samo Kutin, Andrea Pandolfo, Matej Magajne, Dejan Lapanja in Marjan Stanić. Vsem tem izjemnim glasbenikom, ki so vsak zase in kot bend publiko navdušili s tokrat svojo prvo koncertno predstavitvijo novega albuma, pa se je zasedbi tokrat za še večjo dozo nostalgije pridružila tudi Bogdana Herman. Dolgoletna raziskovalka in pevka ljudskih pesmi je s pesmarico v rokah zapela tako z Bakalino kot tudi čisto sama. Nostalgičen in topel koncert je poslušalce pogrel do te mere, da nas je ob koncu iz sedežev pognalo v stoječe ovacije, tudi zato, ker smo bili za trenutek razbremenjeni, vživeti v vloge malih in nemočnih živali iz sveta Janijevih zgodb z visokih vrhov Krna in globokih jam z medvedjimi kostmi. Izraz Bakaline, zdaj obogaten s psihedelično progresivnimi, težjimi inštrumentalnimi odvodi, z rock’n'roll hurdy-gurdyjem, posodasto-piščalastimi instrumenti in posnetki zvokov živali iz lokalnih gozdov, idejo skupine povzdigne še izraziteje v iskreno zgodbo, ki pa je Bakalino že v časih, ko se je svet komaj dejlu, že naredilo veliko.

Sledil je še zaključni festivalski koncert z južnoafriško zasedbo BCUC, ki je svoj navdih našla v ritualnih pesmih, te pa prepleta s sodobnimi glasbenimi žanri. Na prizorišču avditorija Lutkovnega gledališča, ki je primarno osnovano za sedečo publiko, je energičnost igrane muzike lep del publike že v prvih nekaj minutah zvabila neposredno pred oder. Ob ritmičnem bobnanju nam je prvi glas zasedbe Jovi objasnil, da bomo tokratni koncert spremljali v družbi s svojimi predniki, ki jih bo zasedba s svojim nastopom priklicala na oder, in sledil je neprekinjen nastop, v katerem so se prepletali različni motivi njihovih pesmi. Tribalistični ritual je spremila tudi pripoved o mravljah, ki naselijo hišo in po južnoafriškem izročilu prinašajo nesrečo, a pevec Jovi nam je zatrdil, da lahko takšno nesrečo tudi spreobrnemo, in tako se je v ritmu hoje kolonije mravelj skupni ples publike in klic k sreči nadaljeval vse do zaključne skladbe Yinde. Evforija se je prelevila v skupinsko fotografiranje in objeme med nastopajočimi in občinstvom.

Zadovoljni z vsemi sobotnimi koncerti smo se nato v duhu povedanih in zaigranih zgodb o dekletih, žledu, mravljah in medvedjih kasteh še ohladili z DJ Splinto in se že veselili tudi zgodb, ki jih bomo v sklopu Druge godbe slišali prihodnje leto.