56. JAZZ FESTIVAL LJUBLJANA ::: III

56. JAZZ FESTIVAL LJUBLJANA ::: III

Recenzija dogodka

Cankarjev Dom, Križanke, Gromka, 3. 7. 2015

 

Uvodno dogajanje tretjega dne Jazz festivala Ljubljana je v Štihovi dvorani Cankarjevega doma zaznamovalo sonično raziskovanje efektiranih odzvenov kitare s strani domačega improjazz kitarista Vitje Balžalorskega. Izvajalec, ki ga sicer poznamo iz udejstvovanj z Zlatkom Kaučičem in iz zasedb, kot sta Borghesia in Litošt, je tokrat v preprostem, delno osvetljenem okolju nastopil sam s svojo kitaro, nekaj rekviziti in elaborirano elektroniko. Njegova skromna pojava se je tu in tam ob hipnem in vročičnem spreminjanju efektov in intonacij na kitari posvečala lovljenju telesnega ravnovesja. Vzporedno s tem se je jakost njegovih kompozicij v volumenskem smislu stopnjevala, s čimer si je konsistentno zagotavljal osredotočenost publike, ki se je morda v predhodnih, nekoliko bolj ulovljivih melanholičnih pasažah, porazgubila. Težko bi bilo prav zares govoriti o nečem nikoli slišanem, saj se kreativnost Balžalorskega vrti znotraj prepoznavnih izvedbenih struktur, poleg tega pa tudi neke očitne težnje po inovaciji ni bilo zaslediti. Z violinskim lokom je ponovljivo drgnil po vratu svoje kitare, s čimer je izzval najglasnejše in najbolj cvileče odmeve, medtem ko je najtišje in najbolj subtilne zvočne epizode proizvedel z desetprstnim igranjem ali pa s pihanjem v kitarski vrat. Četudi je šlo za improvizacijo, je bil njegov nastop obarvan s predvidljivimi zvočnimi in metodološkimi strukturami. Slednje je krasil z zunajzemeljskimi prizvoki in z ostrimi kovinskimi sekcijami, ki jih je v polni jakosti izzval z drgnjenjem po mostičku kitare z nečim, kar je spominjalo na pleskarsko lopatko. Z razvojem koncerta se je Balžalorsky vse pogosteje izmenjeval in dodajal številne kitarske efekte ter tako postopoma gradil na detajliranosti in večplastnosti zvoka.

Spretno izmikanje ustaljenim jazzovskim idiomom je predstavljalo osrednjo misijo v zvočnem kontekstu sledečega nastopajočega tria, ki so ga sestavljali saksofonist Evan Parker, kitarist Joe Morris in trobentač Nate Wooley. Njihove koncertne prezence ni bilo mogoče umevati enoznačno, ravno tako ni bilo mogoče ubežati številnim predpostavkam, ki bi polemizirale pozicije posamičnih izvajalcev. Vsi trije za sabo namreč vlečejo dolgo in kompleksno zgodovino jazzovskega in akademskega udejstvovanja, kar se je na petkovem koncertnem popoldnevu manifestiralo v obliki presunljivega zvočnega trialoga.

Pri slednjem ni šlo le za usklajevanje, predvidljivo nadaljevanje ali izmenjevanje trušča in tišin, temveč za intuitivno zvočno interakcijo, kjer nikoli ni bilo mogoče reči zagotovo, kdo v nekem momentu vodi posamično kompozicijo. Tu seveda ostaja odprto vprašanje o tem, če je kdo med njimi tekom nastopa sploh prevzel vlogo vodilnega in če ni morda vse skupaj potekalo preko sprotnih odprtih zvočnih namigov ali predlog, na katere so se odzivali na najrazličnejše načine in pri tem ohranjali svojo ustvarjalno ostrino. Vsak instrument je eksistiral sam zase in obenem dopolnjeval preostala dva. V še tako izrazitem zvočnem kaosu na eni strani in zvočnem kozmosu na drugi je namreč vsak instrument dihal zase. Morda so prav tisti zvočni prispevki, ki so se na prvo žogo zdeli povsem drugotnega pomena, v ozadju konstruirali oziroma narekovali izpeljavo skladb. Improvizirane kompozicije so bile izvedene v različnih dolžinah, nekatere so občasno predpostavljale nekoliko več dialoga med trobento in saksofonom, spet druge so se vračale k tesnemu razmerju med kitaro in trobento. Ravno čistost zvoka posameznih instrumentalnih doprinosov je potrdila sonično enakovrednost med akterji tria Parker, Morris in Wooley.

Petkovo dogajanje se je nato akumuliralo v večernih Križankah, kjer se je okoli pol osme ure v vztrajni poletni sopari na oder počasi primajal norveški kitarist Terje Rypdal ter se prav tako počasi tudi namestil in pripravil, preden je dirigent Lojze Krajnčan Big Band RTV Slovenija odvedel v počasen ambientalen začetek. Kmalu se je razvil zanimiv orkestralni drone, ki se mu je Rypdal pridružil z zadržano, v efekte odeto kitaro, in skupaj so nato iskali zanimive variacije glasbene forme ter se pri tem vztrajno izogibali pretirani kohezivnosti. Ta je sicer nastopila nekajkrat, ko je bobnar nakazal pot k vedno očitnejšemu ritmu in se je razigral tudi klaviaturist Ståle Storløkken, a vse skupaj je hitro razvodenelo in se vrnilo k eksperimentalnejšim nagibom, v katerih sta bila poleg Rypdala zanimiva tudi solista na basovski trobenti in kontrabas klarinetu. 

Razpuščena glasbena forma, ki so ji solisti na videz instinktivno sledili, se je mestoma postopno razraščala in puščala prostor za opazovanje delikatnih nians karakterja instrumentov ter se nato nekajkrat nenadno sprevrgla v kakofonijo zvokov, ritmov in izrazov, v kateri smo pogosto lahko le zmedeno iskali rdečo nit. Preplet različnih sodobnih glasbenih praks, ki je bil zanimiv tako s kulturološkega kot muzikološkega vidika, se je zaključil že po kakšnih petdesetih minutah in nato oder počasi spraznil za solo nastop domačega kitarista Igorja Bezgeta.

Eden naših najbolj dejavnih kitaristov je v svojih skladbah puščal nekaj prostora za improvizacijo in tako mestoma nežnim in drugje strastnim, a vedno iskrenim kompozicijam vdihnil le še več življenja. Pesmi je pospremil s skromnimi zgodbami in posvetili ter odigral tudi dve priredbi slovenskih narodnih skladb in eno priredbo ponarodele skladbe »Slovenija, od kod lepote tvoje« nedavno preminulega Slavka Avsenika. Njegovo mojstrsko igranje je večer skoraj neopazno pospremilo v noč in vse je bilo pripravljeno na veliki zaključek večera.

Nekaj pred deseto smo dočakali spoj jamajške ritmične sekcije in norveške eksperimentalne jazzovske melanholije. Prva sta oder zasedla Sly in Robbie, ki sta skozi cel koncert ohranjala dubovske temelje, na katerih so Norvežani nato svobodno plastili najrazličnejše v efekte namočene eksperimentacije. Nils Petter Molvaer je s svojo trobento pričaral oddaljene mehke zvoke, ki so ustvarjali zadržan melanholičen ambient. Tega je gradil tudi kitarist, ki se je mestoma vdal dubovskim ritmom in tako pomagal ritmični sekciji ter se drugje igral z efekti in glasbi dodajal le kak odzvanjajoči akord. Medtem se je z elektroniko in ritmičnimi detajli ukvarjal še peti član zasedbe, ki je imel ob sebi različne kovinske predmete, po katerih je udarjal ter tako posnete zvoke nato manipuliral z različnimi efekti. Vse skupaj je rodilo edinstven zasanjan trans, poln tekstur in detajlov, ki je, ujet v stoičen dubovski ritem, zahteval nežno pozibavanje, ob katerem so se nam sedišča zdela povsem odveč. 

Peterica vrhunskih glasbenikov je s svojo mednarodno fuzijo dokaj kontrastnih glasbenih smeri ustvarila nekaj neverjetnih komadov, ki so mestoma izpadli kot odzven Davisove Amandle ter drugje delovali kot neraziskane vode eksperimentalnega psihedeličnega duba. Ob tem so nam dali vedeti, da gre za novonastalo kolaboracijo, v kateri je ogromno poti še odprtih in neraziskanih, a srčno upajmo, da jih takih ne bodo tudi pustili.

Večer se je smiselno zaključil z dvema zasedbama, ki jazzovskega okvirja ne zanikata oziroma se ga zavedata, ga pa raztezata in namakata v kitarsko rockersko substanco in to počneta, kot smo se lahko prepričali, vsaka na svoj način. 

Belgijski trio Dans Dans je s svojo svežino tako v zvoku kot pristopu zbujal kar nekaj radovednosti in pričakovanj, nekaj po zaslugi ustnega izročila z nekaj recentnejšimi edicijami bratskih festivalov, nekaj pa iz zmerne predstavitve v pričujočem etru. Dans Dans hitro padejo v uho s svojo niti ne na novo izumljeno mavrico blagega surfovskega kitarskega reverba, countryjevske zamaknjenosti, vseeno precej pankovskega grupnega pristopa in jazzovsko igro. Komad Au Hasard, ki se je zadnje čase verjetno najbolj predvajal tudi v etru in je nekoliko samoumevno otvoril petkov špil, je lep primer vsega naštetega, a hkrati je sam koncertni nastop tudi že odklon in destrukcija tako prisrčno zgrajene strukture. Dans Dans se močno približajo zvoku newyorških no wave in downtown kitarskih zasedb, na katere se v svojem repertoarju tudi delno sklicujejo. V tem smislu imajo prepoznavno historično referenco, iz katere pa se iztrgajo ravno po zaslugi nebrzdanega nastopa. Ubranost tria in pesmi, dobro izbranih iz pretežno jazzovske zgodovine, ves čas preizkušajo ostri kitaristovi posegi v material, ki se ga ne branijo razstaviti in izrabiti za bučen drnc, ki ohranja osnovno strukturo le še kot bazo posameznih komadov. 

Na prvi sluh se pri podobni substanci rockovske neobrzdanosti in jazzovske raziskovalnosti napaja tudi kvartet, ki je smiselno zaključil petkov večer festivala v metelkovski Gromki. A če je substanca spoj dveh smernic, ki ravno nima veze z zgodovinsko vrednostjo pojma jazz-rocka, se Jü s pridruženim in švedskim saksofonistom Kjetilom Møsterjem vanjo zažene nekoliko bolj površno. Kar je pravzaprav trio z gostom, je tokrat bil kvartet tudi zavoljo precejšnje neizrazitosti in stopljenosti saksofonista s celotnim bendom. Ta sicer posega v precej bolj rockovsko repetitivno materijo z obilo kitarskega hrupa, vendar se značaj četverice najbolje pokaže ravno v odnosu do pesemskega materiala, iz katerega izhaja. Dans Dans so se proti koncu svojega nastopa lotili Rollinsove Freedom Suite v precej glasni in raztrgani maniri, kjer je od originalnega komada praktično ostalo le še osnovno harmonsko zaporedje. A so pri tem ohranili osnovno držo pesmi, katere bistvo ni v harmonski osnovi, pač pa splošnem značaju protislovja optimizma in otožnosti, ki ga izvedba Dans Dans le energizira do onemoglosti. Ko Jü s Kjetilom povzamejo avtorsko Dear Johann, v živi izvedbi od nje ostane le stopnjevanje tempa, ki pa mu manjka bolj inovativen poseg v že izdelano strukturo. 

Zaključna petkova nastopa sta festival uspešno pripeljala v klubsko okolje, kjer taka muzika najbolje živi, z dvema precej mejnima in žanrsko zelo nezvestima zasedbama. Omenimo le malce nepotrebne premike med dvema klubskima prizoriščema. Oba nastopa sta pač bila – kljub kritičnosti do sicer spodobnih Jü – ponudila kar nekaj iztočnic za primerjavo ob tem, kaj danes zmorejo spoprijemi z različnimi tradicijami v odrski zvestobi ali nezvestobi do prav teh tradicij.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness